<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 29/97

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1999:I.IPS.29.97
Evidenčna številka:VS20707
Datum odločbe:21.01.1999
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - pomoč storilcu po storitvi kaznivem dejanju - uporaba določb Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije kot pravnih pravil

Jedro

Kaznivo dejanje po 8.tč. 3.čl. oz. po 14.tč. 3.čl. ZKLD je bilo storjeno, če je bila oseba, kateri je bila nudena pomoč, storilec kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo. Pomoč storilcem drugih, torej nepolitičnih kaznivih dejanj, pa je lahko pomenila kaznivo dejanje po par. 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (iz leta 1929), katerega pravna pravila so se uporabljala v času sojenja.

Izrek

Zahtevi zagovornikov in pooblaščencev obsojene A.V., por. V., za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenih M.V. in A.V., po uradni dolžnosti pa glede obsojenega J.V., razveljavi in zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Celju v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.7.1950 obtožene M.V., A.V. in J.V. spoznalo za krive kaznivih dejanj in sicer M.V. po 14. točki 3. člena ZKLD, A.V. po 8. točki 3. člena ZKLD in J.V. po 8. členu ZKLD in obsodilo: M.V. na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 leto izgube državljanskih pravic po točkah a) do c) 37. člena Kazenskega zakonika (KZ-47), v izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 24.4.1950 dalje; A.V. na kazen 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in kazen 1 leto izgube dražvljanskih pravic v smislu točk a) do c) 37. člena KZ-47, v kazen ji je bil vštet pripor od 6.6.1950 dalje, J.V. je bila izrečena kazen 6 mesecev poboljševalnega dela, pri čemer mu je bil vštet preiskovalni zapor od 24.4.1950 do 17.5.1950. Vrhovno sodišče LRS je pritožbo obtožencev kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obsojenke A.V., por. V., in istočasno njeni pooblaščenci glede zahteve za varstvo zakonitosti v korist pokojnega M.V., uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.8.1950 spremeni tako, da vse tri obsojence oprosti vsake krivde in kazni za očitano jim dejanje in določi, da stroške kazenskega postopka trpi proračun. Le podrejeno obsojenka zase in v korist ostalih dveh obsojencev predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno razpravljanje in razsojo. Pri tem zagovorniki navajajo, da je obsojeni M.V., roj.

11.11.1892, že pokojni, zato obsojena A.V. roj. V., kot njegova hči vlaga zahtevo tudi v korist svojega očeta, glede tretjega obsojenca J.V. pa naj, ob sklepanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ravna v skladu z 2. odstavkom 424. člena ZKP. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list FLRJ, št. 97/48) in sicer določb 10., 31. in 32. člena, 165. člena, 225. člena ter 264. in 265. člena.

Prvostopno sodišče ni izvajalo dokazov neposredno. Zaslišalo je le obtožence, krvne sorodnike in na podlagi teh zaslišanj razsodilo in okvalificiralo dejanje. Obtoženci v tem kazenskem postopku so bili obsojeni, ne da bi bili istočasno obsojen glavni storilec, ob njem pa še eventuelno obtoženci kot pomagači, kot jih šteje napadena sodba. Obtoženci kot krvni sorodniki po sodišču niso bili poučeni, da niso dolžni pričati, ko je v konkretnem primeru sodba utemeljena samo z njihovimi zaslišanji. Ker v konkretnem primeru ni bilo dokaza o storitvi kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo s strani F.L., dejanja obtožencev ne morejo biti okvalificirana kot dejanja zoper ljudstvo in državo. Tega prvo sodišče ni napravilo, zaradi tega v sodbi manjka bistveni element kaznivega dejanja, to je pomoč pri kaznivem dejanju zoper ljudstvo in državo. Izostala je tudi ocena dokazov. Z bistvenimi dokazi prvostopno sodišče sploh ni razpolagalo. Prva sodba bi morala biti brez nasprotij in upoštevati dokaze. Glede obsojenke A.V. je v krivdoreku navedeno, da je na svojem domu v T. večkrat dajala že omenjenemu F.L. hrano, ki jo je nosila v bližnji gozd, kjer se je imenovani kot član ilegalne združbe in oborožen s pištolo skrival in pripravljal na pobeg čez mejo, in vedela, da prenočuje na njihovem domu. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo v sodbi, po kateri naj bi storila obsojenka kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, ki predvideva organizacijo društva, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v FLRJ ali članstvo v takem društvu ali kdor ga na kakršenkoli način podpira. Iz obrazložitve sodbe pa ni nikjer razvidno, da bi bila obsojenka član take združbe, da je sploh šlo za takšno društvo ali organizacijo z zločinskimi nameni ali celo fašističnimi cilji in da bi obsojenka takšno društvo na kakršenkoli način podpirala. Sicer pa dejanja vseh treh za zaključek, da je šlo za obstoj organizacije društva, ne dajejo osnove. Prav tako ni osnove za ugotovitev, da gre za dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD. Iz sodbe prve stopnje tako ni razvidno, da je bila v obravnavanih primerih dajana pomoč kakemu društvu, ko sodba opredeljuje F.L. za nekega ilegalca, ki je kasneje pobegnil čez mejo. Tudi če je šlo eventuelno za skrivača pred oblastjo, to ni kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo. Sicer pa gre očitno za političen proces.

