Sodba I Ips 168/96

Jedro

Kaznivo dejanje po 4.tč. 3.čl. ZKLD se je lahko storilo le s prostovoljnim vstopom v vojaško formacijo, ki je pomagala okupatorju.

Zgolj dejstvo, da je obs. I.P. ilegalno in oborožen prihajal iz Avstrije v Jugoslavijo ter druge spravljal čez mejo, pa do sprejetja kazenskega zakonika iz leta 1951 ni bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornikov obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba glede tega obsojenca razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, navedeno v uvodu, so bili obsojeni J.Š., I.P., H.R., J.B., M.M., M.B. in I.K.. I.P. je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj po 4. in 7. točki 3. člena ZKLD ter obsojen na 16 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 5 let izgube državljanskih pravic iz 37. člena Kazenskega zakonika od a) do č) in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni pripor od 4.7.1950 dalje. Zoper navedeno sodbo se je med ostalimi pritožil tudi obsojeni I.P. in njegov zagovornik. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je z zgoraj navedeno sodbo pritožbe vseh pritožiteljev kot neutemeljene zavrnilo, glede obsojenega I.P. pa mu je za kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKLD znižalo kazen na 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom, z nadaljnim izrekom, da ostane tudi glede tega obsojenca enotna kazen 16 let odvzema prostosti s prisilnim delom nespremenjena v veljavi. Po podatkih spisa je bil obsojeni I.P.

odpuščen s prestajanja kazni dne 26.7.1961.

Zagovorniki obsojenega I.P. so dne 1.7.1996 priporočeno po pošti vložili pri Okrožnem sodiču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe v uvodu navedeni sodbi iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izda sodbo, s katero bo sodbi prve in druge stopnje spremenilo tako, da bo obsojenca v celoti oprostilo obtožbe.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta delno utemeljena. Glede kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKLD, opisanega v II. tč. 1 izreka sodbe meni, da zahteva ni utemeljena. Opis dejanja vsebuje dovolj konkretizirane znake tega kaznivega dejanja, to je, da se je obsojenec kot oborožen pripadnik DMB v času od 23.4.1944 do 5.5.1945 udeleževal akcij proti partizanom, v obrazložitvi sodbe pa je navedeno, da je šlo za okrog 50 pohodov. Takšno dejanje je kaznivo tudi danes kot kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski po 370. členu Kazenskega zakonika. Glede kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD opisanega v II tč. 2/a) in b) izreka sodbe, pa meni, da je zahteva utemeljena. Izrek ne vsebuje nobenega od predpisanih znakov tega kaznivega dejanja, to je katero dejanje iz 2. člena ZKLD naj bi imeli namen izvrševati skupini, ki sta ilegalno prišli iz Avstrije v FLRJ. V točki 2. a) izreka je navedeno le, da je obsojenec oborožen spremljal dve osebi pri ilegalnem prehodu državne meje in pri povratku, v točki 2. b) pa je naveden namen obsojenca zgolj, da preda pisma nekaterim v naši državi. V enem in drugem primeru ni govora o kakšnem namenu organizirati oborožene tolpe z namenom nasilnega rušenja takratne državne ureditve. O tem tudi ne govori obrazložitev sodbe, zato meni, da obsojenec kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ni storil.

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo glede obs. I.P. razveljavilo po uradni dolžnosti iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Zagovorniki obs. I.P. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP - torej, da dejanja, za katera je bil obsojen, niso kazniva dejanja oziroma da so bila ta dejanja nepravilno pravno opredeljena. Te kršitve kazenskega zakona utemeljujejo z navedbami, da je bil obsojenec prisilno mobiliziran v domobranstvo, da kot domobranec ni storil nobenega kaznivega dejanja, da je 10.5.1948 skrivaj prišel domov, da bi se zaradi nameravanega odhoda v Kanado poslovil od sorodnikov ne pa iz nekih zločinskih namenov zoper ljudstvo in državo, prav tako je 4.7.1950 prišel čez mejo zgolj zaradi obiska bolne matere. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki s temi navedbami ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pa zagovorniki sploh niso konkretizirali, temveč so le povzeli zakonsko besedilo, da sta "sodbi nerazumljivi, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oz. so nejasni in med seboj v nasprotju." Takšne povsem nekonkretizirane kršitve zakona ni mogoče preizkusiti.

