Sodba I Ips 261/96

Jedro

Temeljne procesne garancije obdolžencev v kazenskem postopku je poznal Zakon o sodnem kazenskem postopku za Kraljevino Jugoslavijo (ZSKP), ki se ga je lahko na podlagi določb odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorju in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ št. 4/45 z dne 3.2.1945), uporabljalo kot pravna pravila, ker niso nasprotovale pravnemu redu Jugoslavije in njenih republik.

Izrek

Zahtevama obs. F.G. in njenih zagovornikov za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojaškega področja z dne 12.7.1945 in sodba Vojaškega sodišča IV. armije v Ljubljani z dne 26.7.1945 razveljavita ter se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

Vojaško sodišče Ljubljanskega vojaškega področja je s sodbo z dne 12.7.1945 obsodilo F.G. zaradi navedenega kaznivega dejanja na smrt z ustrelitvijo, na zaplembo imovine in na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic. V skladu z določbami 29. člena UVS je po uradni dolžnosti poslalo zadevo v preizkus nadrejenemu vojaškemu sodišču IV. armije v Ljubljani, ki je s sodbo z dne 26.7.1945 spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je obsojenki izreklo kazen 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero je vštelo pripor od 1.6.1945 ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za 10 let. Na podlagi ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi (Uradni list DFJ št. 56/45 z dne 5.8.1945) ji je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 12 let, z ukazom Prezidija ljudske skupščine FLRJ z dne 31.12.1950 pa ji je bilo odpuščeno prestajanje še neprestane kazni. Vključno s priporom ji je bila odvzeta prostost od 1.6.1945 do 2.1.1951. leta.

Obsojenka je dne 12.7.1995 vložila zahtevo, da se sodba Vojaškega sodišča razveljavi, ker je bila obsojena iz političnih nagibov in smiselno zato, ker ji ni bila omogočena obramba. Navaja, da je bila takoj po aretaciji prepeljana v L., kjer so jo ponoči zasliševali in maltretirali, na vojaškem sodišču je bila obsojena brez obtožnice, brez zagovornika in ne da bi ji bila sodba vročena. Zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti dne 15.3.1996 kot dopolnitev njene zahteve zoper pravnomočno sodbo in zoper postopek zaradi kršitev v smislu 8. in 11. točke 1. odstavka ter 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Tudi v tej zahtevi je ponovljeno, da je bila obsojenka takoj po prijetju na domu odpeljana v L., kjer so jo celo noč zasliševali, jo nato še deset dni maltretirali in izsiljevali priznanje. Zatem so jo odvedli na Vojaško sodišče v Ljubljani, kjer je bila zaslišana in obsojena na smrt brez obtožnice, brez zagovornika in ne da bi prejela sodbo, zato se tudi ni mogla pritožiti. Tako je bila obsojenki onemogočena obramba in pomoč zagovornika, čeprav je bila sojena za kaznivo dejanje, za katero se je lahko izrekla smrtna kazen. To je nasprotovalo tedanjim in nasprotuje sedaj veljavnim predpisom, kršene so ji bile temeljne človekove pravice. Zagovorniki predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenko oprosti in stroške postopka naloži v plačilo proračunu ali pa naj se sodba razveljavi. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona v zahtevi ni obrazložena.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zagovornikov za varstvo zakonitosti navaja, da je zahteva vsebinsko utemeljena, ker dejanje obsojenke nima vseh znakov kaznivega dejanja in ker je bila retroaktivno uporabljena UVS, vendar pa zahteve ni mogoče obravnavati, ker ni na ustrezen način zagotovljeno, da so fotokopije sodb skladne z originaloma.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta utemeljeni.

V postopku obnovitve spisa v tej kazenski zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo obvestili Arhiva RS in Ministrstva RS za notranje zadeve, da spisov v tej kazenski zadevi nimata, da pa je iz evidenc oddelka za izvrševanje kazenskih sankcij v tedanjem sekretariatu za notranje zadeve razvidno, da je bila obs. F.G. z navedenima sodbama obsojena zaradi "sodelovanja z domobranci, obveščevalna služba" za kaznivo dejanje po 14., 16., 17. členu UVS na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo deset let in da je kazen prestajala od 1.6.1945 do 2.1.1951. Zagovorniki so dne 30.7.1997 poslali sodišču neoverjene fotokopije sodbe vojaškega sodišča prve in druge stopnje, izpisek iz kazenske evidence, obvestilo o izpustu s prestajanja kazni, mnenje uprave KPD Rajhenburg in priporočilo LO Butajnova za izredno omilitev kazni s pojasnilom, da so to fotokopije listin, ki jih o zadevi hrani Arhiv RS. Ta arhiv je Okrožnemu sodišču v Ljubljani nepravilno sporočil, da nima nobenih spisov o kazenski zadevi zato, ker je bilo ime obsojenke pri vnosu v računalniško evidenco pomotoma vnešeno kot A.G. Okrožno sodišče v Ljubljani v postopku obnovitve spise ni preverjalo, ali so poslane fotokopije skladne z arhivskim gradivom, očitno zato, ker jih je štelo za verodostojne.

