Sodba I Ips 213/95

Jedro

Obsojencu se ne očita aktivno ravnanje, ampak zgolj vednost o določenih dejstvih, kar pa ni zadoščalo za storitev kaznivega dejanja po 14.tč. 3.čl. ZKLD. Za nudenje pomoči tudi ni moglo šteti dejstvo, da obsojenec G.-ja ni "ovadil oblastem", kot se ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je opustitev take prijave pomenila posebno kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD. Ker pa konkretizirani opis obsojenčevega dejanja ne vsebuje očitka, "da ni obvestil državnih organov", tudi ni možna sprememba pravne opredelitve tega dejanja v kaznivo dejanje po 8.čl. ZKLD.

Čeprav ZTŠS ni določal, kaj se šteje za trgovino, nakup zlatnikov za lastne potrebe, torej brez namena nadaljnje prodaje, ni pomenil kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 9.tč. 2.odst. 1.čl. ZTŠS.

Zgolj vednost o tem, da je določena oseba ilegalno pobegnila iz države, ter sprejem pisma od te osebe ni bilo kaznivo dejanje po ZKLD. Tudi ukvarjanje z ilegalnim spravljanjem drugih oseb prek državne meje ni bilo določeno kot posebno kaznivo dejanje v predpisih, ki so veljali v času storitve in sojenja. Slednje bi lahko pomenilo kaznivo dejanje po 14.tč. 3.čl. ZKLD le, če so bile osebe, ki jim je obs. pomagal pri ilegalnem prehodu, storilci kakšnega kaznivega dejanja iz 2. oz. 3.čl. ZKLD.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti I.R., sina obs. B.R., se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 8.1.1949 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 18.2.1949,

I) s p r e m e n i v izreku pod III) tako, da se obs. B.R. po 1.

točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe:

1) da je vedel iz pogovorov z G.M., vajencem v njegovi trgovini, da je le-ta član križarske organizacije in da ima prikrito orožje;

2) da se je bavil s trgovino z zlatniki in je v marcu 1947 nakupil potom L. od neugotovljenega Srba 20 zlatnikov za ceno 65.000 din;

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko 1) kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, z dejanjem pod točko 2) pa kaznivo dejanje po 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS.

II) r a z v e l j a v i glede obs. B.R. za dejanje pod I) B) in glede obs. M.G. za dejanje pod I) Č) in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bilo obsojenih za različna kazniva dejanja devet oseb, med njimi tudi B.R., ki je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, ki naj bi ga storil z dejanjem opisanim pod I) B) izreka sodbe sodišča prve stopnje ter kaznivih dejanj po 14. točki 3. člena ZKLD in 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS, ki naj bi ju storil z dejanjima opisanima pod III) točki 1) in 2), oziroma pod I) izreka te (oprostilne) sodbe vrhovnega sodišča. Za ta kazniva dejanja je bil obsojen na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic za dobo 5 let in zaplembo celotnega premoženja. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni pripor od 1.6.1948. Po podatkih spisa je bila obs. B. R. s pomilostitvijo pravnomočna kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 10 let, kazen pa je prestajal do 27.2.1953, ko je bil pogojno odpuščen.

Zoper to pravnomočno sodbo je I.R., sin pok. obs. B.R., po svoji pooblaščenki, dne 4.11.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavljal vse razloge iz 420. člena ZKP in predlagal, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper B.R. zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, menil, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Vrhovno sodišče je ob reševanju te zahteve - deloma tudi po uradni dolžnosti - odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe iz naslednjih razlogov:

Ad I)

Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil, "kdor na kakršen koli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva ali prenaša orožje, hrano, materijal, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi". S tem kaznivim dejanjem je bila inkriminirana pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Kaznivo dejanje se je lahko storilo le z naklepom in ker je šlo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, je storilec kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD tudi moral vedeti, da nudi pomoč osebam - storilcem kaznivih dejanj po ZKLD. Kaj se je štelo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo pa je bilo določeno v 2. členu ZKLD.

Iz opisa izvršitvenega dejanja, za katerega je bil obsojen B.R., ne izhaja, da bi nudil kakršnokoli pomoč M.G., ki je bil po navedbah sodbe obsojen kot pripadnik "križarjev", temveč le, da je vedel, da je omenjeni član križarske organizacije in da ima skrito orožje.

