Sodba I Ips 199/96

Jedro

Pri Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ima retroaktivnost svoj legitimni temelj v tem, da so se v času druge svetovne vojne pojavili delikti, ki si jih prejšnji zakonodajalci niso mogli niti zamisliti, kaj šele predvideti. Iz teh razlogov je treba priznati kot dopusten in legitimen odstop od načela prepovedi retroaktivnosti veljave kazenskih zakonov tudi pri ZKLD.

I.P. so se očitala kazniva dejanja zoper narod in državo, pri takšnih kaznivih dejanjih je bilo takrat kot pri današnjih kaznivih dejanjih zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev kaznivo lahko ob določenih pogojih tudi že pripravljalno dejanje ali poskus. To pomeni, da pri takšnih dejanjih za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da delovanje storilca rezultira s konkretno posledico, biti pa mora vanj usmerjeno.

Zgolj nagovarjanje ljudi za vstop v domobranstvo, ne da bi storilcu pri tem šlo za protidržavne ali protidomovinske cilje po navedenih zakonskih določbah (4., 6. in 11.tč. 3.čl. ZKLD), ne more biti kaznivo.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti C.V., hčerke obsojenega I.P., se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.1946, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 12.3.1947, po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.1946 je bil I.P. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 4., 6. in 11. točki 3. člena in 10. členu ZKLD ter mu je bila izrečena kazen odvzema prostosti za dobo 8 let, odvzem političnih pravic za dobo 3 let ter zaplemba 1/2 imovine. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 12.3.1947 pritožbo zagovornice obsojenca zavrnilo, ugodilo pa javnemu tožilcu glede odločbe o zaplembi in sodbo v tem delu razveljavilo in jo v takšnem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem je bila obsojencu z dodatno sodbo z dne 29.9.1947 ponovno izrečena zaplemba premoženja v obsegu, navedenem v odločbi.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčeva hči C.V. dne 15.5.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je bil njen oče obsojen na kazniva dejanja na podlagi zakona, ki je bil sprejet kasneje, kot naj bi bila storjena kazniva dejanja. Nadalje zatrjuje, da na obravnavi, na kateri je bil obsojen I.P., ni bila zaslišana nobena priča. Sodišče je kot kaznivo dejanje štelo obsojenčevo zavzemanje za izpustitev nekaterih interniranih Slovencev, za katere je takratnim oblastem rekel, da bodo v primeru izpustitve odšli v belo gardo. Sodišče se pri tem ni vprašalo, kaj bi okupatorji storili z njimi, če bi obsojenec zapisal, da bodo odšli k partizanom.

Vložnica zahteve nadalje navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. I.P. je bil obsojen za organiziranje fašistične stranke, za organizacijo in snubljenje v oborožene sovražne formacije, hkrati pa oproščen obtožbe, da je bil organizator in propagator bele garde. Po stališču vložnice sodba v izreku ne navaja niti enega konkretiziranega primera, ki bi kazal na obsojenčevo sovražno delovanje. Obsojenec naj bi ne imel na razpolago nobenih pravnih sredstev za izpodbijane izrečene sodbe. Predsednik senata ni bil diplomiran pravnik, pač pa po poklicu čevljar, ki se je kasneje sam znašel zaradi informbirojskih procesov v zaporu skupaj z obsojenim I.P. ter mu povedal, da je kot predsednik senata dobil navodilo, kako naj sodi in kakšno kazen naj izreče. Vložnica zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitve materialnih in procesnih predpisov razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da bi bilo potrebno pred reševanjem zadeve v postopku pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije ugotoviti, ali je Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo protiustaven.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 22.10.1998, opr.št. U-I-247/96, ugotovilo, da določbe ZKND, s katerimi so bila inkriminirana kazniva dejanja, v času svojega nastanka in veljavnosti niso bile v neskladju z načeli zakonitosti v kazenskem pravu, ki so ga in kakor so ga že tedaj kot splošna pravna načela priznavali civilizirani narodi. Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi št. U-I-6/93 spoznalo za dopustno retroaktivno veljavo (Uredbe o vojaških sodiščih), v kolikor je v ta v skladu s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Za enak položaj gre pri ZKND, ko ima retroaktivnost svoj legitimni temelj v tem, da so se v času druge svetovne vojne pojavili delikti, ki si jih prejšnji zakonodajalci niso mogli niti zamisliti, kaj šele predvideti. Iz teh razlogov je treba priznati kot dopusten in legitimen odstop od načela prepovedi retroaktivnosti veljave kazenskih zakonov tudi pri ZKDN.

