Sodba I Ips 14/98

Jedro

V očitku neprijave prejema pisma od "odmetnika" F.A. niso podani znaki kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD, ker so bila po navedenem določilu inkriminirana le aktivna ravnanja storilcev za dosego posledic, navedenih v 14.tč. 3.čl.ZKLD. Tako ravnanje storilca pa je moralo glede subjektivnega znaka vsebovati tudi elemente iz 2.čl. ZKLD, torej da je šlo za nudenje pomoči storilcem, katerih cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne.

Določba 1.odst. 9.čl. ZKLD je bila blažja od določbe 15.čl. (UVS), saj je bilo kaznivo dejanje po 1.odst. 9.čl. ZKLD storjeno le s propagando ali agitacijo, ki sta vsebovali poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V pripovedovanju vicev, čeprav sovražne vsebine, ki naj bi s poudarjanjem prednosti zahodne demokracije pred demokracijo vzhodnih držav, pa niso podani znaki kaznivega dejanja po 1.odst. 9.čl. ZKLD, prav tako pa tudi ne znaki kaznivega dejanja po 15.čl. UVS.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 5.8.1948 spremeni tako, da se obs. dr. H.Z. (v pravnomočni sodbi napačno: Z.) na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je:

a) novembra 1946 dobil od odpadnika F.A., imenovanega I., pismo, ki ga ni predal oblastem, čeprav je bil v pismu seznanjen o približnem bivanju A.;

b) v času zaposlitve v Vojaški bolnici v M. z reakcionarnimi vici in z vici sovražne vsebine, ki so poudarjali prednosti zahodne demokracije pred demokracijo vzhodnih držav, navzoče demoraliziral in ustvarjal nezaupanje napram pridobitvam osvobodilne vojne, ter da je s tem storil z dejanjem, opisanim pod tč. a, kaznivo dejanje oviranja državnih organov pri odkrivanju in ulovitvi oseb, ki so pobegnile pred oblastvi po 14. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem, opisanim pod tč. b, pa kaznivo dejanje sovražne propagande po 15. členu UVS.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Obs. dr. H.Z. je bil s pravnomočno sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 5.8.1948 spoznan za krivega kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD in po 15. členu UVS in po 4. členu ZKLD ter na podlagi 2.,7. in 8. točke 28. člena, 37. člena in 66. člena Kazenskega zakonika/47 (KZ-47) obsojen na 2 leti in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic in na izgubo čina poročnika. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor od 6.12.1947 do 5. 8.1948. Iz fotokopije izpiska iz kazenske evidence je razvidno, da je bil z odločbo Predsedstva FLRJ z dne 18.6.1949 pomiloščen tako, da mu je bila kazen znižana na 2 leti strogega zapora, s prestajanja kazni pa je bil odpuščen dne 16.6.1950.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je dne 12.1. 1998 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. dr. H.Z. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena ZKLD ter po 15. členu UVS.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD je po 14. točki 3. člena ZKLD veljal tisti, ki je na kakršen koli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Kot je razvidno iz izreka pravnomočne sodbe, je bilo obsojencu očitano, da je storil kaznivo dejanje s tem, ker pisma, ki ga je prejel od "odmetnika", ni oddal oblastem, bilo mu je torej očitano, da je oviral državne organe pri odkritju in ulovitvi "odmetnika" F.A.

Potrebno je pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v očitku neprijave prejema pisma niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, ker so bila po navedenem določilu inkriminirana le aktivna ravnanja storilcev za dosego posledic, navedenih v 14. točki 3. člena ZKLD, tako ravnanje storilca pa je moralo glede subjektivnega znaka vsebovati tudi elemente iz 2. člena ZKLD, torej da je šlo za nudenje pomoči storilcem, katerih cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne. V dejanju obsojenca, opisanem pod tč. a izreka pravnomočne sodbe, torej niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD.

Po določilu 15. člena UVS je med kazniva dejanja vojaških oseb, ki so zaradi svoje teže presegali okvir disciplinskih prestopkov, spadalo poleg ostalega: neizvrševanje ali malomarno izvrševanje vojaške službe, iz katerega je nastala večja škoda za celoto, neizpolnjevanje zapovedi, pasivni odpor, ki je vodil do oslabitve vojaške sile, opustitev stražarske dolžnosti, dezerterstvo iz narodne vojske, namerno uničenje borbene sposobnosti sebe in drugega, okvara in odtujevanje vojaške opreme in orožja, motenje oskrbe transporta, poljskih in drugih del, namenjenih za vojsko in ljudstvo, zloraba dolžnosti, prinašanje lažnivih poročil, kršitev čuvanja važne vojaške tajnosti, brezbrižno zdravljenje bolnikov in ranjencev, razširjanje lažne sovražne propagande, rušenje notranje enotnosti in borbenega razpoloženja med vojaki in surovo ravnanje z ljudstvom. Kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe je obsojenec storil to kaznivo dejanje s pripovedovanjem reakcionarnih vicev in vicev s sovražno vsebino, ki so poudarjali prednosti zahodne demokracije pred demokracijo vzhodnih držav in s tem navzoče demoraliziral ter ustvarjal nezaupanje do pridobitev osvobodilnega boja, s tem pa razširjal sovražno propagando. Izrek izpodbijane sodbe, kot je utemeljeno navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne vsebuje nobenega konkretnega očitka, saj ni navedeno, s kakšnimi reakcionarnimi vici in vici sovražne vsebine naj bi obsojenec demoraliziral poslušalce in ustvarjal nezaupanje do pridobitev osvobodilnega boja. Tudi v primeru, če bi bilo v izreku pravnomočne sodbe konkretizirana vsebina vicev, ki jih je obsojenec pripovedoval, v njegovem ravnanju ne bi bili podani znaki kaznivega dejanja po 15. členu UVS. Razen tega, česar sicer vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, je bilo dejanje obsojenca, opisano pod tč. b izreka pravnomočne sodbe, nepravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 15. členu UVS. V času izrekanja sodbe je namreč že veljal ZKLD, ki je v 18. členu določal, da se kazniva dejanja, določena s tem zakonom, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni bila izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po tem zakonu, torej po ZKLD, če so njegove določbe blažje od prejšnjih. Nobenega dvoma ni o tem, da je bila določba 1. odstavka 9. člena ZKLD blažja od določbe 15. člena UVS, saj je bilo po določilu 1. odstavka 9. člena ZKLD kaznivo dejanje storjeno le s propagando ali agitacijo, ki sta vsebovali poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. V pripovedovanju vicev, čeprav sovražne vsebine, ki naj bi s poudarjanjem prednosti zahodne demokracije pred demokracijo vzhodnih držav, pa niso podani znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena ZKLD, prav tako pa tudi ne znaki kaznivega dejanja po 15. členu UVS, kakor je utemeljeno navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. dr. H.Z. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena ZKLD in 15. členu UVS.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 103/97
• Sodba I Ips 259/96
• Sodba I Ips 8/97