Sodba I Ips 202/95

Jedro

Čeprav ZKLD ni izključeval protipravnosti za primere, ko je bila oseba, ki je storilcu pomagala po storitvi kaznivega dejanja, njegov zakonec ali v krvnem sorodstvu v ravni črti ali v stranski črti do drugega kolena, se je lahko uporabljalo pravno pravilo 5.odst. 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, ki je izključevalo kaznivost takega pomagača.

Pri zločinu mnogote zbiranje skupine ni bilo nujno organizirano, do njega je prišlo lahko tudi spontano ob trenutni odločitvi naključno zbranih oseb, ki jih je enak motiv spodbudil k nasilju.

Iz obrazložitve je razvidno, da so se obiskovalci prireditve zaradi nasilja skupine, v kateri sta bila tudi obs., razbežali in so ostali le enako misleči razgrajači, zato je lahko prišlo do uskladitve volje oz. dogovora na sicer za komplot nenavaden, javen, demonstrativen način.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča LRS z dne 24.7.1948 pod točko b) spremeni tako, da se obs. F.O.

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je dne 30.3.1948 v S.F. povedal svojemu sinu A.O., ko je odhajal v oborožene tolpe odnosno nameraval pobegniti pred oblastmi preko meje, kje ima skrito puško in mu jo s tem izročil, da je torej podpiral z orožjem osebo, ki je pobegnila pred oblastmi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški postopka glede tega kaznivega dejanja obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani sta bila A.O. in S.Ž. obsojena zaradi kaznivih dejanj zoper javni red in mir in zoper pravosodje, prvi na eno (1) leto in pol, drugi pa na eno (1) leto odvzema prostosti s prisilnim delom. V to kazen se jima je vštel pripor od 31.3.1948, oproščena pa sta bila obtožbe za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena in F.O. obtožbe za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Na pritožbo javnega tožilca je bila ta sodba spremenjena tako, da sta bili zvišani kazni A.O. na tri (3) leta in S.Ž. na dve (2) leti odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic za dobo enega (1)leta, F.O. pa je bil zaradi kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD obsojen na eno (1) leto odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za dobo enega (1) leta in na delno zaplembo premoženja. Vsem trem obsojencem je bil v izrečeno kazen vštet pripor.

Vrhovni državni tožilec F.M. je zoper obsodilni del navedenih sodb vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 1. in 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker dejanja, zaradi katerih so bili obsojeni, nimajo vseh znakov očitanih jim kaznivih dejanj in ker je bila obs. F.O. izrečena kazen delne zaplembe premoženja, čeprav za to kaznivo dejanje ni bila predpisana, smiselno pa tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker iz izreka sodbe ni jasno, ali je obs. A.O. odhajal v oboroženo tolpo ali pa je nameraval pobegniti pred oblastmi.

Obsojenci na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Tudi vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje obs. A.O. nima znakov kaznivega dejanja. Po določbah 14. točke 3. člena ZKLD je bilo kaznivo dejanje kakršnokoli podpiranje oseb, ki so pobegnile pred oblastmi, toda le, če je bila pomoč dana z namenom, da bi se dosegli cilji, določeni v 2. členu tega zakona, namreč nasilno zrušenje ali ogrožanje države, njene zunanje varnosti ter pridobitve osvobodilne vojne. Takšen namen obsojenca pa v sodbi vrhovnega sodišča ni ugotavljen ne v izreku ne v obrazložitvi. Sicer pa je obsodba F.O. tudi v nasprotju s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava. Obs. F.O. je namreč pomagal svojemu sinu obs. A.O. po storitvi kaznivega dejanja. Po določbah 5. odstavka 141. paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (KZ KJ) je bila izključena kaznivost pomagača, če je pomagal storilcu kaznivega dejanja, ki mu je bil zakonec ali je bil z njim v krvnem sorodstvu v ravni črti ali v stranski črti do drugega kolena. Ta privilegij za ožje sorodnike je bilo splošno sprejeto pravno načelo civiliziranih narodov zaradi tesnih človeških vezi med ožjimi sorodniki. Čeprav ZKLD ni izrečno izključeval protipravnosti za take primere, se je pravno pravilo 5. odstavka 141. paragrafa KZ KJ lahko uporabljalo tudi v novi Jugoslaviji na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o razvejavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6.4.1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ker ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnim ustavnim in pravnim redom. ZKLD sicer ni izrečno izključeval protipravnosti za take primere, je pa bilo enako pravilo uzakonjeno v 5. odstavku 281. člena Kazenskega zakonika FLRJ iz leta 1951, kar dokazuje, da to pravilo ni nasprotovalo veljavnemu ustavnemu redu Jugoslavije.

