Sodba I Ips 98/96

Jedro

ZKLD/1946 sicer ni imel določbe, po kateri je bila izključena kaznivost pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju, če sta bila pomagač in storilec krvna sorodnika v ravni vrsti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju. Tako določbo pa je vseboval 5.odstavek paragrafa 141 KZ/1929, katerega uporaba ni bila v nasprotju s takratno jugoslovansko ustavo oz. s tedanjimi ustavnimi načeli.

Stališče tedanje sodne prakse in kazenskopravne teorije, da omenjeni privilegij ni veljal za t.i. politična kazniva dejanja, ni sprejemljivo.

Izrek

Ob delni ugoditvi zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.10.1947 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 12.11.1947,

I.

spremeni tako, da se obsojeni M.R. in F.P. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostita obtožbe,

da sta podpirali člane oborožene tolpe, katere namen je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, s tem, da je obs. M.R. od 17.3.1947 dalje članom oborožene tolpe R.A. in P.O. potom obs. P.V. nudila hrano, obs. P.F. pa, da je od 17.3. 1947 dalje pobeglima članom oborožene tolpe P.O. in R.A. v T. nudila hrano ter ju oskrbovala s perilom,

ter da sta s tem storili kaznivo dejanje po čl.3 tč. 14 ZKLD//1946.

II.

razveljavi glede obsojenih L.G. (kaznivo dejanje pod tč. A/1 a-c), J.R. (kaznivo dejanje pod tč. A/2 a-b), V.P. (kazniva dejanja pod tč.A/3 a-č), I.N. (kaznivo dejanje pod tč. A/4), F.P. (kaznivo dejanje pod tč. A/5), A.P. (kaznivo dejanje pod tč. A/7), H.M.

(kaznivo dejanje pod tč. A/9), A.P. (kaznivo dejanje pod. tč. A/10), F.P. (kaznivo dejanje pod tč. A/11), B.L. (kaznivo dejanje pod tč. A/12), V.P. (kaznivo dejanje pod tč. A/13), I.R. (kaznivo dejanje pod tč. A/15 a) in D.P. (kaznivo dejanje pod tč. A/17)

ter se v tem delu pošlje zadeva Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

III.

razveljavi odločba o enotni kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, izrečeni obs. I.R., in se temu obsojencu za kaznivi dejanji, opisani pod tč.A/15 b in c, določi kazen 8 (osmih) mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

IV.

Stroški kazenskega postopka v zvezi z oprostilnim delom sodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.10.1947 so bili spoznani za krive: L.G. in J.R. kaznivega dejanja po čl. 3 tč.7 v zvezi s čl. 2/I ZKLD/1946, V.P. kaznivih dejanj po čl.3 tč.14 in po čl.9 ZKLD/1946 ter klevete, I.N., F.P., M.R., A.P. F.P., H.M., A.P. in D.P. kaznivih dejanj po čl. 3 tč.14 ZKLD/1946, F.P., B.L. in V.P. kaznivih dejanj po čl. 8 ZKLD/1946, F.K. kaznivega dejanja po čl. 8 ZVLP/1947, I.R. kaznivih dejanj po čl. 8 ZKLD/1946, po čl. 7 in 8 ZVLP in po čl. 1 in 3 ZTŠS/1946 in F.P. kaznivega dejanja po čl. 7 ZVLP/1946 ter so bili obsojeni: L.G. po čl. 4/I ZKLD/1946 na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 4 let, J.R. po čl. 4/I ZKLD/1946 na 8 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 3 let, V.P. po čl. 4/IV in po čl. 9 ZKLD/1946 in z uporabo čl. 25 Zakona o vrstah kazni/1946 (ZVK/1946) na 8 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 3 let, I.N. po čl. 4/IV ZKLD/1945 na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 1 leta, F.P. po čl. 4/IV ZKLD/1946 na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 2 let, M.R. po čl. 4/IV ZKLD/1946 na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, A.P. po čl. 4/IV ZKLD/1946 na 2 leti odvzema prostost s prisilnim delom, F.P. po čl. 4/IV ZKLD/1946 z uporabo čl. 21 ZVK/1946 na 6 mesecev odvzema prostosti, H.M. po čl. 4/IV ZKLD/1946 na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, A.P. po čl. 4/IV ZKLD/1946 na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, F.P. po čl. 8/I ZKLD/1946 na 1 leto prisilnega dela brez odvzema prostosti, B.L. po čl. 8/I ZKLD/1946 na 1 leto prisilnega dela brez odvzema prostosti, V.P. po čl. 8/I ZKLD/1946 z uporabo čl. 25 in 19 ZVK/1946 na 1 leto prisilnega dela brez odvzema prostosti, s tem da ji je bila izvršitev kazni odložena za dobo 2 let, F.K. po čl. 8 ZVLP/1946 na 6 mesecev odvzema prostosti, I.R. po čl. 8/I ZKLD/1946 ter po čl. 7 in 8 v zvezi s čl. 14 ZVLP/1946 in po čl. 2 in 4 ZTŠS/1946 na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na prepoved opravljanja čevljarske obrti za dobo 2 let, F.P. po čl. 7 v zvezi s čl. 8 ZVLP/1946 na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, D.P. pa je bil po čl. 24 ZVK/1946 izrečen ukor. Obsojencem je bil v izrečene kazni vštet pripor, in sicer: obsojenima L.G. in J.R. od 19. 3. 1947 dalje, obs. V.P. od 9. 4. 1947 dalje, obs. I.N. od 28. 6. 1947 dalje, obs. F.P. od 26. 6. 1947 dalje, obs. M.R. od 14. 4. 1947 dalje, obs. A.P. od 27. 6. 1947 dalje, obs. I.R. od 2. 5. 1947 dalje in obs. F.P. od 3. 6. 1947 dalje.