Tudi vrhovno sodišče ne dvomi v resničnost in skladnost med fotokopijami, ki so jih poslali zagovorniki, in ustreznim arhivskim gradivom, saj se osebni podatki obsojenke, opravilni številki obeh sodb, datumi izdaje sodb, imeni sodišč in podatki o izrečenih kaznih (po pomilostitvah) v fotokopijah sodb ujemajo s podatki, ki jih je pridobilo Okrožno sodišče v Ljubljani na svojo zahtevo.

Iz uvoda sodbe vojaškega sodišča prve stopnje izhaja, da je bila obtožnica vložena isti dan, kot je bila obravnava, ni pa vidno, ali je bila obsojenki vročena ali prebrana na glavni obravnavi, kot je to določeno v 2. odstavku 22. člena UVS. Iz uvoda obeh sodb izhaja, da obsojenka ni imela zagovornika, dalje ni vidno, ali je bila prvostopenjska sodba obsojenki sploh vročena, iz sodbe vojaškega sodišča druge stopnje izhaja, da ni odločalo o pritožbi obsojenke, ampak je sodbo preizkušalo po uradni dolžnosti. Tako ravnanje vojaškega sodišča I. stopnje ni bilo v skladu z določbami UVS.

UVS je poleg materialnopravnih določb predpisovala v členih 18-29 tudi nekatera pravila postopka, ki pa niso popolna. To je razumljivo, saj je bila uredba izdana 24. maja 1944 zato, da so reorganizirana vojaška sodišča lahko sodila tudi v vojnih razmerah, ko pogosto ali celo praviloma ni mogoče izvesti kazenskega postopka v skladu z vsemi pravili, ki veljajo za redni postopek pred sodišči v urejenih, stabilnih razmerah v državi. UVS je zato določala, da je postopek pred vojaškimi sodišči hiter, zbiranje dokaznega gradiva tako v korist kot v breme osumljenca je bilo zaupano posebnemu preiskovalcu, ki ga je imenovala vojaška komanda. Preiskovalec je tudi vložil pisno obtožnico, jo prebral na glavni obravnavi, ki je bila ustna in javna. Senat je odločal na tajnem posvetovanju brez navzočnosti preiskovalca in je sodbo objavil obtožencu. V uvodu sodbe je moral biti med drugim tudi podatek, ali je obtoženec imel zagovornika. UVS ni imela posebnih določb glede zagotavljanja pravice obtoženca do materialne in formalne obrambe, na primer o izločitvi sodnikov, o možnosti, da si vzame zagovornika, o obvezni formalni obrambi (razen za obtožence, ki sami niso bili sposobni obrambe), o seznanjanju z dokazi, predlaganjem in zbiranjem dokazov obrambe, o rokih, o vročanjih, o pripornih razlogih, o kontroli obtožnice, o pravnih sredstvih, itd. Temeljne procesne garancije obdolžencev v kazenskem postopku pa je poznal Zakon o sodnem kazenskem postopku za Kraljevino Jugoslavijo (ZSKP), ki se ga je lahko na podlagi določb odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Uradni list DFJ št. 4/45 z dne 3.2.1945), uporabljalo kot pravna pravila, ker niso nasprotovale pravnemu redu Jugoslavije in njenih republik. Ta ugotovitev tembolj velja za obravnavani primer, ko je sojenje na prvi in drugi stopnji in ves postopek tekel potem, ko je bila vojna že končana in ni bilo več posebno tehtnih razlogov za omejevanje pravic obdolžencev.

Izhajajoč s tega stališča vrhovno sodišče ugotavlja, da bi vojaški sodišči zaradi pravne praznine v procesnih pravilih UVS moralo omogočiti obsojenki materialno obrambo (ji vročiti obtožnico in ji dati možnost zagovora po par. 204, ji dati primeren čas za pripravo zagovora po par. 215 ZSKP) ter ji v skladu s par. 60 ZSKP zagotoviti zagovornika, ker je bila obtožena za kaznivo dejanje po 14. členu UVS, za katero se je lahko izrekla smrtna kazen. V par. 60 ZSKP je bilo namreč določeno, da mora imeti obdolženec branilca že od uvedbe preiskave, če je tekel postopek za kaznivo dejanje, za katero se je lahko izrekla "robija ali zatočenje" nad pet let.

Po stališču vrhovnega sodišča bi morali vojaški sodišči obsojenki omogočiti oziroma zagotoviti pravico do formalne in materialne obrambe po načelih in pravilih, ki jih je že takrat priznavala mednarodna skupnost, uporabiti pa bi jih morali tudi kot pravna pravila ZSKP na podlagi omenjenega odloka o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali ob okupaciji. Ker tega nista storili, sta prekršili določbe kazenskega postopka v smislu 2. in 3. točke 1.

odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka in 2.

odstavkom 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost njunih sodb. Zato je bilo treba sodbi razveljaviti in zadevo vrniti Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je po določbah 1. točke 1. odstavka 101.

člena Zakona o sodiščih in 1. odstavka 26. člena ZKP stvarno in krajevno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009