Sodba I Ips 222/96

Jedro

Po odločbi Ustavnega sodišča RS se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo (med drugim) zlasti tisti elementi določb UVS, ki so in kolikor so bili v konkretnih kazenskih postopkih uporabljeni kot gola inkriminacija statusa (članstvo v NSDAP) in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obsojencev.

Dejanje obsojencev, da so v letih 1941 do 1945 izdelovali blago za podlogo in vreče za smodnik v taki količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, je bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije z okupatorjem po določilu 14.čl. UVS.

Vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, sicer ni pomenilo kaznivega dejanja po 14.čl. UVS, saj je bilo za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oz. kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja.

Izrek

Ob delni ugoditvi zahtevi M.P., sina obs. F.J., za varstvo zakonitosti ter po uradni dolžnosti se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja z dne 13. 8. 1945, spremeni:

1.

v odločbi o krivdi tako, da se obsojeni W.T., R.T., I.J., F.J., W.J. in E.R. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostijo obtožbe,

a/ da so W.T., R.T., I.J., F.J., W.J. in E.R. v tovarni "K.T. & Co." v M. v letih 1927 - 1945 prodajali proti izrečnim zakonitim predpisom izdelke s 100 - 500 % dobičkom in s tem prekomerno izkoriščali potrošnike, pri čemer so na njihov račun zaslužili preko 200 milijonov dinarjev;

b/ da so W.T., R.T., I.J., F.J. in W.J. v letih 1939 - 1941 vstopili v NSDAP, tedaj pristopili k izvrševanju načrta stranke, ki je meril na to, da se ostvari nemški življenski prostor in v to svrho priključi del Jugoslavije k Nemčiji in se Jugoslavija podredi gospodarski odvisnosti Nemčije,

ter da so s tem obsojeni W.T., R.T., I.J., F.J. in W.J. storili dve zločinstvi po 14. členu UVS, obs. E.R. pa eno zločinstvo po 14. členu UVS.

2.

v odločbi o kazni pa tako, da se obs. F.J. izrečena kazen zniža na 10 (deset) let odvzema prostosti s prisilnim delom, obs. W.J. izrečena kazen zniža na 9 (devet) let odvzema prostosti s prisilnim delom ter obs. E.R. izrečena kazen zniža na 5 (pet) let odvzema prostosti s prisilnim delom.

V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili obsojeni W.T., R.T., I.J., F.J., W.J. in E.R. spoznani za krive zločinstev po 14. členu UVS in po 1. členu Zakona o vrstah kazni obsojeni: W.T., R.T. in I.J. na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja, F.J. na kazen omejitve svobode s prisilnim delom za dobo 20 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja, W.J. na kazen omejitve svobode s prisilnim delom za dobo 18 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja, E.R. pa na kazen omejitve svobode s prisilnim delom za dobo 10 let, na izgubo državljanstva in na zaplembo celotne premične in nepremične imovine.

Pooblaščenec M.P.-ja, sina obs. F.J., odvetnik B.V. iz M., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljavi v celoti ter ugotovi, da inkriminirano dejanje ni bilo kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Dejanja obsojencev, opisana pod tč.1/a in 2 izreka pravnomočne sodbe, so bila opredeljena kot zločinstva po 14. členu UVS. Po navedenem določilu so se morali za narodne sovražnike smatrati: vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizatorji in pomagači; vsi oni, ki so v sovražnikovi službi v kakršnemkoli svojstvu - kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatorji in slično; vsi oni, ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje; vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej; vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju; vsi oni, ki izvrše težke primere umora in ropa in slično.

Pritrditi je potrebno stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v dejanjih obs. F.J., opisanih pod tč.1/a in 2 izreka pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivih dejanj po 14. členu UVS. S tem da je bilo dejanje obs. F.J., da je s soobsojenci vrsto let pred II.svetovno vojno, deloma pa tudi med vojno, to je v času od leta 1927 do leta 1945, prodajal artikle z več kot dovoljenim dobičkom in da so na ta način z izkoriščanjem potrošnikov zaslužili več kot 200.000 milijonov dinarjev, je bil kršen kazenski zakon na njihovo škodo, saj takega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti po določilu 14. člena UVS, saj ni šlo ne za politično, ne za vojaško in tudi ne za gospodarsko kolaboracijo z okupatorjem. Utemeljeno zahteva za varstvo zakonitosti tudi navaja, da v dejanju obs. F.J. in soobsojencev, opisanem pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. členu UVS. V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da so obsojeni F.J., W.T., R.T., I.J. in W.J. to kaznivo dejanje storili s tem, da so v letih 1939 do 1941 vstopili v NSDAP. Pritrditi je potrebno, da je bil s tem inkriminiran le status obsojencev, medtem ko v izreku pravnomočne sodbe, ki se nanaša na to kaznivo dejanje, ravnanja obsojencev, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 14. členu UVS, sploh niso konkretizirana. V zvezi s tem se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno poudarja odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo med drugim odločeno, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe UVS z dne 24.maja 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, zlasti tudi vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so bili v konkretnih kazenskih postopkih uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obsojencev.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije deloma ugodilo zahtevi M.P., sina že umrlega F.J., za varstvo zakonitosti in je pravnomočno sodbo na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP po uradni dolžnosti tudi glede soobsojencev spremenilo tako, da je F.J., W.T., R.T., I.J., W.J. in E.R. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da so z dejanjem, opisanim pod tč.1/a izreka pravnomočne sodbe, storili kaznivo dejanje po 14. členu UVS, kakor tudi, da so navedeni obsojenci, razen obs. E.R., z dejanjem, opisanim pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe, storili kaznivo dejanje po 14. členu UVS. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč ugotovilo, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obs. F.J., podani tudi v korist ostalih obsojencev, glede katerih ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti.

Glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. 1/b izreka pravnomočne sodbe, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v nasprotju s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti ugotovilo, da so v opisanem ravnanju obsojencev podani vsi znaki kaznivega dejanja po 14. členu UVS. Za narodne sovražnike so po navedenem določilu veljali tudi tisti, ki so "na drug način pomagali ali pomagajo okupatorju".

Dejanje obsojencev, da so v letih 1941 do 1945 izdelovali blago za podlogo in vreče za smodnik v taki količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, je bilo pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije z okupatorjem po določilu 14. člena UVS. S tem v zvezi se zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno sklicuje na že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Določba 14. člena UVS, ki je kot narodne sovražnike opredelila tudi vse tiste, ki so "na drug način pomagali in pomagajo okupatorju", med katere so nedvomno spadali tudi storilci, ki so gospodarsko kolaborirali z okupatorjem, ni bila v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in tudi ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Kolaboracija z okupatorjem in njegovimi sodelavci je namreč znana kot oblika kaznivega dejanja v večini kazenskih zakonodaj. V zvezi s tem je potrebno omeniti pravno ureditev v Franciji, ki je prav tako z odloki (ordonnances) z dne 29.3.1945, torej še med 2. svetovno vojno, kot kaznivo predvidela gospodarsko sodelovanje s sovražnikom na okupiranem področju ter na področju, ki ga je nadzoroval sovražnik. Tako kaznivo dejanje pa je bilo predvideno tudi v paragrafu 106 Kazenskega zakonika za kraljevino SHS kot vojno izdajstvo z dejansko pomočjo, ki ga je storil vsakdo in ne le državljan kraljevine SHS. Vsako poslovanje v času okupacije, ki je bilo posredno ali neposredno povezano z okupatorjem, sicer ni pomenilo kaznivega dejanja po 14. členu UVS, saj je bilo za oceno, ali gre za tako kaznivo dejanje, odločilno, kakšen je bil obseg in kakšna je bila pomembnost takšnega sodelovanja z okupatorjem oziroma kako se je s takšnim gospodarskim poslovanjem krepila gospodarska ali vojaška moč okupatorja. Glede na to da je tovarna, katero so obsojenci upravljali, izdelovala izdelke, potrebne za za okupatorja oziroma nemško vojsko v tolikšni količini, da so tovarno prištevali k vojni industriji najvišje stopnje, so v tem dejanju obsojencev podani vsi znaki kaznivega dejanja po 14.

členu UVS.

Tudi ni mogoče pritrditi navedbam, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Po določilu 1. odstavka 240. člena ZKP, na katerega se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, se priče zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti drugih prič. Iz zapisnika o zaslišanju priče R.P. z dne 6.8.1945 pa ne izhaja, da bi bilo to zakonsko določilo prekršeno s tem, ko je sodnik, ki je pred tem zaslišal kot pričo J.B., v zapisniku, ki ga je podpisal kot priča zaslišani R.P., ugotovil, da je ta priča izpovedala tako, kot pred njim zaslišana priča J.B. V zahtevi za varstvo zakonitosti se torej neutemeljeno zatrjuje, da je bil pri zaslišanju priče R.P. navzoča priča J.B.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, v katerem izpodbija odločbo o krivdi obs. F.J. za kaznivo dejanje, opisano po tč.1/a izreka pravnomočne sodbe, zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojence oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji, opisani pod tč. 1/a in 2 izreka pravnomočne sodbe, je obsojenim F.J., W.J. in E.R., katerim so bile poleg kazni zaplembe premoženja izrečene tudi kazni omejitve svobode s prisilnim delom, znižalo te prostostne kazni. To je storilo z upoštevanjem določila 17. člena UVS, ki je predpisoval,da mora sodišče kazen odmerjati glede na težo dejanja in njegove posledice, glede na stopnjo kazenske odgovornosti in nevarnosti storilca, upoštevaje pri tem njegovo preteklost ter olajševalne in obteževalne okoliščine. V ostale dele pravnomočne sodbe glede izrečenih kazenskih sankcij pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni poseglo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 185/96
• Sodba I Ips 153/2012
• VSRS Sodba I Ips 13660/2012-36