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 12. 11. 1947 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi obs. I.N. deloma ugodilo in ji je kazen znižalo tako, da ji je izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 3 let, kazen izgube političnih pravic pa za dobo 1 leta. Ugodilo pa je tudi pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni, izrečeni obs. V.P., spremenilo tako, da je odpravilo izrek o pogojni odložitvi izvršitve izrečene kazni. Pritožbe obsojenih L.G., J.R., F.P., A.P., F.P., I.R., F.P. in D.P. pa je zavrnilo kot neutemeljene.

Obs. L.G. je bil z odlokom IS FLRJ z dne 28. 11. 1953 pomiloščen tako, da mu je odpuščeno nadaljnje prestajanje kazni, iz zapora pa je bil izpuščen dne 29. 11. 1953. Obs. J.R. je bil z odlokom predsedstva LS FLRJ z dne 26. 12. 1950 pomiloščen tako, da mu je bila kazen znižana na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom, dne 18. 6. 1951 pa je bil pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Obs. V.P. je bila z odlokom predsedstva LS LRS z dne 7. 4. 1950 pomiloščena tako, da ji je bila kazen znižana na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na podlagi odloka predsedstva LS FLRJ z dne 31. 12. 1950 pa ji je bilo odpuščeno nadaljnje prestajanje kazni, izpuščena pa je bila dne 3. 1. 1951. Obs. I.N. je bila s prestajanja kazni pogojno odpuščena dne 2. 12. 1949. Obs. M.R. je kazen prestala dne 14. 4. 1948. Obs. A.P. je bila z odlokom prezidija LS FLRJ z dne 8. 3. 1948 pomiloščena tako, da ji je bila kazen znižana na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, katero je prestajala od 10. 1. 1948 do 10. 1. 1949. Obs. F.P. je bila z odlokom predsedstva LS FLRJ z dne 8. 3. 1948 pomiloščena tako, da ji je bilo odpuščeno nadaljnje prestajanje kazni, vendar iz spisa ni razvidno, od kdaj do kdaj je kazen prestajala. Obs. H.M. je bila s prestajanja kazni 1 leta odvzema prostosti s prisilnim delom odpuščena dne 16. 3. 1949. Obs. A.P. je bil dne 22. 1. 1950 odpuščen s prestajanja kazni. Obs. I.R. je bil z odlokom predsedstva LS FLRJ z dne 8. 3. 1948 pomiloščen tako, da mu je bila kazen znižana na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, vendar pa iz spisa ni razvidno, kdaj je kazen prestal. V spisu tudi ni podatka o tem, kdaj je prestal kazen obs. F.P., prav tako pa tudi ni podatkov o prestajanju kazni obsojenih V.P. in F.P.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je dne 15. 4. 1996 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti, in sicer:

