Sodba I Ips 265/96

Jedro

Kaznivo dejanje opustitve ovadbe po 2.odst. 8.čl. ZKLD je bilo mogoče storiti za več alternativno določenih kaznivih dejanj iz tega zakona, ki pa bi morala biti v izreku sodbe konkretizirana z vsemi bistvenimi okoliščinami. Opis dejanja K.D.-ja je torej predpostavka za ugotavljanje, ali je obsojenec ob izpolnitvi ostalih znakov kaznivega dejanja iz 2.odst. 8.čl. ZKLD storil očitano mu kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 31.12.1949 spremeni tako, da se A.K.

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je kot vojaška oseba vedel za pripravljanje ali izvršitev dejanja izdajstva ali špijonaže (1., 2. in 10. točka 3. člena ZKLD), pa o tem ni obvestil državnih organov s tem, da je vedel za dejanja, ki jih je storil D.K. ter za njegovo organizacijo in propagando, kot pristaša resolucje informbiroja, pa tega ni naznanil, pri čemer je tudi sam pristaš resolucije informbiroja, kar izhaja iz njegovih navedb na sestanku oficirjev, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo po 2. odstavku 8. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Na podlagi predloga vrhovnega državnega tožilca z dne 18.9.1995 je Okrožno sodišče v Ljubljani delno obnovilo sodbo vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 31.12.1949, s katero je bil obs. A.K. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 8. člena ZKLD na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo dveh (2) let in na izgubo čina zastavnika. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 20.9.1949 dalje. Podatki o sodišču, osebni podatki obsojenca, pravna opredelitev kaznivega dejanja in izrečene sankcije so bili razvidni iz sporočil Ministrstva za pravosodje Republike Hrvaške in hrvaškega državnega arhiva, konkretni opis kaznivega dejanja pa je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo na podlagi podatkov, ki jih je dal obsojenec sam.

Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker dejanje, zaradi katerega je bil obsojen A.K., ni kaznivo dejanje, torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Izrek sodbe ne konkretizira kaznivega dejanja, ki naj bi ga Konstantin Dimentio storil ali pripravljal, celo ne pove, katera od več v zakonu alternativno naštetih kaznivih dejanj naj bi bil ta pripravljal, ampak je v izrek sodbe povzeto le besedilo zakona z alternativno dispozicijo. Predlaga, da se obsojenca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Na podlagi fotokopije potne listine Republike Slovenije in potrdila o državljanstvu je ugotovljeno, da je obs. A.K. državljan Republike Slovenije in je zato vložitev za varstvo zakonitosti v njegovo korist v smislu 2. odstavka 560. člena ZKP dovoljena.

Po določbah 2. točke 1. odstavka 153. člena ZKP-48 v zvezi s 1. točko 249. člena istega zakona je moral izrek obsodilne sodbe obsegati tudi opis dejanja, za katerega se spozna obtoženca za krivega in katere zakonite določbe so bile uporabljene. To pomeni, da je moral opis dejanja vsebovati tiste dejanske okoliščine, ki so izpolnjevale zakonite znake določenega kaznivega dejanja. Če dejanje v izreku ni bilo tako opisano, je moralo sodišče na podlagi 1. točke 248. člena ZKP-48 izreči oprostilno sodbo.

Po določbah 2. odstavka 8. člena ZKLD je bila vojaška oseba obsojena zaradi opustitve ovadbe o storjenih ali pripravljanih kaznivih dejanjih izdajstva in 1. in 2. točke 3. člena tega zakona ali špijonaže (vohunstva) iz 10. točke istega člena. Kaznivo dejanje izdajstva je storil, kdor je deloval z namenom, da se nasilno zrušijo organi državne oblasti v Jugoslaviji, republiki ali lokalni organi ali, da se škoduje obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države ali se spravi v nevarnost njena neodvisnost ali nedotakljivost njenega ozemlja, kaznivo dejanje vohunstva po 10. točki istega člena pa, kdor je posebno varovano državno skrivnost izročil tuji državi ali katerikoli nepoklicani osebi ali jih je zbiral s takim namenom. Kaznivo dejanje opustitve ovadbe po 2. odstavku 8. člena ZKLD je bilo torej mogoče storiti za več alternativno določenih kaznivih dejanj iz tega zakona, ki pa bi morala biti v izreku sodbe konkretizirana z vsemi bistvenimi okoliščinami. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru dejanja, ki naj bi jih K.D. storil, v opisu niso dovolj določno opredeljena. Povsem nedoločno se trdi, da je kot pristaš resolucije informbiroja storil dejanja, da je imel organizacijo in delal propagando, ni pa navedeno, kakšna dejanja naj bi storil, kakšni so bili cilji organizacije, kdo jo je sestavljal, kakšna je bila propaganda in njeni cilji, kdaj, kje in kdo jo je delal, itd. Opis dejanja K.D. je predpostavka za ugotavljanje, ali je obsojenec ob izpolnitvi ostalih znakov kaznivega dejanja iz 2.

odstavka 8. člena ZKLD storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker obnovljena sodba tega ne vsebuje, ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, da opis dejanja obs. A.K. ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja.

Navedba v izreku sodbe, da je obsojenec pristaš resolucije informbiroja, kar naj bi izhajalo iz navedb na nekem sestanku oficirjev, ne uresničuje nobenega znaka kaznivega dejanja opustitve ovadbe iz 2. odstavka 8. člena ZKLD. Vrhovno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obs. A.K. na podlagi 1.

odstavka 426. člena v zvezi s 1. točko 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku te sodbe.

Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 283/96
• Sodba I Ips 212/97
• Sodba I Ips 208/2001