Sodba I Ips 255/96

Jedro

V dani situaciji, ko sta V.B. in F.B. morali pričati (dolžnost biti priča po določbah 13.poglavja Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo) in je bilo pričevanje pod sankcijo kazni po paragrafu 144 Kazenskega zakonika in ko po drugi strani ni pravne dolžnosti ravnati drugače, kot sta ravnali obsojenki, njunih izpovedb, ki sta bili podani pred sodiščem na glavni obravnavi in ki sta bili po svoji vsebini objektivno in subjektivno resnični, ni moč šteti kot protipravno dejanje. Dejanje, ki ni protipravno, pa ne more biti kaznivo dejanje.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi zagovornikov obsojene V.(V.) B., glede obsojene F.B. pa po uradni dolžnosti, se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.12.1945, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani z dne 7.2.1946, spremeni tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obsojeni V. (V.) B. in F.B.

o p r o s t i t a o b t o ž b e,

da sta na razpravi italijanskega vojaškega sodišča v Ljubljani dne 7.7.1943 neosnovano in obtežilno pričali zoper K.I., ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, sta torej pomagali pri težki obsodbi izvajati v času sovražnikove okupacije terorističen ukrep zoper državljana Jugoslavije,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje po 3. odstavku 3. člena ZKND.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.12.1945, sta bili V. (V.) B. in F.B., rojena B. spoznani za krivi kaznivega dejanja po 3. odstavku 3. člena ZKND. Obema je bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo dveh (2) let, v plačilo pa naloženi stroški kazenskega postopka. Vrhovno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.2.1946 na pritožbo javnega tožilca prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obtoženkama kazen odvzema prostosti s prisilnim delom zvišalo na dve (2) leti.

Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki V. (V.) B. dne 7.11.1996 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vložniki v zahtevi poudarjajo, da je šlo v obravnavani zadevi za političen proces, katerega cilj ni bil presoditi, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ampak kaznovati drugega, ker je bil politično drugače misleč. Izpovedba zaprisežene priče - oškodovanke glede resničnih dogodkov, za katere je slišala od drugih, ne more predstavljati izvršitvenega dejanja kaznivega dejanja zoper narod in državo po 3. odstavku 3. člena ZKND. Podane so bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predvsem je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo glede olajševalnih okoliščin, sklepanje sodišča v obeh obrazložitvah pa je povsem nerazumljivo in nejasno tudi prava veščim osebam. Pri uporabi materialnih predpisov se je sodišče sklicevalo tudi na 16. člen Uredbe o vojaških sodiščih, ki pa ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo. Zagovorniki obsojenke predlagajo, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obsojeno V. (V.) B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo zaradi kršitev določb kazenskega postopka razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, podanim v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je podana kršitev materialnega zakona v pravnomočni sodbi, ki jo uveljavljajo zagovorniki, ker dejanje obsojenke, navedeno v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND in predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ, št. 66/45) je v 2. členu določal, da se kot kaznivo dejanje zoper narod in državo smatra vsako takšno delovanje, kateremu je namen, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Demokratske federativne Jugoslavije ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj, ali temeljne demokratske, politične, narodnostne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne:

federativna državna ureditev, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov ter narodna oblast. Tretji člen tega zakona je določal izvršitvene oblike dejanj po 2. členu. Tako je 3. odstavek 3. člena določal, da takšno dejanje stori, kdor stori vojno zločinstvo, to je kdor ob času vojne ali ob času sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodavec, pomagač ali neposredni sodelavec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo, kdor namerno povzroča gladovanje ljudstva, nasilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo in posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor pod enakimi pogoji vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedena v tem odstavku, ali kdor pod enakimi okoliščinami ukazuje ali izvršuje požige, uničevanje ali ropanje javne in privatne imovine, kdor postane fukcionar terorističnega aparata in okupatorjevih policijskih formacij ali uslužbenec v zaporih, koncentracijskih in delovnih taboriščih ali kdor nečloveško ravna z jugoslovanskimi državljani in vojnimi ujetniki.

V obravnavani zadevi se v sodbi obsojenkama očita, da sta "neosnovano in obtežilno" pričali zoper I.K., ki je bil obsojen na dosmrtno ječo in tako pomagali pri težki obsodbi izvajati v času sovražnikove okupacije terorističen ukrep zoper državljane Jugoslavije. Opisano dejanje ne pomeni konkretizacije ene od prej navedenih oblik izvršitvenih dejanj po 3. odstavku 3. člena ZKND, ki bi moralo biti motivirano z namenom kot ga določa navedeni 1. odstavek 2. člena ZKND. Iz izreka prvostopne sodbe kot obrazložitev obeh sodb in podatkov spisa je razvidno, da naj bi obsojenki kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo storili z izpovedbo, dano pod prisego, pri čemer pa se jima ne očita, da bi bili izpovedbi krivi. Kaznivo dejanje, kakršno se v izpodbijani sodbi očita obsojenkama, bi bilo moč storiti s krivo izpovedbo, v tem primeru pa bi se postavilo vprašanje steka kaznivih dejanj. V času, ko naj bi obsojenki storili kaznivo dejanje, je bil namreč v veljavi Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije, ki je v paragrafu 144 določal kot kaznivo dejanje krivo prisego: kdor pred sodiščem lažno kaj izpove pod prisego, se kaznuje z robijo do petih let, tretji odstavek navedenega paragrafa pa je določal: "če je izpovedal krivoprisežnik lažno z namero, da bi bil obtoženec obsojen na smrt, in se obsodba izvrši, se kaznuje z dosmrtno robijo." V dani situaciji, ko sta V.B. in F.B. morali pričati (dolžnost biti priča po določbah 13. poglavja Zakonika o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo) in je bilo pričevanje pod sankcijo kazni po paragrafu 144 Kazenskega zakonika in ko po drugi strani ni pravne dolžnosti ravnati drugače, kot sta ravnali obsojenki, njunih izpovedb, ki sta bili podani pred sodiščem na glavni obravnavi in ki sta bili po svoji vsebini objektivno in subjektivno resnični, ni moč šteti kot protipravno dejanje, dejanje pa, ki ni protipravno, ne more biti kaznivo dejanje.

Na podlagi takšne presoje je vrhovno sodišče ugotovilo, da dejanje, ki ga izpodbijana sodba očita obsojeni V. (V.) B., ni kaznivo dejanje in je z izpodbijano sodbo podana kršitev kazenskega zakona po 1.

točki 372. člena ZKP v škodo obsojenke. Kršitev kazenskega zakona je vrhovno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi pooblastila 1.

odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenko iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Vrhovno sodišče je pri odločanju spoznalo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojene V. (V.) B., podani tudi v korist obsojene F.B., zato je v skladu z 2. odstavkom 424. člena ZKP po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tudi glede te obsojenke.

Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica oprostilne sodbe (1. odstavek 96. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 42/97
• Sodba I Ips 99/98
• Sodba I Ips 38/97