Sodba I Ips 163/97

Jedro

Pojem "sramotiti" sicer obsega vse oblike kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar pa že iz same besede "sramotiti" izhaja, da morajo biti kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena javno.

Izrek

Zahtevi pooblaščencev dr. B.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 16. 9. 1955 v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 25. 11. 1955, spremeni tako, da se obs. dr. D.K. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i

obtožbe, da je:

- 30.12.1954 v ambulanti Vojne bolnice v P. rekel pred P.I., da se Tito šopiri po Indiji in zapravlja milijarde za tistih nekaj ljudi, ki so z njim, narod pa tukaj gladuje in nima niti koruzne moke;

- neugotovljenega dne meseca januarja 1955 v času, ko se je Predsednik republike Tito vračal iz Indije in Burme, v Vojni bolnici v P. rekel pred M.M., da se Tito dela zelo pametnega in da se mu K. in R. idiotsko klanjata; da se R. ni niti izučil obrti, ker zna zašiti le hlače; da je Tito podoben Goringu; da je Tito šel v Burmo in Indijo zaradi zabave in da je porabljenih veliko milijard denarja za to njegovo potovanje; da Tito po Indiji in Burmi razmetava denar za mnoga darila, pri tem pa ne pomisli, da narod tukaj gladuje in da nima niti koruzne moke; da Tita na poti spremlja flota, ki jo sigurno financirajo Američani; da so nekateri, ko so opazili obliž na obrazu Tita v času govora v Trebinju, mislili, da je Tito poškodovan s cvetjem, ki so ga metali vanj, v bistvu pa je bil na njega izvršen atentat oziroma poskus fizičnega napada;

- neugotovljenega dne konec meseca marca 1955 v Vojni ambulanti v P. rekel pred M.M. v zvezi z ekspozejem tovariša Tita v ljudski skupščini glede proizvodnje nuklearne energije za miroljubne namene, da je to v resnici bluf in da za kaj takega ušiva Jugoslavija ni sposobna; da je UDB-a po osvoboditvi ubijala in klala ljudi in da so bile cele gore trupel ter da je takrat vsak UDB-ovec imel roke do ramen v krvi in da so še sedaj v Sloveniji nekateri kraji, kamor se ne sme iti;

-neugotovljenega dne januarja 1955 v Vojni bolnici v P. rekel pred J.J., da Tito po Indiji in Burmi razmetava denar za darila, medtem ko narod tukaj gladuje,

in s tem sramotil Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, njene najvišje organe oblasti, predstavnike najvišjih organov oblasti, Ljudsko republiko Slovenijo in vrhovnega komandanta,

ter da je s tem storil kaznivo dejanje žalitve države, njenih organov in predstavnikov po čl. 174 KZ/1951.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 16. 9. 1955 je bil dr. D.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja žalitve države, njenih organov in predstavnikov po čl. 174 KZ/1951 in obsojen na 2 leti zapora. Po končani glavni obravnavi je bil zoper njega odrejen pripor. Vrhovno vojaško sodišče je s sodbo z dne 25. 11. 1955 pritožbo obs. dr. D.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pooblaščenci dr. B.K., sina obs. dr. D.K., odvetniki M.J., M.J. in V.J. iz L., v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. dr. D.K. oprosti " vsake krivde in kazni " ter da odloči, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun, podrejeno pa predlagajo, da obe sodbi razveljavi in zadevo pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja kršitev materialnega prava, deloma utemeljena, ker nekatere, morda celo večina navedb v izreku obsodilne sodbe ne sodi v dejanski stan kaznivega dejanja po čl. 174 tedaj veljavnega kazenskega zakonika, medtem ko zatrjevanih procesnih kršitev ni zasledil.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bile posamezne izjave obsojenca, opisane v izreku pravnomočne sodbe, žaljive, prav tako pa tudi ne z vprašanjem, ali so bile kršene določbe kazenskega postopka, kar se v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja. Ugotovilo je namreč, da v dejanju obsojenca, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja žalitve države, njenih organov in predstavnikov po 174. členu KZ/1951. To kaznivo dejanje je namreč storil, kdor je sramotil Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, ljudsko republiko, njihovo zastavo ali grb, njihove najvišje organe oblasti ali predstavnike najvišjih organov oblasti, oborožene sile ali vrhovnega poveljnika. Že v času izreka pravnomočne sodbe je bilo stališče sodne prakse in tudi kazenskopravne teorije, da je za obstoj tega kaznivega dejanja potrebno, da predstavlja sramotenje zaščitenih objektov večjo stopnjo družbene nevarnosti, pač pa sta sodna praksa in kazenskopravna teorija stali na stališču, da za izvršitev tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bilo sramotenje storjeno na kakšen poseben način ter da ni potrebno, da bi bilo storjeno javno. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec izrekel besede, za katere je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da pomenijo napad na objekte, zaščitene v 1. odstavku 174. člena KZ/1951, vselej le v pogovoru z eno osebo, in sicer 30. 12. 1954 v pogovoru z I.P., januarja in marca 1955 v pogovoru z M.M. ter prav tako januarja 1955 v pogovoru z J.J. V vseh primerih je šlo torej za pogovor le med dvema osebama, zaradi česar je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da zato, ker besede niso bile izrečene javno, v dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja po 174. členu KZ/1951. Pojem "sramotiti" sicer obsega vse oblike kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, vendar pa že iz same besede "sramotiti" izhaja, da morajo biti kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena javno. Tudi po sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (KZ) (členi 174, 175 in 176) gre za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, ki je storjeno na škodo zaščitenih objektov, le v primeru, če so bila dejanja iz členov 169 do 173 KZ storjena javno, kar pa ne pomeni zoženja kriminalne cone, temveč je beseda "javno" dodana zato, da se prepreči napačna interpretacija dejanskega stana teh kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in je pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obs. D.K. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje žalitve države, njenih organov in predstavnikov po 174. členu KZ/1951.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009