Obsojencu se torej ne očita neko aktivno ravnanje, ki bi pomenilo pomoč drugemu storilcu kaznivega dejanja, temveč se mu očita zgolj vednost o določenih dejstvih, kar pa ni zadoščalo za storitev kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Po mnenju vrhovnega sodišča se za nudenje pomoči tudi ni moglo šteti dejstvo, da obsojenec G.-ja ni "ovadil oblastem", kot se ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj je opustitev takšne prijave pomenila posebno kaznivo dejanje (po 8. členu ZKLD). Ker pa konkretizirani opis obsojenčevega dejanja ne vsebuje očitka, "da ni obvestil državnih organov", tudi ni možna sprememba pravne opredelitve tega dejanja v kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD. Utemeljena je tedaj trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da to dejanje ni bilo kaznivo dejanje po takrat veljavnem zakonu.

Po 1. odstavku 1. člena ZTŠS je za dejanje nedovoljene trgovine veljalo "vsako gospodarsko delovanje, nasprotno veljavnim predpisom, s katerimi je urejena trgovina". Kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS pa je bilo opredeljeno kot "trgovina z zlatom, platino, dragocenostmi, devizami in valutami, če se vrši v nasprotju z veljavnimi predpisi". Čeprav omenjeni zakon ni določal, kaj se šteje za trgovino (kot to določa sedaj veljavni Zakon o trgovini), po mnenju vrhovnega sodišča nakup zlatnikov za lastne potrebe, torej brez namena nadaljnje prodaje, ni pomenil kaznivega dejanja nedovoljene trgovine po 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS. O trgovini kot obliki gospodarske dejavnosti, ki se praviloma opravlja z namenom določenega zaslužka, je namreč moč govoriti le pri nakupu blaga zaradi njegove nadaljnje prodaje, ali če gre za opravljanje kakšne druge trgovinske storitve (zastopanje, komisijska prodaja, posredništvo in podobno), ne pa tudi pri nakupu blaga za lastno uporabo. Tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se nakup za lastne potrebe, ni štel za nedovoljeno trgovino. Sodišče druge stopnje namreč pritožbenih navedb, "da nakup zlatnikov za lastno potrebo v smislu cit. zakona ni kazniv", ni zavrnilo z utemeljitvijo, da je takšno stališče pravno zmotno, temveč z utemljitvijo, da pritožba ni povedala za kakšne "lastne potrebe" je obt. B.R. nabavil 20 zlatnikov - torej je štelo, da obsojenec ni dokazal, da je zlatnike kupil za svoje potrebe.

Glede tega kaznivega dejanja vrhovno sodišče ugotavlja, da se v izpodbijani sodbi obs. B.R. samo v abstraktni obliki očita, da se je "bavil s trgovino". V konkretiziranem opisu njegovega dejanja, ki je relevanten za presojo, ali je podano kaznivo dejanje nedovoljene trgovine, pa je navedeno le, da je obsojenec 20 zlatnikov kupil (z navedbo cene in od koga jih je kupil) - torej brez navedbe, da je to storil z namenom nadaljnje prodaje. Takšen namen preprodaje pa tudi ni bil ugotovljen v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Torej je tudi glede tega obsojenčevega dejanja utemeljena trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni pomenilo kaznivega dejanja.

Po povedanem je bil z izpodbijano sodbo v škodo obs. B.R. kršen kazenski zakon na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo pravnomočno sodbo tako, da je obsojenega oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena ZKLD in 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS.

Ad II)

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, "kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je za cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršen koli način podpira".

Obs. B.R. naj bi to kaznivo dejanje storil z dejanjem opisanim pod I) B) izreka sodbe sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča pa obstaja glede tega kaznivega dejanja precejšen dvom o resničnosti nekaterih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Vsem v tej zadevi obsojenim osebam se namreč očita, da so organizirali ilegalne kanale za prehod državne meje v Avstrijo, po katerih je pobegnilo večje število "sovražnikov FLRJ v namenu, da v inozemstvu rovarijo proti FLRJ". Za kakšne "sovražnike" naj bi šlo, v izreku sodbe ni navedeno, z izjemo T.L., za katerega se navaja, da je bi "agent tuje obveščevalne službe". Iz konkretiziranega opisa dejanja pod B) pa je razvidno, da se obs. B.R. očita posredovanje pri ilegalnem pobegu določenih oseb, ali celo samo njegova vednost - da je vedel za ilegalni pobeg ali poskus pobega določenih oseb. Tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi bil ugotovljen obstoj kakšnega konkretnega društva, ki bi imelo za cilj nasilno zrušenje takratne državne ureditve v FLRJ. V obrazložitvi sodbe se namreč glede oseb, ki so z obsojenčevo pomočjo ilegalno pobegnile iz Jugoslavije v Avstrijo, ugotavlja, da so bile nasprotniki ustavne ureditve, ker jim je bila z nacionalizacijo odvzeta ekonomska baza, oziroma ker so bili visoki funkcionarji v državnem aparatu Kraljevine Jugoslavije. Po stališču izpodbijane sodbe je pomenila vsaka pomoč pri ilegalnem prehajanju državne meje podpiranje združbe, ki je imelo za cilj nasilno zrušenje takratne državne ureditve v FLRJ. Pravnomočna sodba torej glede ugotovljenih odločilnih dejstev ne temelji na dokazih temveč na domnevi, da vsi, ki so ilegalno zbežali prek meje, predstavljajo združbo, ki vrši zločine iz 2. člena ZKLD, oziroma da so postali vsi politični nasprotniki takratne državne ureditve s samim ilegalnim pobegom društvo iz 8. točke 3. člena ZKLD.

