Sodba I Ips 233/97

Jedro

Tudi pri kaznivem dejanju obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ sodišče ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja. Če ne ugotovi objektivne neresničnosti trditve in subjektivne zavesti storilca, da je trditev neresnična, izreče oprostilno sodbo, če dejanje v zasebni tožbi tudi nima znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime.

Ali je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve oz. ali jo je izrekel z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, ker gre za vprašanje dokazne presoje sodišča.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obdolženi M.R. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje obrekovanja po 2. in 1.

odstavku 170. člena KZ po zasebni tožbi zasebnega tožilca A.S. z dne 13.6.1994. Navedeno kaznivo dejanje naj bi storil s tem, da je v dnevniku Delo dne 13.5.1994 objavil tekst naslednje vsebine: "R.

zanika. Demantirati želim neresnično pričanje E.S. na tako imenovani P. komisiji. V času, ko je S. kot takratni namestnik načelnika OZNE raziskoval grobišča, nisem imel pristojnosti ali opravka z nemškimi vojnimi ujetniki. Vem tudi, zakaj me S. blati. Prvič zato, ker je po resoluciji Informbiroja pobegnil na M., kjer je dobil čin in državljanstvo od stalinističnih smrtnih sovražnikov svoje domovine. Sedaj pa se hoče maščevati tistim, ki nismo prestopili na Stalinovo stran. In drugič zato, ker pričakuje kot protiuslugo od dr. Pučnika pokojnino in slovensko državljanstvo".

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec V.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo kršen materialni zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po 1. točki 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da sta obe sodišči ugotovili, da vsebuje obdolženčev demanti dve trditvi. To je trditev, da obdolženec ni imel pristojnosti in opravka z nemškimi vojnimi ujetniki, ter trditev, da (obdolženec) ve, zakaj zasebni tožilec to trdi. Glede prve trditve je sodišče ugotovilo, da ni nobenega dokaza, da je obdolženec imel pristojnosti ali opravke z nemškimi vojnimi ujetniki. Iz te ugotovitve pa je glede druge trditve - da obdolženec ve, zakaj zasebni tožilec to trdi - sodišče napravilo napačen pravni zaključek, da ne predstavlja kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime. Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti oba razloga, ki ju sodišče ugotavlja kot razloga za obdolženčevo vedenje o tem, zakaj je zasebni tožilec izrekel svoje trditve, predstavljata vsak zase negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. Po prvem razlogu naj bi se zasebni tožilec hotel maščevati vsem tistim, ki niso prestopili na Stalinovo stran, in torej obdolženec trdi o zasebnem tožilcu, da je še vedno "stalinist". Ker je maščevanje neugodno dejanje, napravljeno komu kot odgovor za storjeno zlo, je torej treba vsem, ki v času Informbiroja niso ravnali tako, kot je to storil zasebni tožilec, to "poplačati". Obdolženec tako zasebnemu tožilcu smiselno očita razpihovanje političnega sovraštva do neenako mislečih. Drugi razlog za trditev obdolženca pa je želja zasebnega tožilca, da si pridobi pokojnino in slovensko državljanstvo. Zasebnemu tožilcu torej očita zavržno pridobitniško manipulacijo. Navedena komisija (to je preiskovalna komisija Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, ki jo je vodil dr. Jože Pučnik) nima pristojnosti odločanja o državljanstvu in pravici pokojnine, kar ve tudi obdolženec, zato je tembolj zavržno trditi, da zasebni tožilec v iracionalnem postopku išče svoje koristi. Vrhovni državni tožilec meni, da glede te druge trditve obdolženčevega demantija sodišči prve in druge stopnje nista imeli razloga izreči oprostilne sodbe in sta zato z izdajo takšne sodbe kršili materialni zakon.