Stališče kazenskopravne teorije in sodne prakse v Kraljevini Jugoslaviji je sicer bilo, da ta privilegij ne velja za pomoč storilcem t.i. političnih deliktov, toda A.O. ni bil obsojen za politično kaznivo dejanje. Sicer pa KZ KJ ni dajal nikakršne opore za tako razlikovanje; privilegij je bil uzakonjen, ker je bil kot splošno priznano pravno načelo v mednarodnem pravu prevzet v domače kazensko pravo kraljevine oziroma po 2. svetovni vojni republike Jugoslavije.

Glede kaznivih dejanja obs. A.O. in S.Ž. pa zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališče zahteve, da izrek sodbe ne navaja vseh znakov kaznivega dejanja zoper javni red in mir, ker ni opisan način uničenja stvari ne zbiranja v "mnogoto", je zmotno. Zločin mnogote v smislu 154.

paragrafa KZ KJ je storil udeleženec v skupini, ki se je zbrala zato, da je s skupnim delovanjem izvršila nasilje proti ljudem ali proti tujemu premoženju. Zbiranje skupine ni bilo nujno organizirano, do njega je prišlo lahko tudi spontano ob trenutni odločitvi naključno zbranih oseb, ki jih je enak motiv spodbudil k nasilju. Opis v izreku, da sta obsojenca kot udeleženca skupine pijanih razgrajačev izvajala nasilje zato, da bi preprečila uspešen zaključek prireditve, v povezavi z obrazložitvijo sodbe, da jima je šlo za preprečitev veselice, katere dobiček je bil namenjen gradnji zadružnega doma, ki sta ji nasprotovala, je po mnenju vrhovnega sodišča dovolj natančno predeljeno kot trenutna odločitev za zbiranje v skupino z namenom nasilja z določenim motivom. Po opisu v izreku je ta skupina razgrajačev takoj nato uničevala inventar kulturnoprosvetnega doma in s tem povzročila škodo na uničenem inventarju v višini 30.880,50 DIN. Ob upoštevanju obrazložitve sodbe, da so razbili steklenino in omaro, v kateri je bila, je po mnenju vrhovnega sodišča dovolj natančno opredeljeno, na kakšen način in katere stvari sta obsojenca skupaj z ostalimi udeleženci uničila. Upoštevati je treba, da gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, ne pa kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari v smislu paragrafa 365. KZ KJ, kjer gre za drugačen skupinski varstveni objekt.

Stališče državnega tožilca, da dogovor za kaznivo dejanje v izreku ni opisan tako, da bi vseboval vse znake kaznivega dejanja iz 1.

odstavka 138. paragrafa KZ KJ, češ da priseganje "pri svoji krvi, da predsednik KLO M.K. ne bo več živel kot dva dni", ne pomeni dogovora in da ni jasno za izvršitev kakšnega kaznivega dejanja naj bi šlo, je zmotno. Tudi opis tega kaznivega dejanja je treba v skladu s pravilom, da je sodba celota, povezati z obrazložitvijo. V izreku sodbe se trdi, da sta obsojenca prisegala, da M.K., predsednik KLO S.F. ne bo živel več kot dva dni, kar očitno pomeni grožnjo z usmrtitvijo, to pa se v 2. točki izreka sodbe izrečno očita obsojencema. Že v izreku sodbe se nadalje trdi, da sta se obsojenca med seboj in z drugimi neidentificiranimi osebami iz te skupine dogovorila, da se naslednji dan ob 9. uri zberejo, vdrejo v prostore KLO in "vržejo predsednika ven". Dogovor za uresničitev grožnje z umorom M.K. je bil torej opredeljen tako glede žrtve, kot tudi glede časa in kraja in na splošno celo načina storitve. Priseganje "pri svoji krvi" je bilo demonstracija trdne odločitve obsojencev, da bosta nameravano kaznivo dejanje storila. S tem sta vplivala drug na drugega in istočasno pozivala druge udeležence skupine, da so se uskladili v svoji volji in odločitvi, da kaznivo dejanje umora M.K. storijo. Iz obrazložitve je vidno, da so se obiskovalci prireditve zaradi nasilja te skupine razbežali in so ostali le enakomisleči razgrajači, zato je lahko prišlo do uskladitve volje oziroma dogovora na sicer za komplot nenavaden, javen, demonstrativen način. Kljub neobičajnemu načinu storitve pa ima njuno dejanje vse znake kaznivega dejanja komplota iz 1. odstavka 138. paragrafa KZ KJ.

Očitka, da je bila delna zaplemba premoženja izrečena za kaznivo dejanje, za katero se takšna sankcija ni smela izreči in da je opis kaznivega dejanja nerazumljiv zaradi premajhne določnosti, se nanašata na oprostilni del sodbe in sta zato brezpredmetna.

Izrek o stroških postopka za oprostilni del sodbe temelji na določbah 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 72/97
• Sodba I Ips 263/96
• Sodba I Ips 34/97