Sodba I Ips 28/97

Jedro

V opisu dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD bi morala biti navedena obstoječa, določena združba, ki bi imela cilj iz 1.odst. 2.čl. ZKLD, in nadalje bi moralo biti izkazano, da se je obsojenka hotela pridružiti takšni združbi.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene L.R., sedaj por. A., za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.12.1949 spremeni tako, da se obsojena L.R. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe,

da se je dne 10.10.1949 skupaj z B.F. dogovorila v Ž. pri B. na domu Ž.I., da ju bo isti proti denarni nagradi 3.000,00 din naslednjega tedna prepeljal preko državne meje v inozemstvo, izvršitev nameravanega pobega pa ni mogla dokončati zaradi aretacije -

poskusila se je tedaj vključiti v združbo, katere cilj je nasilna zrušitev ustavne ureditve v FLRJ,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 12. členom ZKLD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6.12.1949 je bila L.R., sedaj A., spoznana za krivo kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD v zvezi z 12. členom ZKLD. Izrečena ji je bila kazen 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom.

Zagovornica obsojenke je dne 27.12.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne uporabe kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da dejanje, ki je bilo očitano obsojenki, ne more pomeniti kaznivega dejanja združevanja v protidržavne skupine s ciljem rušenja državne ureditve in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, pritrdila zahtevi, da opis dejanja obsojenke ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po sprejeti pravni opredelitvi, zlasti ne njegove konkretizacije in ocenjuje, da je predlog za izrek oprostilne sodbe utemeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo (združbo), ki mu je bilo cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji, ali kdor je postal član takega društva ali ga na kakršenkoli način podprl. Po 1. odstavku 12. člena ZKLD pa se je poskus kakega dejanja, določenega s tem zakonom, kaznoval kakor izvršeno kaznivo dejanje.

Izpodbijana sodba obsojenki očita, da se je skupaj s F.B. dogovorila z I.Ž., da ju bo za plačilo 3.000,00 din prepeljal preko državne meje, vendar pobega ni mogla dokončati zaradi aretacije in se je tako poskusila vključiti v združbo, katere cilj je bila nasilna zrušitev ustavne ureditve v FLRJ. Tako opisano ravnanje predstavlja le dogovor oziroma pripravljalna dejanja za (prepovedan) prehod državne meje, kar pa ne predstavlja konkretizacije že navedenega abstraktnega dejanskega stanu poskusa kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD. V opisu dejanja bi morala biti navedena obstoječa, določena združba, ki bi imela cilj iz 1. odstavka 2. člena ZKLD, in nadalje bi moralo biti izkazano, da se je obsojenka hotela pridružiti takšni združbi. Tudi v razlogih sodbe očitek, da se je obsojenka hotela pridružiti združbi, ki bi imela za cilj delovanje zoper državno ureditev FLRJ, ni konkretiziran, nasprotno, v obrazložitvi se navaja, da je splošno znano, da se osebe, ki so sovražno razpoložene proti državi in njeni družbeni ureditvi in ki skušajo pobegniti preko državne meje, v inozemstvu pridružijo vojnim zločincem in emigrantom v namenu sovražnega delovanja proti državi.

Vrhovno sodišče glede na takšen opis dejanja v sodbenem izreku in navedeni abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila obsojenka, ugotavlja, da v izreku sodbe niso navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki poskusa kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila L.R. obsojena, prav tako pa opis dejanja ne predstavlja uresničitve znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ali drugih kazenskopravnih predpisih, ki so veljali v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno oziroma v času sojenja. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in je v skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenko na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 285/96
• Sodba I Ips 249/96
• Sodba I Ips 283/96