M.R. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal po svojih pooblaščencih dr. P.Č., R.Č. in A.Č., odvetnikih iz G., predlagal, da se zahteva zavrne kot neutemeljena. V odgovoru navaja, da vložnik zahteve ne zanika, da v inkriminiranem tekstu ni znakov kaznivega dejanja obrekovanja, temveč trdi, da druga trditev demantija pomeni kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Toda tudi če bi bilo to res, in bi šlo za negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, tega ni mogoče reševati v okviru obtožbe za obrekovanje. Če se namreč obtožba glasi na obrekovanje, mora sodišče ugotoviti objektivno neresničnost trditve in subjektvno zavest storilca, da je trditev neresnična in če tega ne ugotovi, mora izreči oprostilno sodbo. Drugače bi bilo, če bi se zasebna tožba nanašala na žaljivo obdolžitev. V tem primeru bi, tudi če bi obdolženec imel utemeljene razloge verjeti v resničnost trditev, še vedno lahko šlo za razžalitev z namenom zaničevanja, vendar je to samo teoretično razmišljanje, ki je brezpredmetno glede na to, da je zasebna tožba zatrjevala, da gre za obrekovanje. Povsem pravno nevzdržen pa je tožilčev preskok z obrekovanja na kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, kar je samo naslov poglavja v KZ. Sicer pa vložnik zahteve, ko trdi, da gre za negativne vrednostne sodbe, to utemeljuje z logiko in izvajanjem "logičnih sklepov ad absurdum". Zato je trditev, da sta sodišči napravili napačen pravni zaključek glede tega, da druga trditev demantija ne predstavlja kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, že v osnovi neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri presoji, ali so v dejanju, ki je predmet obtožbe, podani zakonski znaki kaznivega dejanja, sodišče ni vezano na tožilčevo pravno presojo dejanja (2. odstavek 354. člena ZKP). Zato ni pravilno pravno stališče v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, da sodišče pri obtožbi za kaznivo dejanje obrekovanja, če ne ugotovi objektivne neresničnosti trditve in subjektivne zavesti storilca, da je trditev neresnična, mora izreči oprostilno sodbo in ne more obdolženca spoznati za krivega kakšnega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, kot to lahko stori v primeru, če je predmet zasebne tožbe kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

Po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni pravilno pravno stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je glede druge trditev obdolženčevega demantija (da ve, zakaj ga je zasebni tožilec blatil) sodišče napravilo napačen pravni zaključek, da ta trditev ne predstavlja kaznivega dejanj zoper čast in dobro ime. Res je sicer, da trditev, da je zasebni tožilec blatil obdolženca iz maščevalnosti in zaradi pričakovanj določenih protiuslug (pridobitev državljanstva in pokojnine) pomeni negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu in bi zato takšna trditev lahko pomenila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. členu KZ oziroma kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ. Toda po določbi 4. odstavka 171. člena KZ se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev tisti, ki dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, lahko pa se kaznuje za razžalitev. Po določbi 3. odstavka 169. člena KZ pa se ne kaznuje za razžalitev, kdor se o kom žaljivo izrazi (med drugim) pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če tega ni storil z namenom zaničevanja. V izpodbijani sodbi je sodišče potem, ko je na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da obdolžencu v zasebni tožbi očitano kaznivo dejanje obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ ni dokazano, navedlo tudi razloge o svoji nadaljnji ugotovitvi, da so podane okoliščine iz 4. odstavka 171. člena in 3. odstavka 169. člena KZ - da je obdolženec dejanje storil pri varstvu upravičenih koristi in da ga ni storil z namenom zaničevanja.

Z izpodbijano sodbo obd. M.R. ni bil oproščen obtožbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP, da dejanje po zasebi tožbi ni kaznivo dejanje, temveč po 3. točki tega člena, da mu kaznivo dejanje ni dokazano. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da z vloženo zahtevo za varstvo zakonosti vrhovni državni tožilec ne uveljavlja nepravilne uporabe citiranih določb KZ, temveč po vsebini izpodbija dokazno presojo sodišča v pravnomočni oprostilni sodbi o tem, ali je obdolženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svoje trditve o zasebnem tožilcu, oziroma ali je inkriminirano trditev izrekel (napisal) z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Torej izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče skladno z določbo 426. člena ZKP vloženo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 26789/2015
• Sodba I Ips 85/98
• VSL Sodba VII Kp 56216/2017