Sodba I Ips 240/97

Jedro

Ker očitek, "da si je določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ", ni konkretiziran v tolikšni meri, da bi šlo za pripravljalno dejanje po 4.odst. 29.čl. ZVKD, bi bilo mogoče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti le kot pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju po 1.odst. 29.čl. ZVKD.

Kaj se šteje za hudo kaznivo dejanje, KZ-47 ni določal. Pri oceni, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje v smislu 20.čl. KZ-47, je zato potrebno upoštevati naravo konkretnega kaznivega dejanja ter zanj prepisano kazen v primerjavi s takrat predpisanimi kaznimi za druga kazniva dejanja... Kznivo dejanje po 1.odst. 29.čl. ZVKD ni mogoče šteti kot takšno hudo kaznivo dejanje, ki bi upravičevalo uporabo določbe 20.čl. KZ-47 (kazenska odgovornost storilca pripravljalnega dejanja).

Ker iz opisa dejanja ne izhaja, da je M.Z. sploh opravil kakšno pripravljalno dejanje, h kateremu je bil napeljevan, je šlo za neuspelo napeljevanje, ki ni bilo kaznivo (25.čl. KZ-47).

Določbo 16.čl. ZVKD je potrebno razlagati v okviru splošno priznane in tudi v takratni Ustavi (iz leta 1946) zagotovljene človekove pravice do svobode govora. Zato obsojenčevo izražanje njegovih kritičnih pogledov na takratne družbene in politične razmere in njegova predvidevanja bodočih sprememb, ni bilo kaznivo dejanje po 16.čl. ZVKD.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 3.6.1950 spremeni tako, da se obs. A.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe:

a) da se je kot vojak delovne enote VGP 2 P., R., odsek P., od začetka decembra 1949 pripravljal na beg iz vojske, tako da se je dne 4.12.1949 odločil za pobeg, katerega je podrobno razložil vojaku M.Z. in katerega je nagovarjal, naj skupaj pobegneta iz JA, v ta namen je istega dne nabavil civilno obleko in se z M.Z. dogovoril, da mu zvečer prinese torbo s kruhom in hkrati določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ;

b) da je kot vojak delovne enote VGP 2 P.,odsek P., nekega neugotovljenega dne v začetku meseca januarja 1950 v stanovanju obtožene V.S. sovražno govoril o obstoječem stanju v FLRJ na naslednji način:..."tolažimo se, kajti ta država je majava in ne bo dolgo obstajala in komunizem mora propasti"... "od ljudi veliko zahtevajo, a malo jim vračajo, tako se bodo ljudje izčrpali"... " svetu bodo zavladale zahodne sile";

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko a) kaznivo dejanje samovoljne zapustitve vojaške službe po 4. odstavku 29. člena ZVKD, z dejanjem pod točko b) pa kaznivo dejanje sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu ZVKD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo vojaškega sodišča - ki je bila obnovljena v postopku delne obnove spisa po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3.2.1997 - je bil obs. A.K. spoznan za krivega kaznivih dejanj samovoljne zapustitve vojaške službe po 4. odstavku 29. člena ZVKD in kaznivega dejanja sovražnega govorjenja o vojski po 16. členu ZVKD, ki naj bi ju storil z dejanjima, opisanima v izreku. Za obe kaznivi dejanji mu je bila izrečena enotna kazen 7 let in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in 2 leti izgube državljanskih pravic. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor od 10.3.1950 dalje. Po podatkih obnovljenega spisa je bil obsojenec dne 16.3.1954 pogojno odpuščen s prestajanja prostostne kazni.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obs. A.K. dne 2.7.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 420. člena (sedaj veljavnega) ZKP.

Meni, da dejanji, za kateri je bil obsojenec obsojen, ne vsebujeta zakonskih znakov kaznivih dejanj po 4. odstavku 29. člena in 16.

členu ZVKD. Predlaga, da vrhovno sodišče obs. A.K. oprosti obtožbe za obe dejanji. Z isto zahtevo je zagovornica izpodbijala tudi pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Beogradu, o kateri pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije posebej odločalo.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se ugodi zagovorničini zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje samovoljne zapustitve vojaške službe (beg iz vojske) po 1. odstavku 29. členu ZVKD je storila "vojaška oseba, ki samovoljno zapusti svojo enoto ali se z dovoljenjem mudi izven svoje enote, pa se ne vrne, z namenom, da se za dalj časa ali sploh izogne vojaški službi (beg)". V drugem in tretjem odstavku istega člena sta bili določeni težji obliki tega kaznivega dejanja (če je storilec s seboj odnesel orožje, ali če je dejanje storil v mobilnem ali vojnem stanju). Kaznivo dejanje po 4. odstavku 29. člena ZVKD pa je bilo storjeno " če se tisti, ki zagreši kakšno dejanje po prvem, drugem ali tretjem odstavku tega člena, pridruži oboroženim skrivaškim tolpam ali sovražnim vojaškim formacijam ali če zbeži v tujino."