Pri odločanju o tej zahtevi za varstvo zakonitosti pa je nastal precejšen dvom o resničnosti nekaterih odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi glede obs. I.P. očitanih kaznivih dejanj. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo, skladno s stališčem Ustavnega sodišča o ustavnosti ZKLD izraženem v odločbi št. U-I-24/96 (Uradni list RS, št. 76/98), iz naslednjih zakonskih določb navedenega zakona:

Kaznivo dejanje zoper narod in državo je po 1. odstavka 2. člena ZKLD opredeljeno kot dejanje (vsako), kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ ali bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za storilca navedenega dejanja pa so v 3. členu v štirinajstih točkah primeroma opisana dejanja storilcev. Tako je v 4. točki navedeno, da je storilec kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, kdor v času vojne organizira ali vabi druge, naj vstopijo ali sam vstopi v oborožene vojaške ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov, z namenom podpiranja sovražnika ali skupne borbe z njim zoper svojo domovino, ali kdor v ta namen prejme od sovražnika ali od druge tuje sile orožje ali se pokorava njihovim odredbam; storilec dejanja pod točko 7. pa je, kdor organizira oborožen upor ali v njem sodeluje, organizira ali pomaga, da se organizirajo oborožene tolpe ali njihovo vpadanje na ozmelje države z namenom vršiti dejanje iz 2. člena ZKLD, ali kdor vstopi v skupino, organizirano ali oboroženo za izvrševanje takih dejanj.

Po mnenju Vrhovnega sodišča se je kaznivo dejanje po 4. točki 3.

člena ZKLD lahko storilo le s prostovoljnim vstopom v vojaško formacijo, ki je pomagala okupatorju. Ob dejstvu, da je obsojeni I.P. kot mladoletnik (rojen je 27.5.1927, v sodbi pa je napačno navedeno leto rojstva 1925) 23.4.1944 vstopil v slovensko domobranstvo, ko naj bi bil v zaporu v Ljubljani postavljen pred izbiro, ali gre na prisilno delo v Dachau ali pa stopi v domobranstvo, so razlogi tako prvostopne sodbe kot drugostopne sodbe glede subjektivnega dejanskega stanu kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKLD vprašljivi do take mere, da vzbujajo resen dvom v ugotovljeno subjektivno dejansko stanje - pristanek za vstop brez prisile.

Glede dejanj pod II. tč. 2./a) in b) naj bi obsojeni I.P. storil kaznivo dejanje iz 2. člena ZKLD s tem, da je po pobegu v Avstrijo postal član oborožene organizacije, ki ima za cilj izvrševanje zločinov iz 2. člena. Iz opisa pod a.) te točke je razvidno zgolj, da je 10.5.1948 oborožen s pištolo spremljal znanega ilegalnega kurirja špijonskega centra v Avstriji M.M. ter oboroženega bandita Ž.F. pri njunem ilegalnem prehodu državne meje v FLRJ in nazaj v Avstrijo. Glede dejanja, opisanega pod točko b.), pa se obsojenemu I.P. očita, da je 4.7.1950 oborožen z dvema pištolama v družbi z J.Š. ilegalno prišel v FLRJ v cilju predaje pisem osebam, ki jih je prejel od emigranta Z. v Š., J.Š.-ju pa pomagal pri prepeljavanju teh oseb čez mejo, pri čemer sta bila ujeta. V obrazložitvi prvostopne sodbe je navedeno, da je obsojeni I.P. zanikal, da bi bil vključen v kako ilegalno organizacijo v tujini in da je na podlagi dejstva, da je po lastnem priznavanju dvakrat ilegalno prišel preko meje v Jugoslavijo v družbi drugih banditov, ki so šli po nalogu svojih gospodarjev z zločinskimi načrti v FLRJ, nujno zaključiti, da je bil tudi obsojenec član združbe, ki ima za cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD. Zoper to sodbo sta se pritožila obsojeni I.P. in njegov zagovornik.

Obsojenec je sicer v pritožbi uvodoma navedel, da se pritožuje zaradi prevelike kazni, iz obrazložitve pritožbe pa je bilo razvidno, da je izpodbijal tudi dejansko stanje, vsebinsko iz podobnih razlogov kot se je zagovarjal v preiskavi in na obravnavi. Pritožbeno sodišče pa je pritožbo obravnavalo le kot pritožbo zaradi kazni.

Ob takem stanju stvari je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom glede odločilnega dejstva, da naj bi bil obsojeni I.P. član oborožene organizacije, ki je imela namen vršiti zločine iz 2. člena ZKLD, saj niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedeno, kakšna konkretna dejanja v cilju nasilnega rušenja državne ureditve naj bi ta organizacija imela namen izvrševati. Zgolj dejstvo, da je obs. I.P. ilegalno in oborožen prihajal iz Avstrije v Jugoslavijo, ter druge spravljal čez mejo, pa do sprejetja kazenskega zakonika iz leta 1951, ni bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Po povedanem je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP izpodbijano sodbo glede obs. I.P. po uradni dolžnosti razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 213/95
• Sodba I Ips 198/95
• Sodba I Ips 148/97