Sodba IV Ips 66/98

Jedro

Varstveni ukrep določitve prebivanja v določenem kraju, uveden z novim 5.čl. Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM), je bil predpisan v skladu z 2.odst. 6.čl. in 2.čl. Temeljnega zakona o prekrških, kjer je bilo določeno, da se smejo za prekrške poleg upravnih kazni, ki so naštete v tem členu, za prekrške predpisati tudi drugi prisilni upravni ukrepi. "Storilčevo dejanje", o katerem je govoril 5.čl. ZJRM in ki je bil podlaga za izrek omenjenega varstvenega ukrepa, čeprav ni kaznivo dejanje, je zato mogoče razlagati le kot dejanje, ki ima znake kakšnega prekrška po ZJRM.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna odločba senata za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve LRS v Ljubljani z dne 21.2.1952 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper dr. V.K. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 167. člena Zakona o prekrških ustavi.

Obrazložitev

Z odločbo, navedeno v uvodu in izreku te sodbe, je bil dr. V.K.-ju na podlagi 5. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS, št. 16/49) v zvezi s točko VII d) v 2. členu Zakona o izravnavi posebnih predpisov o prekrških v zakonih LRS z določbami Temeljnega zakona o prekrških (Uradni list LRS, št. 40/51) izrečen varstveni ukrep določitve prebivanja v kraju M., okraj S., za 24 mesecev. Iz notarsko overjenih listin, ki so priložene zahtevi, je razvidno, da je ta varstveni ukrep prestajal od 15.10.1951, ko je bil prijet, do 15.10.1953.

Zoper to odločbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ni sestavljena v skladu z določbami 127. in 129. člena takrat veljavnega Zakona o spremembah in dopolnitvah temeljnega zakona o prekrških (Uradni list FLRJ, št. 46/51), saj odločba ne vsebuje dispozitiva, v katerem bi bil opisan dejanski stan prekrška, naveden predpis o prekršku, kazen, ki se je zanj izrekla in morebitne varstvene ukrepe ter druge odločitve. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se odloči, da se postopek o prekršku zoper dr. V.K. ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 5. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je bil spremenjen s točko VII. d) v 2. členu Zakona o izravnavi posebnih predpisov o prekrških v zakonih LRS z določbami temeljnega zakona o prekrških. Določal je, da preiskovalni organ, ki je vodil kazenski postopek zaradi določenih političnih kaznivih dejanj, kadar ugotovi, da storilčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja, da pa so za storilca potrebni vzgojni ukrepi, ker se mora preprečiti njegov škodljiv vpliv na druge, pošlje spis senatu za prekrške pri Ministrstvu za notranje zadeve, ki zoper tako osebo lahko izreče varstveni ukrep določitve prebivanja v določenem kraju za čas od 6 mesecev do dveh let.

Ta določba ni povsem natančna in jasna, ker izrečno ne govori, da se varstveni ukrep izreče zaradi storjenega prekrška, vendar pa se je po stališču Vrhovnega sodišča ukrep lahko izrekel le osebi, za katero je bilo ugotovljeno, da je odgovorna za določen prekršek zoper javni red in mir. Z navedenim republiškim zakonom so se "izravnali", to je uskladili, predpisi Slovenije, ki so določali prekrške, z določbami Temeljnega zakona o prekrških. Ta je v 49. členu določal, da se v njem predpisani postopek uporablja za vse prekrške, razen če je s posameznim zakonom določen posebni postopek.

Ukrep prebivanja v določenem kraju, ki je bil uveden z novim 5.

členom Zakona o prekrških zoper javni red in mir, je bil predpisan v skladu z 2. odstavkom 6. člena in 2. členom Temeljnega zakona o prekrških, da se smejo za prekrške poleg upravnih kazni, ki so naštete v tem členu, za prekrške predpisati tudi drugi prisilni upravni ukrepi. "Storilčevo dejanje", ki je o njem govoril 5. člen Zakona o prekrških zoper javni red in mir, da je podlaga za izrek varstvenega ukrepa, čeprav ni kaznivo dejanje, je torej mogoče razlagati le kot dejanje, ki ima znake kakšnega prekrška po Zakonu o prekrških zoper javni red in mir. To stališče je utemeljeno tudi z dejstvom, da se je Temeljni zakon o prekrških uporabljal za predpisovanje, ugotavljanje in kaznovanje prekrškov, ne pa kakšnihkoli ravnanj in, da je zato v skladu s 1. odstavkom 58. člena tega zakona novi 5. člen (republiškega) Zakona o prekrških zoper javni red in mir predpisal, da postopek na prvi stopnji vodi senat za prekrške (pri takratnem republiškem ministrstvu za notranje zadeve), ne pa kak drug organ.

V postopku zaradi prekrška bi se torej morale uporabljati določbe Temeljnega zakona o prekrških, tudi določbe 127. in 129. člena tega zakona o obveznih sestavinah in vsebinah odločbe o prekršku.

Izpodbijana odločba ni sestavljena v skladu s temi določbami, zato je bilo treba zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugoditi in izpodbijano odločbo spremeniti tako, da se postopek zoper dr. V.K. ustavi, ker odločba nima dispozitiva, v katerem bi bil opisan dejanski stan prekrška in predpis o prekršku (točka a) 1.

odstavka 127. člena Temeljnega zakona o prekrških), obrazložitev pa ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stana, dokazov, na katerih veljajo posamezne okoliščine za dokazane, ter pravnih predpisov, na podlagi katerih je utemeljena obdolženčeva odgovornost (129. člen istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 42/98
• Sodba IV Ips 15/94
• Sodba IV Ips 37/94