Sodba I Ips 123/97

Jedro

V Uredbi o vojaških sodiščih niso urejena vprašanja, ki predstavljajo temeljne procesne garancije, kot jh je poznal tudi Zakonik o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo, katerega pravila so se lahko uporabljala še po 25.10.1946... Tako bi po par. 60 navedenega zakonika obsojenka morala imeti zagovornika takoj, ko je bila uvedene preiskava, ali je bila vročena neposredna obtožnica za dejanje, za katera je bila določena kazen robije (zapor od enega do dvajsetih let).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. A.P., sedaj M., za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojaškega področja z dne 12.6.1945, v zvezi s sodbo Vojaškega sodišča IV. Armade v Ljubljani z dne 26.7.1945, razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

S sodbo Vojaškega sodišča ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani z dne 12.6.1945 je bila T. (A.) P., sedaj M., obsojena zaradi kaznivega dejanja po 14. členu UVS na smrt z ustrelitvijo, na zaplembo premoženja in na trajno izgubo političnih in državljanskih pravic. Sodba je obsojenki očitala da je bila "domobranska in belogardistična obveščevalka in je izdajala domobrancem pristaše OF, da je izdala M.N., ki je bila zaradi tega zaprta, da je širila belogardistično propagando, zastrupljala mladino in jo odvajala od NO gibanja, da se je udeleževala vseh sestankov, da je blatila in zasramovala pokret in pristaše OF". Vojaško sodišče IV. Armade je kot sodišče druge stopnje s sodbo z dne 26.7.1945 prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenila tako, da je obsojenki izreklo kazen prisilnega dela z omejitvijo svobode za dobo osmih let in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo štirih let.

Zagovorniki obsojenke so dne 22.3.1996 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navajajo, da obsojenka pred sojenjem ni prejela obtožnice niti sodbe in ji je bila smrtna kazen izrečena le ustno pred sodnikom. Po oceni vložnikov je šlo za političen proces, v katerem obsojenka ni imela možnosti obrambe in so bile zato bistveno kršene določbe kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge določbe kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, stroške kazenskega postopka naloži v plačilo proračunu, zaplenjeno premoženje pa ji vrne.

Vrhovni državni tožilec V.B. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da je opis obsojenkinega ravnanja, ki naj bi bilo protipravno, povsem splošen, časovno nedoločen, vsebinsko nekonkretiziran in ne daje možnosti predstave in povezave posameznih sestavin v enoten dogodek, ki bi imel nedvoumne značilnosti kaznivega dejanja. Posebej navaja, da očitano ovaduštvo v popolnoma posplošeni obliki nima znakov kaznivega dejanja. Zatrjevane okoliščine, da obsojena ni prejela obtožnice niti sodbe in da ni imela zagovornika, je moč oceniti kot kršitve kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je delno obnovilo kazenski spis v kazenski zadevi zoper obs. A.P., sedaj M., v postopku, ki je tekel pod opr. št. ... V obnovljenem spisu sta v zvezi s postopkom pred sodiščem prve in druge stopnje na razpolago le sodbi, navedeni v uvodu in izreku te odločbe. Iz navedenih odločb ni razvidno, ali je bila obtoženki vročena obtožnica oziroma ali je bila ta prebrana na glavni obravnavi, kot je to določal 2. odstavek 22. člena UVS, prav tako ni razvidno, ali je bila obsojenki vročena sodba sodišča prve stopnje, niti ali je imela možnost pritožbe, kar oboje v določbah UVS sicer ni bilo predvideno. Iz obeh sodb pa je razvidno, da obsojenka ni imela zagovornika.

Uredba o vojaških sodiščih je poleg materialnopravnih določb predpisovala tudi posamezna pravila postopka, ki pa jih ni moč šteti kot popoln zakon o postopku. V uredbi predvsem niso urejena vprašanja, ki predstavljajo temeljne procesne garancije, kot jih je poznal tudi Zakonik o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo, katerega pravila so se lahko uporabljala še po 25.10.1946, ko so bili na podlagi Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, razveljavljeni vsi pravni predpisi, ki so veljali na dan 6.4.1941. Tako bi po par. 60 navedenega zakonika obsojenka morala imeti zagovornika takoj, ko je bila uvedena preiskava, ali je bila vročena neposredna obtožnica za dejanja, za katera je bila določena kazen robije (zapor od enega do dvajsetih let). Na podlagi iste določbe je sodišče obdolžencu, ki ni imel zagovornika, v takšnem primeru postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Uredba o vojaških sodiščih sicer ni izključevala možnosti, da ima obtoženec zagovornika, vendar pa je določala obvezno obrambo le za primer, ko obdolženec ni bil sposoben, da se sam zagovarja (23. člen UVS).

Uredba tudi ni vsebovala posameznih določb o pravici obtoženca, da si lahko vzame zagovornika, je pa praksa to dopuščala (dr. Jovan Buturovič in dr. Jovan Pavlica: Kazenski postopek pred vojaškimi sodišči, Beograd 1986).

Obs. A.P., sedaj M., je vojaško sodišče sodilo zaradi dejanja po 14. členu UVS, to je dejanja, za katero je bila po 16. členu uredbe predpisana tudi smrtna kazen. Sojenje obtoženki zaradi takšnega kaznivega dejanja, je tako po takrat veljavnem pravnem redu FLRJ kot po splošnih pravnih načelih, ki so jih priznavali civilizirani narodi, narekovalo sodišču, da omogoči oziroma zagotovi obtoženki pravico do formalne obrambe. Kršitev teh pravic ob navedenih pogojih in poteku postopka, v katerem je bila obsojenki pred sodiščem prve stopnje izrečena smrtna kazen, ki je bila s sodbo sodišča druge stopnje spremenjena v kazen zapora, predstavlja kršitev postopka, ki jo je šteti kot bistveno kršitev (sedaj 3. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), to pa je v skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja pomanjkljivosti izpodbijane sodbe glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je bila A.P., sedaj M., obsojena, kaznivo dejanje. To predstavlja vprašanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki pa ga zahteva niti posredno ne uveljavlja, zato v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP tega razloga pri presoji ni bilo moč upoštevati.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 6/97
• Sodba I Ips 54/98
• Sodba I Ips 174/2007