-obs. L.G. obtožbe kaznivega dejanja, opisanega pod tč. A 1 a in b, glede dejanja, opisanega pod tč. A 1 c, pa tako spremeni, da to dejanje opredeli kot kaznivo dejanje zoper pravosodje v skladu s pravnim pravilom paragrafa 141 KZ/1929 in mu izreče primerno kazensko sankcijo;

-obs. J.R. obtožbe kaznivega dejanja, opisanega pod tč. A 2 a in b;

-obs. V.P. obtožbe kaznivih dejanj, opisanih pod tč. A 3 a,b,c in č;

-obsojene I.N., F.P., M.R., A.P., F.P., H.M., A.P. in D.P. obtožbe kaznivih dejanj, opisanih pod tč. A 4,5,6,7,8,9,10 in 17;

-obsojene F.P., B.L. in V.P. obtožbe kaznivih dejanj, opisanih pod tč. A 11,12 in 13;

-obs. I.R. obtožbe kaznivega dejanja, opisanega pod tč.A 15 a.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da vrhovni državni tožilec Republike Slovenije uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ko trdi, da sodba glede vseh dejanj in glede vseh obsojencev navaja le abstraktne trditve, ki pa jih ne konkretizira z opisom ravnanj vsakega posameznega obsojenca, v sodbi pa tudi naveden konkreten očitek glede organiziranja, obstoja ali delovanja organizacije ali skupine s konkretno opredeljenim političnim delovanjem v smeri zakonsko prepovedanih posledic. V zvezi z dejanjema obs. L.G., opisanima v izreku sodbe pod tč. A/1 a in b, po stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, tudi niso navedeni konkretni politični cilji bodoče skupine, pač pa je šlo le za nepolitičen namen ter neresno idejo o lagodnem življenju bodoče skupine. Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti tudi v dejanju obs. L.G., opisanem v izreku sodbe pod tč.A/1 c, in v dejanju obs. J.R., opisanem v izreku sodbe pod tč.A/2 a in b, niso podani znaki kaznivih dejanj po čl.3 tč 7 ZKLD/1946, prav tako pa tudi v dejanjih drugih obsojencev niso podani znaki kaznivih dejanj po čl.3 tč. 14 ter po čl.8 ZKLD/1946, ker ni šlo za pomoč oziroma za neprijavo skupine, ki bi delovala s političnimi cilji, pač pa je šlo za pomoč dvema osebama, ki sta po storitvi kaznivega dejanja pobegnili in sta se skrivali pred oblastmi. Zato bi bilo mogoče dejanje obs. L.G., opisanega pod tč.A/1 c, opredeliti le kot kaznivo dejanje zoper pravosodje v skladu s pravnimi pravili paragrafa 141 Kazenskega zakonika kraljevine Jugoslavije (KZ/1929). Razen tega pa so bili nekateri obsojenci v takem sorodstvenem razmerju do omenjenih dveh oseb, da jih ne zadene kazenska odgovornost tudi v primeru, če bi sodba vsebovala popoln opis očitka, ki bi pomenil kaznivo dejanje zoper pravosodje po tedaj veljavnih pravnih pravilih. Končno vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti še poudarja, da tudi v dejanju obs. V.P., opisanem pod tč. A/3 c, niso podani znaki kaznivega dejanja po čl. 9 ZKLD/1946, v dejanju, opisanem pod tč.A/3 č, pa tudi ne znaki kaznivega dejanja klevete po tedaj veljavnih pravnih pravilih.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZKLD/1946 je bilo kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, katerega cilj je bil, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne:

federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za storilca tega kaznivega dejanja je po določbi 3. člena ZKLD/1945 veljal zlasti tisti, ki je organiziral oborožen upor ali je v njem sodeloval, organiziral ali pomagal, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozemlje države z namenom izvrševati dejanja iz 2. člena tega zakona, ali kdor je stopil v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje kaznivih dejanj ( 3.člen tč.7 ZKLD/1946), ali kdor je na kakršen koli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastvi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi ( čl.3 tč.14 ZKLD/1946). Po določbi 1. odstavka 8. člena ZKLD/1946 pa je storil kaznivo dejanje tisti, ki je vedel za pripravljanje kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestil državnih organov, v 1. odstavku 9. člena ZKLD/1946 pa je bilo določeno kot kaznivo dejanje propaganda ali agitacija, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve.