Trditev vložnice, da na obravnavi zoper I.P. ni bila zaslišana nobena priča in je zato kršeno načelo neposrednosti, je v nasprotju z vsebino zapisnika o javni ustni obravnavi dne 16.9.1946, na kateri je bilo zaslišanih 13 prič in zapisnikom javne obravnave z dne 10.10.1946, ko je bilo zaslišanih še 15 prič.

Oprostilni in obsodilni del sodbe si glede organiziranja domobranstva in bele garde nista v nasprotju, saj gre za očitka obtožbe na podlagi različnih dogodkov (dejanskih stanov), pri čemer je iz razlogov sodbe razvidno, da je oprostilni del temeljil na oceni, da za očitek organiziranja bele garde ni dokazov.

V zvezi z očitkom izpodbijane sodbe pod točko 1, da je obsojenec nagovarjal ljudi za vstop v domobranstvo, vložnica zahteve ugotavlja, da se sodišče ni vprašalo, kaj bi okupatorji storili z interniranci, če bi obsojenec rekel, da bodo v primeru izpustitve odšli k partizanom. S tako zastavljenim vprašanjem vložnica ne uveljavlja kršitev materialnega ali procesnega zakona, pač pa zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot podlago napačne razsoje. Uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi ni moč pritrditi, da obsojenec ni imel na razpolago nobenih pravnih sredstev za izpodbijanje izrečene sodbe, saj je njegova zagovornica, odvetnica dr. L.P. zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila dne 12.11.1946 pritožbo, ki pa je bila z že navedeno sodbo Vrhovnega sodišča LRS zavrnjena.

Zatrjevanje, da sodba v izreku ne navaja niti enega konkretnega primera, ki bi kazal na obsojenčevo sovražno delovanje, ne upošteva, da so se I.P. očitala kazniva dejanja zoper narod in državo, pri takšnih kaznivih dejanjih je bilo takrat kot pri današnjih kaznivih dejanjih zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev kaznivo lahko ob določenih pogojih tudi že pripravljalno dejanje ali poskus. To pomeni, da pri takšnih dejanjih za obsoj kaznivega dejanja ni potrebno, da delovanje storilca rezultira s konkretno posledico, biti pa mora vanjo usmerjeno.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ocenilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, pač pa je pri tej presoji ugotovilo, da je podan precejšen tehten dvom v posamezna odločilna dejstva, kar je v skladu z določilom 427. člena ZKP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Kazniva dejanja po 4.,6. in 11. točki 3. člena ZKLD so bila po določbi 2. člena navedenega zakona lahko le dejanja, katerih cilj je bil z nasiljem zrušiti ali spraviti v nevarnost obstoječo državno ureditev. Takšen cilj pa obsojencu pri dejanjih, opisanih pod točko 1.,2.,3. in 5., ni dokazan. Zgolj nagovarjanje ljudi za vstop v domobranstvo, ne da bi storilcu pri tem šlo za protidržavne ali protidomovinske cilje po navedenih zakonskih določbah, ne more biti kaznivo. Podobno velja za dejstvo, da je bil obsojenec za časa okupacije župan v Š. pri S., član sosveta za Ljubljansko pokrajino in podpredsednik Kmečke pisarne v L. od decembra 1943 do marca 1944. Iz podatkov spisa celo izhaja, da obsojenec ni sam sprejel funkcije članstva v sosvetu za Ljubljansko pokrajino, ampak je bil vanj vključen brez svoje vednosti in pristanka. Očitek sodelovanja pri organiziranju Rupnikove fašistične stranke nima podlage v ugotovitvi, ali je bila takšna stranka res ustanovljena. Že iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče sklepalo, da je obsojenec vabil druge v oborožene vojaške formacije z namenom podpirati sovražnika in se skupno z njim boriti zoper svojo domovino, prav tako takšni obsojenčevi cilji ne izhajajo iz podatkov iz spisa oziroma zbranega dokaznega gradiva. Zgolj članstvo v deputaciji, ki je bila na obisku pri nemškem generalu Roesenerju ni dokaz sodelovanja s sovražnikom. Dejstvo, da je bil obsojenec predsednik Kmetijske zbornice in kmečki poverjenik Pokrajinske uprave je lahko le vprašanje statusa obsojenca, tudi če bi bilo konkretno ugotovljeno, da je bila Kmetijska zbornica kvislinška organizacija, ki je gospodarsko sodelovala z okupatorjem, kar pa iz ugotovitev sodišča niti podatkov spisa ne izhaja.

Na podlagi navedenih ugotovitev je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo poslalo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 184/96
• Sodba I Ips 289/97
• Sodba I Ips 128/93