Sodba I Ips 50/97

Jedro

Kaznivo dejanje po 14.tč. 3.čl. ZKLD je storil tisti, ki je pomagal storilcem kaznivih dejanj, določenih v ZKLD. Pomoč storilcem drugih (nepolitičnih) kaznivih dejanj pa je lahko - do uveljavitve kazenskega zakonika iz leta 1951 - pomenila le kaznivo dejanje pomoči zločincem na prostosti po pravnih pravilih 143. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 26.7.1947 razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil R.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ki ga je storil s tem, da je "od neugotovljenega dne začetkom aprila 1947 teroristoma D.M. in I.L.-P. na svojem domu v S. nudil zatočišče in hrano ter jima dajal podatke o kretanju članov UDV in NM, je torej z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, pomagal članom oborožene tolpe, ki je imela nalogo izropati in požigati prostore ustanov občeljudskega imetja". Izrečena mu je bila kazen osem let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero mu je bil vračunan pripor od 4.6.1947 dalje. Zoper to sodbo ni bila vložena pritožba, tako da je postala pravnomočna. Po podatkih spisa je obsojenec kazen prestajal do 6.1.1951, ko je bil na podlagi pomilostitve odpuščen iz KPD v L.

Zoper to pravnomočno sodbo je vložila dne 23.12.1996 zagovornica obs. R.S. zahtevo za varstvo zakonitosti, s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca iz razloga 1. in 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da se zagovorničina zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker ne drži trditev, da sodba ne vsebuje razlogov, kolikor pa se ne strinja z dokazno oceno, pa je nedopustna.

Vrhovno sodišče je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo iz naslednjih razlogov:

Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, katere razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve zahteve pa bi izhajalo, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zahtevi je predlagala, da naj Vrhovno sodišče obs. R.S. oprosti obtožbe iz razloga po 1. in 3. točki 358. člena ZKP - torej, da dejanje, za katero je bil obsojen, po zakonu ni kaznivo dejanje, oziroma da ni dokazano, da ga je storil. Toda niti izrecno niti po vsebini ni uveljavljala kršitve kazenskega zakona, ki bi lahko bila podlaga za izdajo oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. Njene navedbe v zahtevi, da "obdolženec trdi, da dejanja, ki se mu očita, ni storil", in da zanika, "da bi s tolpo in z L. - P. ter D.M. sploh imel kako zvezo", pomenijo namreč izpodbijanje pravilnosti dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (2. odstavek 420. člena ZK), zato Vrhovno sodišče ne more v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu izdati oprostilne sodbe po 3. točki 358. člena ZKP.

Za trditev v zahtevi, da "podatki, ki so jih dali sodišču preiskovalni organi, niso verodostojni, ker so obdolženca izsiljevali k izpovedbi in tudi zapisovali priznanje obdolženca, ki ga ni bilo" - s čimer zagovornica smiselno uveljavlja, da se sodba opira na nedovoljeni dokaz (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) - v spisu ni dokazov. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je obsojenec tudi na glavni obravnavi zagovarjal enako kot pred preiskovalnimi organi. Zanikal je le, da bi priznal oziroma povedal, da je pripravljen še naprej "podpirati bando in kralja Petra".

V obrazložitvi sodbe je navedeno, na kakšen način je obsojenec pomagal teroristoma M. in L. (preskrbel hrano, sprejel od njiju 7 nakaznic za sladkor, dovolil odpeljati naropano tele v stričev hlev, jima povedal, da ju išče milica in OZNA). Zahteva ne pove, v čem razlogi sodbe niso v skladu z izrekom. Res je, da se sodba ne sklicuje na izpovedbe prič in materialne dokaze in da je tudi sicer njena obrazložitev zelo skopa. Toda iz obrazložitve je razvidno, da je takrat v D. in njeni okolici obstajala teroristična tolpa pod vodstvom I.L.-P. in D.M., ki je med drugim "požigala krajevne odbore, ropala državne in zadružne ustanove". Na podlagi tega takrat očitno splošno znanega dejstva ter obsojenčevega priznanja, da je L.-ju in M.-ju pomagal na že navedeni način, je sodišče obrazložilo obsojenčevo krivdo. Zato ni moč pritrditi zagovorničinim navedbam, da v sodbi ni ocene dokazov.

Vrhovnemu sodišču pa se je ob reševanju te zahteve pojavil precejšen dvom glede resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi, namreč da je obsojenec očitano dejanje storil z namenom nasilnega zrušenja takratne državne ureditve. Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil tisti, ki je pomagal storilcem kaznivih dejanj, določenih v ZKLD. Pomoč storilcem drugih (nepolitičnih) kaznivih dejanj pa je lahko - do uveljavitve Kazenskega zakonika iz leta 1951 - pomenila le kaznivo dejanje podpomoči zločincem na prostosti po pravnih pravilih 143. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije iz leta 1929 (KZKJ-29). Iz podatkov obravnavanega spisa izhaja, da je obsojenec, ko ga je zaslišal oficir Udbe, priznal, da sta mu "bandita P. in D."

pojasnila, da je cilj bande boriti se za povratek kralja Petra. Toda na glavni obravnavi se je obsojenec zagovarjal, da mu je zasliševalec (torej oficir UDB) pojasnil, da je s tem, ko je dajal hrano bandi, podpiral oziroma se boril za povratek kralja Petra. Sodišče temu obsojenčevemu zagovoru (na glavni obravnavi) ni verjelo, kar je utemeljilo zgolj s tem, "da je podpiral tolpo dalj časa in ni ničesar ukrenil proti njej". Po mnenju Vrhovnega sodišča samo na podlagi navedenega dejstva še ni moč zanesljivo sklepati, da je obsojenec vedel, da je šlo za tolpo s cilji iz 2. člena ZKLD. Sicer pa tudi glede same tolpe, katero naj bi vodila D.M. in I.L., obstaja precejšen dvom, ali je dejansko šlo za tolpo, ki je imela za cilj z nasiljem zrušiti državno ureditev (in ne za "navadno" kriminalno združbo). V spisu namreč ni nobenega dokaznega gradiva o tem, kakšni so bili cilji te tolpe. Iz prošnje za pomilostitev, ki jo je dne 31.12.1948 vložil obsojenčev zagovornik dr. A.G., odvetnik iz C., pa izhaja, da sta bila D.M. in I.L. za časa vojne znana partizana, po vojni pa v službi OZNE in da sta zaradi nekih malverzacij "pobrisala v hosto in postala bandita" ter opravljala "razbojniške pohode". Obe navedeni okoliščini - za kakšno tolpo je šlo in s kakšnim namenom naj bi ji obsojenec pomagal, pa sta pomembni ne samo za pravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja temveč tudi za odločbo o kazni. Za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je bila namreč predpisana kazen od enega do petnajstih let odvzema prostosti s prisilnim delom, za kaznivo dejanje po paragrafu 143 KZKJ-29 pa strogi zapor od sedem dni do treh let.

Po povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 34/97
• Sodba I Ips 162/96