Kaznivo dejanje klevete pa je je bilo kaznivo glede na določbo 1. odstavka 4. člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo ( Ur.list FLRJ, štev.86/46 z dne 25.10.1946).

Iz opisa kaznivih dejanj v izreku pravnomočne sodbe (tč.A/1 a, b in c in tč.A/2 a in b), katerih sta bila spoznana za kriva obsojena L.G. in J.R., izhaja, da sta z njimi poskušala organizirati oboroženo tolpo in tudi pomagala pri organiziranju oborožene tolpe P.O.-ja in R.A.-ja z namenom, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, to je federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, torej da sta delovala z namenom, opisanem v 1. odstavku 2. člena ZKLD/1946, obsojeni V.P., I.N., F.P., M.R., A.P., F.P., H.M., A.P. in D.P. so bili spoznani za krive, da so z dejanji, opisanimi v izreku sodbe, z istim namenom podpirali člane oborožene tolpe, torej storili kazniva dejanja po čl.3 tč. 14 ZKLD/1946, obsojeni F.P., B.L., V.P. in I.R. pa so bili spoznani za krive kaznivega dejanja po 8. členu ZKLD/1946, ker so vedeli za pripravljanje in izvršitev kaznivih dejanj iz čl.2 ZKLD/1946, pa o tem niso obvestili organov oblasti. Obs. V.P. pa je bila spoznana za krivo tudi kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena ZKLD/1946 ter kaznivega dejanja klevete.

Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sicer ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z obsodilno sodbo kršen kazenski zakon na škodo obsojencev, saj so v navedenem opisu dejanj posameznih obsojencev vendarle podani znaki kaznivih dejanj, katerih so bili spoznani za krive, razen glede obsojenih M.R. in F.P., glede katerih bo v obrazložitvi pojasnjeno, iz katerega razloga sta bili oproščeni obtožbe. Pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena. Zato je vrhovno sodišče v obsegu, kot je navedeno v izreku pod tč.II, pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obs. L.G. je bil spoznan za krivega, da je od konca septembra 1946 dalje v T. v prostoru IZNM v gostilni Z. večkrat nagovarjal F.Š., A.J., V.Z., M.K., J.V., M.I., N.Š., J.T. in F.Z. naj z njim vred stopijo v oboroženo tolpo, dne 16.11.1946 pa v rudniški restavraciji v T. organiziral navedene za pohod na G., kjer bi razorožili člane IZNM, ter da je dne 15.3.1947 v rudniški restavraciji v T. obljubil O.P., da bo organiziral za vstop v oboroženo tolpo več ljudi iz T. in obenem predlagal razorožitev patrole NM na službeni poti v R., obs. J.R. pa je bil spoznan za krivega, da je bil dne 15.3.1947 v rudniški restavraciji v T. skupaj z A.R., P.O. in L.G., kjer je bilo govora o bližnjem osnovanju oborožene tolpe, sestoječe iz več oseb iz T., ki bi pred odhodom v gozdove napadla člane patrole NM na službeni poti v R., kar vse sta obsojenca storila z namenom, opisanim v 2. členu ZKLD/1946. Resničnost odločilnih dejstev glede takega namena obsojenih L.G. in J.R., ki je v zagovoru celo povedal, da pri pogovoru dne 15.3.1947 sploh ni sodeloval, pa je po oceni Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dvomljiva, saj iz zbranega dokaznega gradiva v spisu ne izhaja zanesljivo, da sta obsojenca ravnala z namenom, opisanim v 2. členu ZKLD/1946. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je med drugim navedeno, da prave organizacije še ni bilo, temveč da so bili šele zametki neke organizacije, katere jedro bi tvorila pobegla O.P. in A.R., ter da sta obsojena L.G. in J.R.