Vrhovni državni tožilec M.V. meni v pisnem odgovoru, da dejanja, zaradi katerih so obsojeni M., A. in J.V., niso bila kazniva dejanja s političnim obeležjem po določbah 3. in 8. člena ZKLD, kot jim je očitala izpodbijana sodba.

Zahteva zagovornikov obsojenke in upravičenke A.V., por. V., za varstvo zakonitosti je utemeljena. Pravnomočna sodba glede obs. J.V. pa je bila razveljavljena po uradni dolžnosti.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena v roku iz 559. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v okviru uveljavljanih razlogov v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti upoštevalo 1.

odstavek 2. člena ZKLD, ki določa, da je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Konkretizacija ravnanj iz 2. člena je primeroma navedena v 3. členu navedenega zakona. Glede na pravne opredelitve v prvostopni sodbi je v 8. točki 3. člena ZKLD določeno, da stori dejanje iz 2. člena ZKLD, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, katerega cilj je vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo zoper ustavni red, ali kdor je član takega društva ali ga na kakršen koli način podpira; v 14. točki istega člena pa je določeno, da je storilec kaznivega dejanja iz 2. člena tudi, kdor na kakšni koli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče in jim pošilja, skriva ali prinaša orožje, hrano, material in drugo, in služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. V 1.

odstavku 8. člena pa je inkriminirano ravnanje osebe, ki je vedela za pripravljanje ali izvršitev kakega kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona, pa o tem ni obvestila državnih organov. Glede na vsebinske očitke na Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo - ZKLD, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije upoštevalo tudi stališče, izraženo v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.10.1998, opr. št. U-I-247/96 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 76/98), ko je navedeno sodišče izreklo, da določbe ZKLD niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi. V obravnavani zadevi je bil postopek pred sodiščem prve in druge stopnje voden po določbah (jugoslovanskega) ZKP iz leta 1948 (ZKP-48).

V izreku o krivdi napadene pravnomočne prvostopne odločbe je glede posameznih obsojencev navedeno:

- glede M.V., da je v letu 1950 na svojem domu T., okraj Š. sprejel F.L., kateri je ob aretaciji 22.5.1949 organom LM pobegnil in se zaradi izvršenih kaznivih dejanj skrival pred oblastmi v bližnjih gozdovih, kateremu je nudil potrebno hrano in prenočišče; s tem naj bi zakrivil kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD;

- glede A.V., da je v letu 1950 na svojem domu T., okraj Š., večkrat dala F.L. potrebno hrano, katero je nosila v bližnji gozd, kjer se je imenovani kot član ilegalne združbe in oborožen s pištolo skrival in pripravljal na pobeg čez mejo, ter vedela, da prenočuje na njih domu; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje iz 8. točke 3. člena ZKLD;

- glede J.V., da v letu 1950 v okraju Š. ni obvestil pristojnih državnih organov, da se v gozdu v bližini njegovega doma skriva ilegalec F.L., o katerem je vedel, da je član ilegalne združbe in z njim večkrat spal skupaj na svojem domu ter razgovarjal o skorajšnjem prihodu Anglo-Amerikancev; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD.

