Sodba I Ips 189/96

Jedro

Z določbo 1.odst. 13.čl. ZKND/1945 je bil inkriminiran poskus vseh kaznivih dejanj po ZKND/1945 neglede na njihovo težo in neglede na to, ali je bil pri posameznih kaznivih dejanjih poskus pojmovno sploh mogoč.

Pravna opredelitev, da je obsojenka z opisanim dejanjem (ovajanje dr. B.K.-ja dr. V.G.-ju) storila poskus kaznivega dejanja po 3.tč. 3.čl. ZKND, bi imela za posledico, da bi že samo denuncianstvo, ki v ZKND/1945 ni bilo predpisano kot samostojno kaznivo dejanje, postalo samostojno kaznivo dejanje, katerega storilec bi bil kaznovan enako kot storilec dokončanega kaznivega dejanja, čeprav do posledice, torej do ukrepov terorja (objektivni pogoj kaznivosti) sploh ne bi prišlo.

Izrek

Ob reševanju zahteve obs. dr. D.C. za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti razveljavi pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 1945 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 29. 3. 1946 in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Obs. dr. D.C. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 1945 spoznana za krivo zločinstva po čl. 3 tč. 3, 6 in 9 v zvezi s čl. 13 ZKND/1945 in po čl. 4 ZKND/1945 v zvezi z Zakonom o vrstah kazni ter čl. 16 Uredbe o vojaških sodiščih obsojena na 7 let odvzema svobode s prisilnim delom, na izgubo političnih in državljanskih pravic, razen roditeljske pravice, za dobo 7 let, ter na zaplembo celotne imovine. V izrečeno kazen ji je bil vštet preiskovalni zapor od 5. 9. 1945 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo z dne 29. 3. 1946, pritožbo njene zagovornice, odvetnice dr. L.P., zavrnilo. Z odlokom Predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 23. 6. 1949, je bila obsojenka pomiloščena tako, da ji je bil odpuščen preostanek kazni odvzema svobode s prisilnim delom. Obsojenka je bila, kot je razvidno iz dopisa Uprave KPD R. z dne 13. 7. 1949, dne 13. 7. 1949 izpuščena na prostost.

Obsojena dr. D.C. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da se izpodbijana sodba razveljavi, njej pa prizna odškodnina za odvzeto prostost od 5. 9. 1945 do 13. 7. 1949. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da pravnomočna sodba temelji na napačni oceni izpovedb prič, ki niso potrdile očitka, da je ovajala, da je bila pravnomočna sodba navaden politični konstrukt, sodišče pa se je, ko je izreklo obsodilno sodbo, raje oprlo na izpovedbo priče dr.

V.G., ki pa na glavni obravnavi sploh ni bil zaslišan, ne pa na izpovedbo priče dr. B.K., ki je izpovedal, da ga ni ovadila. Trdi, da je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno tudi zato, ker na glavni obravnavi ni bil kot priča zaslišan dr. B.S.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva obsojenke utemeljena, pri čemer navaja, da je glede kaznivih dejanj po čl. 3 tč. 6 in 9 ZKND očitno, da nista v zvezi z obsojenkinim ravnanjem, glede kaznivega dejanja po čl. 3 tč. 3 ZKND pa ocenjuje, da ga obsojenka ni storila, ker izjava predstojniku sodišča v razgovoru, da je dr. B.K. partizansko in komunistično usmerjen, ni pomenila prijave v kazenskopravnem smislu, saj bi morala biti le-ta podana okupacijskemu organu ali organu, ki je sodeloval z okupatorjem.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Obs. dr. D.C. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve zakona o kazenskem postopku ni obrazložila, pač pa z razlogi, navedenimi v zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbija le dokazno oceno, uveljavlja torej razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti navedenega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, na podlagi 427. člena ZKP razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bili podlaga za izrek pravnomočne sodbe, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena.

Obtožba je obsojeni dr. D.C. očitala, da je bila v času sovražne okupacije ideološka podpornica in organizatorka bele garde, tedaj izdajalske politične in vojaške organizacije ter da je bila ovaduhinja v okupatorjevi službi ter je kot taka ovajala pripadnike in simpatizerje narodno osvobodilnega gibanja, zlasti H.V., dr. B.K. in dr. D.A., kar je v slednjem primeru imelo za posledico zapor - daljšo internacijo ovadene, v primeru dr. D. pa celo smrt ovajenca. S pravnomočno sodbo je bila sicer dr. D.C. oproščena obtožbe, da je bila pobudnica in organizatorka bele garde ter da je ovadila H.V. in dr. D. Spoznana pa je bila za krivo, da je nedoločenega dne avgusta 1942 napram svojemu predstojniku dr. V.G., predsedniku apelacijskega sodišča v Ljubljani, ovadila dr. B.K., da je partizansko in komunistično usmerjen in da ima za to dokaze, ovadba pa je ostala za ovadenca brez posledic, s čemer je začela dejanje, ki je merilo na to, da bi povzročila zoper dr. B.K. prisilne ukrepe s strani okupatorja. To njeno dejanje je bilo pravno opredeljeno kot poskus zločinstva po čl.3 tč. 3, 6 in 9 ZKND v zvezi s čl. 13 ZKND, čeprav je očitno, da v opisu njenega dejanja v izreku pravnomočne sodbe niso opisani znaki kaznivih dejanj po čl.3 tč. 6 in 9 ZKND.