najmanj poskušala organizirati in potem pomagala organizirati oboroženo tolpo O.P.-ja in A.R.-ja. Iz razlogov sodbe je tudi razvidno, da se je sodišče pri odločitvi o krivdi obsojencev oprlo tudi na izpovedbe prič F.Š., V.Z., A.J., M.I. in H.Z. Iz izpovedb teh prič pa ni mogoč zanesljiv sklep o tem, da je šlo za organiziranje skupine za izvrševanje kaznivih dejanj iz čl.2 ZKLD/1946, saj so F.Š., V.Z., M.I. in A.J., zaslišani kot priče, med ostalim izpovedali, da jih je obs. L.G. sicer res nagovarjal, da bi šli v hosto, pri tem pa o kakšnih političnih ciljih skupine ni govoril, pač pa je govoril le o tem, da bodo klali prašiče in dobro živeli, vendar pa ga nihče ni "jemal resno". Na neresnost takega nagovarjanja pa kaže tudi okoliščina, da do ustanovitve skupine, ki naj bi izvrševala kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD/1946, sploh ni prišlo.

Iz izreka pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, izhaja, da so obsojeni L.G. (tč.A/1 c), J.R. (tč.A/2 a in b), V.P. (tč.A/3 a in b), I.N. (tč.A/4), F.P. (tč.A/5), M.R. (tč.A/6), A.P. (tč.A/7), F.P. (tč.A/8), H.M. (tč.A/9), A.P.

(tč.A/10) in D.P. (tč.A/17) z dejanji, opisanimi v izreku pravnomočne sodbe, podpirali člane oborožene tolpe, ki je imela namen izvrševati kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD/1946, obsojeni F.P.(tč.A/11), B.L. (tč.A/12), V.P. (tč.A/13) in I.R. (tč.A/15 a) pa, da so storili kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD/1946, ker so vedeli za pripravljanje in izvršitev kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD/1946, pa o tem niso obvestili organov oblasti. V zvezi s tem je potrebno opozoriti na razloge, navedene v obrazložitvi pravnomočne sodbe, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je podan precejšen dvom glede odločilne okoliščine, pomembne za opredelitev ravnanj obsojencev po določbah ZKLD/1946, kjer je navedeno, da so se obsojenci, ki pripadajo delavskemu razredu, "dali na pota reakcije in poslužili bodisi zavestno ali nezavestno tako domači kakor tudi inozemski, ki komaj čaka na slične primere, da jih potem v svoji ogabni propagandi napihuje do absurdnosti". Iz dokaznega gradiva v spisu izhaja, da naj bi O.P. in A.R. dne 16.3.1947 sodelovala pri umoru čevljarja C., zaradi česar sta pobegnila in se skrivala, nazadnje pri Z., kjer so bili vsi likvidirani, razen A.R., kateremu je uspelo pobegniti. Tako je podan precejšen dvom o tem, da sta O.P. in A.R. pobegnila in se skrivala z namenom, da bi izvrševala kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD/1946, saj ni mogoče izključiti, da sta pobegnila in se skrivala zato, ker sta bila osumljena umora čevljarja C. Nekateri obsojenci so jima sicer nudili pomoč, kot je to opisano v izreku pravnomočne sodbe, nekateri pa ju niso prijavili, kot je prav tako opisano v izreku pravnomočne sodbe. Vendar pa, ker za O.P. in A.R. ni zanesljivo ugotovljeno, da sta sta hotela izvrševati kazniva dejanja iz 2. člena ZKLD/1946, tudi glede obsojencev, ki so bili spoznani za krive kaznivih dejanj po čl.3 tč. 14 in po čl.8 ZKLD/1946, to ni zanesljivo ugotovljeno in je podan precejšen dvom glede te odločilne okoliščine, zlasti še, ker niti za O.P. in A.R. v razlogih pravnomočne sodbe ni pojasnjeno, katera kazniva dejanja iz 2.člena ZKLD/1946 naj bi storila ali hotela storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato v tem delu pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (427. člen ZKP). V novem sojenju bo torej treba zanesljivo ugotoviti, ali so obsojenci storili očitana kazniva dejanja oziroma kolikor bo sodišče v novem sojenju ugotovilo, da očitanih kaznivih dejanj niso storili, ne le glede obs. L.G. v zvezi z dejanjem, opisanim pod tč.A/1 c, kot to predlaga vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti, pač pa tudi glede ostalih obsojencev, razen obsojenih M.R. in F.P., oceniti, če v njihovem ravnanju niso podani znaki kaznivih dejanj po pravnem pravilu paragrafa 141 KZ/1929. Ta je namreč v 1. odstavku določal, da stori kaznivo dejanje, kdor onemogoči ali prepreči, da se uvede zoper koga postopanje, ali komu pomaga, da ga ne doseže kazen zaradi njegovega kaznivega dejanja ali očuvalno sredstvo.

Zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev pa je bilo potrebno razveljaviti pravnomočno sodbo tudi glede kaznivih dejanj, opisanih pod tč.A/3 c in č, katerih je bila spoznana za krivo obs. V.P. Iz zbranega dokaznega gradiva namreč ne izhaja zanesljivo, da je obsojenka s tem, ko je pisala letake in jih hranila v šoli, glede na vsebino letakov, s tem dejanjem poskušala vršiti propagando, ki je obsegala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, prav tako pa ne izhaja zanesljivo, da je z dejanjem, storjenim dne 30.9. 1947 na kazenski obravnavi v Celju, klevetala organe UDV.

Ne glede na to, ali je pomenilo dejanje obsojenih M.R. in F.P., kaznivo dejanje po čl.3 tč.14 ZKLD/1946 ali po paragrafu 141 KZ/1929, je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil na njuno škodo z obsodilno sodbo kršen kazenski zakon. O.P., kateremu je pomagala obs. F.P., je bil njen sin, obs. M.R. pa je pomagala svojemu sinu O.R. ZKLD/1946 sicer ni imel določbe, po katerem je bila izključena kaznivost pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju, če sta bila pomagač in storilec krvna sorodnika v ravni vrsti ali v drugem (ožjem) sorodstvenem razmerju. Taka zakonska ureditev pa je bila v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Že 5. odstavek paragrafa 141 KZ/1929 je vseboval določbo, da je izključena kaznivost pomoči storilcu po storjenem kaznivem dejanju, če je storilec kaznivega dejanja z njim v sorodstvu po krvi v ravni vrsti ali v drugem ožjem sorodstvenem razmerju ali z njim v zakonu. Uporaba 5. odstavka paragrafa 141 KZ/1929 pa tudi ni bila v nasprotju s takratno jugoslovansko ustavo oziroma s tedanjimi ustavnimi načeli, saj je podobno določbo vseboval kasnejši Kazenski zakonik FLRJ iz leta 1951. Stališče tedanje sodne prakse, prav tako pa tudi kazenskopravne teorije, da omenjeni privilegij ni veljal za takoimenovana politična kazniva dejanja, ni sprejemljivo. Ta privilegij pomeni namreč splošno, od civiliziranih narodov priznano pravno načelo, ki je uzakonjeno tudi v sedaj veljavnem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo glede obsojenih F.P. in M.R. spremenilo tako, da je obsojenki na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da sta storili kaznivi dejanji po čl.3 tč.14 ZKLD/1946.

V času izrekanja pravnomočne sodbe še ni veljal Kazenski zakonik/1947, saj je le-ta začel veljati šele 13. 2. 1948, ki je v 66. členu določal, kako se izreka kazen v primeru steka kaznivih dejanj. Obs. I.R. je bila zato s pravnomočno sodbo za vsa kazniva dejanja, opisana pod tč. A/15 a,b in c, izrečena ena sama prostostna kazen in sicer kazen 3 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Prav tako tudi v razlogih pravnomočne sodbe ni navedeno, kakšne posamezne kazni so bile obsojencu izrečene. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je po uradni dolžnosti razveljavilo pravnomočno sodbo v odločbi o krivdi obs. I.R. za kaznivo dejanje, opisano pod tč. A/15 a, je zato razveljavilo pravnomočno sodbo tudi v odločbi o izreku kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, ki je bila sicer z odlokom o pomilostitvi predsedstva LS FLRJ z dne 8. 3. 1948 znižana na 2 leti odvzema prostosti s prisilnim delom, nato pa je obs. I.R. za kaznivi dejanji, opisani pod tč. A/15 b in c, določilo kazen 8 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, pri čemer je upoštevalo, da je bila temu obsojencu s pravnomočno sodbo izrečena stroga kazenska sankcija prav zaradi očitanega kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo.

Izrek o stroških kazenskega postopka, ki se nanaša na oprostilni del te sodbe, temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 15/97 in I Ips 16/97
• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 213/97