V izpodbijani sodbi je dejanje obs. A.K. pravno opredeljeno kot dokončano kaznivo dejanje po 4. odstavku 29. člena ZVKD, čeprav iz opisa dejanja ne izhaja, da je obsojenec dejansko pobegnil iz vojske v inozemstvo. Zato ne gre za dokončano kaznivo dejanje. Podan pa tudi ni poskus kaznivega dejanja po 29. členu ZVKD (ki je bil tudi kazniv), saj obsojenec še ni začel izvrševati niti zakonskih znakov temeljne oblike tega kaznivega dejanja po 1. odstavku 29. člena ZVKD. Nabava civilne obleke in dogovor z M.Z., da mu prinese torbo s kruhom, sta lahko pomenila le obsojenčevo pripravljalno dejanje za uresničitev nameravanega pobega iz vojske. Ker pa očitek, "da si je določil način ilegalnega prehoda meje FLRJ", ni v tolikšni meri konkretiziran, da bi šlo za pripravljalno dejanje po 4. odstavku 29. člena ZVKD, bi bilo mogoče obsojenčevo dejanje pravno opredeliti le kot pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju po 1. ostavku 29. člena ZVKD. Kazenski zakonik - Splošni del (Uradni list FLRJ, št. 106/47; v nadaljevanju: KZ-47)), ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, je sicer v 20. členu določal, da je storilec pripravljalnih dejanj kazensko odgovoren kot za storjeno (torej dokončano) kaznivo dejanje, toda le ob pogoju, da je šlo za pripravljanje "hudega kaznivega dejanja". Kaj se šteje za hudo kaznivo dejanje, pa KZ-47 ni določal. Zato je pri oceni, ali je je šlo za hudo kaznivo dejanje v smislu 20. člena KZ-47, po mnenju vrhovnega sodišča, potrebno upoštevati naravo konkretnega kaznivega dejanja ter zanj predpisano kazen v primerjavi s takrat predpisanimi kazni za druga kazniva dejanja. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 29. člena ZVKD je bila predpisan kazen do 5 let odvzema prostosti, oziroma do 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Za težje oblike tega kaznivega dejanja kot tudi za druga kazniva dejanja po ZVKD pa je bilo mogoče izreči kazen odvzema prostosti s prisilnim delom do 10 let ali 20 let in celo smrtno kazen, ki se je lahko po 2. odstavku 32. člena KZ-47 nadomestila z dosmrtnim odvzemom prostosti s prisilnim delom. Torej kaznivega dejanja po 1. odstavku 29. člena ZVKD ni mogoče šteti kot takšno hudo kaznivo dejanje, ki bi upravičevalo uporabo določbe 20. člena KZ-47. Očitek obsojencu, da je nagovarjal za pobeg vojaka M.Z., pa bi lahko pomenilo napeljavanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 29. člena ZVKD v zvezi s 24. členom KZ-47. Ker pa iz opisa tega dejanja ne izhaja, da je M.Z. sploh opravil kakšno pripravljalno dejanje, h kateremu je bil napeljevan, je šlo le za neuspelo napeljevanje, ki ni bilo kaznivo (25. člen KZ-47). Pravilno je tedaj zagovorničino stališče, da dejanje pod točko a), za katerega je bil A.K. obsojen, nima zakonskih znakov niti kaznivih pripravljalnih dejanj, kaj šele dokončanega kaznivega dejanja.

Utemeljena je tudi zagovorničina trditev, da dejanje obs. A.K. pod točko b) nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 16. členu ZVKD. Omenejeno kaznivo dejanje je storila vojaška oseba, "ki govori v službi ali izven nje proti oboroženim silam v FLRJ ali njenim ustanovam ali proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, njeni neodvisnosti ali njeni družbeni in ustavni ureditvi, če ne zakrivi s tem kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo (širjenje sovražne propagande)". S tem kaznivim dejanjem je bilo inkriminirano "sovražno" govorjenje vojaške osebe, ki pa še ni preraslo v poziv na nasilno rušenje državne ureditve, kar je bilo določeno kot kaznivo dejanje v 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46). Toda to določbo je, po presoji vrhovnega sodišča, treba razlagati v okviru splošno priznane in tudi v takratni Ustavi (iz leta 1946) zagotovljene človekove pravice do svobode govora. Zato obsojenčevo izražanje njegovih kritičnih pogledov na takratne družbene in politične razmere in njegova predvidevanja bodočih sprememb, ni bilo kaznivo dejanje po 16. členu ZVKD. Sicer pa se po 3. členu Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 59/96) šteje, da je bila določba 16. člena ZVKD v nasprotju z načeli in pravili pravne države.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo vojaškega sodišča spremenilo tako, da je obsojenega A.K. oprostilo obtožbe za obe kaznivi dejanji (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izrečene oprostilne sodbe (1. odstavek 96. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 37/2001
• Sodba I Ips 46/2000
• Sodba I Ips 28/97