Obsojenima M.V. in A.V. se torej v izreku izpodbijane prvostopne sodbe očita, da sta na opisani način nudila pomoč F.L., ki naj bi se skrival pred oblastjo zaradi izvršenih kaznivih dejanj oziroma kot član "ilegalne združbe". Takšno dejanje pa je, po oceni Vrhovnega sodišča, lahko pomenilo kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena oziroma po 14. točki 3. člena ZKLD, če je bila oseba, kateri je bila nudena pomoč, storilec kaznivih dejanj zoper ljudstvo in državo. Pomoč storilcem drugih, torej nepolitičnih kaznivih dejanj, pa je lahko pomenila kaznivo dejanje po par. 141 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije (iz leta 1929), katerega pravna pravila so se uporabljala v času sojenja. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana.

Po določbi 264. člena ZKP-48 je bila podana kršitev predpisov kazenskega postopka, zaradi katere se je morala sodba razveljaviti, če je "izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če ni razlogov". V zahtevi za varstvo zakonitosti se utemeljeno uveljavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom oziroma da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede objektivnih in subjektivnih znakov obsojencema očitanih kaznivih dejanj, ki sta bili pravno opredeljeni kot kaznivo dejanje po 8. in 14. točki 3. člena ZKLD. Obrazložitev vsebuje zaključek, da se je obsojenka A.V. protivila ovadbi, da je vedela, da je F.L. član tolpe, katere drugi člani se nahajajo na Pohorju in zanje prenaša pošto, iz česar sodišče zaključuje, da je obsojena vedela, da je F.L. član ilegalne tolpe, ki deluje v cilju nasilne zrušitve obstoječe družbene ureditve v FLRJ in vedela za njihovo delovanje. Niti iz izreka o krivdi niti iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, za kakšno ilegalno združbo oziroma tolpo naj bi šlo, kdo jo je sestavljal, kakšna kazniva dejanja je izvrševala ali načrtovala izvrševati, predvsem pa ali so bili njeni cilji izvrševanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD. Tudi iz izreka o krivdi obsojenega M.V. ni razvidno, kakšna kazniva dejanja naj bi F.L. storil pred aretacijo in po pobegu iz zaporov, v obrazložitvi sodbe pa je govora, da se je skrival zaradi črnih zakolov ukradene živine (kar ni bilo kaznivo dejanje po ZKLD) ter da je bil član ilegalne tolpe, ki jo je vodil že obsojeni F.P. Navedena obrazložitev torej ne vsebuje ustreznih dejanskih zaključkov glede na predmet izreka o krivdi obeh obsojencev in nima zaključkov, kateri objektivni in subjektivni elementi očitanih dejanj opravičujejo sprejeto pravno opredelitev kaznivih dejanj. Zaradi povedanega je pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 264. člena ZKP-48, oziroma iz 11. točke 1. odstavka 371. člena sedaj veljavnega ZKP, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev na sprejeto pravno opredelitev obsojencema očitanih kaznivih dejanj. Zato je bilo izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 426. členom ZKP razveljaviti v celoti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer na utemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zagovorniki obsojene A.V. v njeno korist in kot njeni pooblaščenci v korist njenega pokojnega očeta M.V., po uradni dolžnosti pa, skladno z 2. odstavkom 424. člena ZKP, tudi za obsojenega J.V. Obsojena A.V. namreč ni oseba, ki bi bila po 1. odstavku 421. člena ZKP upravičena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v korist soobsojenega J.V. Razlogi, zaradi katerih je bilo ugodeno vloženi zahtevi, pa so v korist tudi tega obsojenca. Glede na sedanjo stvarno in krajevno pristojnost je Vrhovno sodišče določilo za nov postopek Okrožno sodišče v Celju. V novem postopku se naj pribavi tudi spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, v kazenski zadevi zoper obs. F.P. in druge, iz katerega izhaja, da naj bi bil F.L. član tolpe, ki je izvršila razna kazniva dejanja, med drugim dne 24.2.1950 umor F.T.-ja.


Zveza:

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen 2, 2/1, 3, 3-8, 3-14, 8, 8/1. Zakon o kazenskem postopku (1948) člen 264, 264/1-4. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (1929) člen 141.ZKP člen 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzUwNw==