Sodba I Ips 100/98

Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva A.P., vdove obs. J. (I.) P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej kazenski zadevi je bil spis delno obnovljen z listinami, ki sta jih pridobila Okrajno sodišče v Mariboru in vložnica zahteve za varstvo zakonitosti pri Arhivu Republike Slovenije. Iz teh listin izhaja, da je bil obs. J.P. s pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te sodbe, obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper ljudsko oblast ter zoper osebno prostost in varnost na enotno kazen 15 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero se je vštel pripor od 18.5.1949 dalje. Kazen je prestajal do 30.4.1950, ko je bil pogojno odpuščen.

Zoper to pravnomočno sodbo je A.P., vdova obsojenca, ki je umrl dne 14.1.1992 v M., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je obsojenec prestajal kazen v času IB, to je v času od 1949 naprej kot "politični zapornik in nevaren državljan za takratno Jugoslavijo". Predlaga, da vrhovno sodišče to zahtevo "vzame v obravnavo".

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na to zahtevo poudarja, da je ni mogoče preizkusiti, ker ni navedeno, katere kršitve kazenskega zakona oziroma procesnega zakona uveljavlja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 424. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vrhovno sodišče pa se pri odločanju o utemeljenosti zahteve omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

Navedbo vložnice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obs. J. (I.) P. prestajal kazen v času spora Jugoslavije z Informbirojem, da je bil politični zapornik in nevaren državljan za takratno Jugoslavijo, je moč predvsem razumeti kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, namreč ugotovitve, da je obsojenec storil očitani mu kaznivi dejanji, čeprav ju ni storil. Po izrečni določbi 2.

odstavka 420. člena ZKP pa se zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva tudi ne pove, katere kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka naj bi bile podane. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sicer kot obteževalna okoliščina navedeno, da je obsojenec z lažnim izdajanjem za oficirja UDV izsiljeval postrežbo hrane in pijače brez plačila in s tem škodoval ugledu te službe in interesom ljudske oblasti, vendar pa takšna obrazložitev ne pomeni, da je bil obsojen v "montiranem procesu", s kršitvijo pravice do obrambe za dejanji, ki ju ne bi storil. Sicer pa tudi vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja konkretnih kršitev določb kazenskega postopka in je po presoji navedb v zahtevi v okviru 1. odstavka 424. člena ZKP ocenilo, da se z zahtevo ne uveljavlja kršitev materialnega ali procesnega zakona po 1. odstavku 420. člena ZKP, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 286/2001
• Sodba I Ips 128/97
• Sodba I Ips 94/2001