Kaznivo dejanje vojnega zločinstva po čl. 3 tč. 3 ZKND je storil, kdor je v času vojne ali sovražnikove okupacije (med drugim) "vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedena v tem odstavku". Kot ukrepi terorja in prisiljevanja pa so bili v tej zakonski določbi navedeni: umori, obsodbe na smrtno kazen, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilno delo, namerno povzročanje gladovanja ljudstva, nasilno raznorodovanje, prisilna mobilizacija, odvajanje v prostitucijo in posilstvo ter prisilno prehajanje v drugo vero.

Podan je precejšen dvom o tem, da je obsojenka z dejanjem opisanim v izreku pravnomočne sodbe, storila očitano kaznivo dejanje, saj že iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je ostala ovadba za ovadenca brez posledic. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZKND/1945 se je sicer poskus kakega v tem zakonu navedenega dejanja kaznoval kot izvršeno kaznivo dejanje. S tako zakonsko določbo je bil torej inkriminiran poskus vseh kaznivih dejanj po ZKND/1945, ne glede na njihovo težo in ne glede na to, ali je bil pri posameznih kaznivih dejanjih poskus pojmovno sploh mogoč. Ni prepričljiva ugotovitev v pravnomočni sodbi, da je obsojenka z opisanim dejanjem storila poskus očitanega kaznivega dejanja, saj bi imela takšna pravna opredelitev za posledico, da bi že samo denuncianstvo, ki v ZKND/1945 ni bilo predpisano kot samostojno kaznivo dejanje, postalo samostojno kaznivo dejanje, katerega storilec bi bil kaznovan enako kot storilec dokončanega kaznivega dejanja, čeprav do posledice, torej do ukrepov terorja, sploh ne bi prišlo. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni zadoščalo storilčevo izvršitveno dejanje, torej zgolj prijavljanje posameznih oseb, temveč je bilo potrebno, da je imelo tako ravnanje storilca za posledico ukrepe terorja kot objektivni pogoj kaznivosti.

Sicer pa glede na zagovor obsojenke ter glede na izpovedbi prič dr. V.G. in dr. B.K. ni zanesljiva ugotovitev pravnomočne sodbe, da je obs. dr. D.C. s takim namenom prijavila dr. B.K. Obsojenka je namreč v zagovoru povedala, da z dr. B.K. ni bila v sporu, vedela pa je, kako je usmerjen. Zato je kolegi B.S., za katerega je vedela, da je oženjen in da ima otroke, v pogovoru svetovala, naj se v izogib posledic izogiba stikov z dr. B.K., ker je ocenila, da je dr. B.K. nepreviden v svojem delovanju. Kolega B.S. je kljub njeni prošnji, naj opozorilo obdrži zase, o tem povedal dr. B.K., zaradi česar je prišlo do intervencije dr. V.G. Iz izpovedbe dr. B.K., ki je med drugim povedal, da je bila obsojenka sicer v družbi z L.

intelektualni center propagande in delovanja zoper OF, da pa je ovadbo zoper njega podal in podpisal L., izhaja, da je po opozorilu B.S. apeliral na predsednika sodišča dr. V.G., naj obsojenko opozori zaradi njenih besed. Le-ta je to storil, in kot sledi iz zapisnika o njegovem zaslišanju, ki je bil prebran na glavni obravnavi, mu je obsojenka v začetku pogovora zatrdila, da je dr. K. komunistično usmerjen, vendar pa je glede na njegovo apeliranje na kolegialnost začela popuščati "češ, mogoče pa so le vtisi", nakar je bila zadeva urejena.

Glede na to je podan močan dvom v zanesljivost ugotovitev, navedenih v pravnomočni sodbi, da je obsojenka v pogovoru s predsednikom apelacijskega sodišča dr. V.G., na katerega je bila celo pozvana, denuncirala dr. B.K., zlasti še, ker "prijava" ni bila podana okupacijskemu organu ali organu, ki je sodeloval z okupatorjem.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato po uradni dolžnosti iz razloga po 427. členu ZKP pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 101/97
• Sodba I Ips 184/96
• Sodba I Ips 289/97