Zgolj vednost o tem, da je določena oseba ilegalna pobegnila iz države ter sprejem pisma od te osebe (dejanja pod B točki 3 in 4) ni bilo kaznivo dejanje po ZKLD. Tudi ukvarjanje z ilegalnim spravljanjem drugih oseb prek državne meje ni bilo določeno kot posebno kaznivo dejanje v predpisih, ki so veljali v času storitve in sojenja (to je bilo storjeno šele v Kazenskem zakoniku iz leta 1951). Zato bi, po oceni vrhovnega sodišča, dejanja obs. B.R. pod I) B)

točki 1) in 2) lahko pomenila le kaznivo dejanje po 14. točki 3.

člena ZKLD v primeru, da so bile osebe, ki jim je obsojeni pomagal pri ilegalnem prehodu, storilci kakšnega kaznivega dejanja iz 2.

oziroma 3. člena ZKLD. Kot že rečeno, pa se kaj takega za pobegle osebe ne ugotavlja (z izjemo T.L.), saj se navajajo le njihove funkcije, ki so jih imele v Kraljevini Jugoslaviji. Le za T.L. se v izreku izpodbijane sodbe navaja, da je bil "agent tuje obveščevalne službe", v obrazložitvi sodbe (sodišča druge stopnje) pa, da je zanj "še posebej zanesljivo ugotovljeno, da je bil špijon angleške obveščevalne službe". Tudi o resničnosti tega v pravnomočni sodbi ugotovljenega odločilnega dejstva obstaja, po oceni vrhovnega sodišča, precejšen dvom. Edini dokaz za to, da naj bil omenjeni vohun - in tedaj storilec kaznivega dejanja vohunstva iz 10. točke 3. člena ZKLD - je namreč izpovedba B.F., ki pa ni bil zaslišan v tej kazenski zadevi, temveč je bil prečitan zapisnik o njegovem zališanju v M. z dne 7.5.1949 (list. št. 245). Iz tega zapisnika je sicer razvidno, da je B.F. priznaval, da je bil član angleške obveščevalne službe in da je dobil od T.L. določene podatke o železarski idustriji, ni pa razvidno, ali je šlo za takšne podatke, ki so pomenili posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, kar je bil zakonski znak kaznivega dejanja vohunstva. Razen tega bi za obstoj kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD morala biti podana tudi zavest obs. B.R., da je T.L. "vršil vohunstvo". Toda o tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, iz že omenjenega zapisnika o zaslišanju B.F. pa izhaja, da obsojenec ni vedel za to, da je on (F.) agent tuje obveščevalne službe (v zapisniku se očitno pomotoma govori o obsojencu kot zetu namesto svaku L.-ja).

Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da obstaja precejšen dvom o resničnosti posameznih odločilnih dejstev glede kaznivega dejanja pod I) B), zaradi česar tudi ni ni moč to dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD (kot je predlagal obs. B.R. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje). Zato je na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP pravnomočno sodbo glede tega obsojencu očitanega kaznivega dejanja razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obs. M.G. spoznana za krivo kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, ki naj bi ga storila z dejanjem opisanim pod I) Č) izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Izrečena ji je bila kazen dveh let odvzema prostosti s prisilnim delom, izguba državljanskih pravic za dobo dveh let in popolna zaplemba premoženja. Ta obsojenka naj bi pomagala pri ilegalnem pobegu prek državne meje T.L. in njegovi ženi ter dr. V.M. in njegovi ženi - torej osebam, ki so navedene tudi pri opisu dejanja obs. B.R. pod B) točka 1). Razlogi, zaradi katerih je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo glede obs. B.R., so tedaj tudi v korist obs. M.G., glede katere ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče glede te obsojenke ravanalo po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (2. odstavek 424. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7/98
• Sodba I Ips 208/2001
• Sodba I Ips 198/95