Sodba I Ips 6/97

Jedro

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo ni imel posebnih določb o obvezni obrambi z zagovornikom na glavni obravnavi glede na težo kaznivega dejanja oz. predpisano kazen. Zato so se, po presoji Vrhovnega sodišča, morala uporabljati pravna pravila paragrafa 60 Zakonika o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije, ki je določal obvezno obrambo z zagovornikom, čim je bila uvedena preiskava ali vložena neposredna obtožnica za vsa kazniva dejanja, za katera je bila v zakonu predpisana kazen "robije ali zatočenja nad pet let".

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojene V.K., sedaj O., za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Divizijskega sodišča v Ljubljani z dne 28.8.1947, v zvezi sodbo Vojaškega sodišča IV. Armade v Ljubljani z dne 6.9.1947, glede te obsojenke razveljavi in se v tem delu zadeva vrne v novo sojenje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo vojaškega sodišča je bilo obsojenih več oseb, med njimi tudi V.K., ki je bila spoznana za krivo dejanj, opisanih v izreku prvostopne sodbe pod 4. točke a), b) in c). Ta dejanja so bila pravno opredeljena, in sicer: pod točko a) kot kaznivo dejanje opustitve prijave ljudski oblasti; pod točko b) kot kaznivo dejanje pomoči pri ilegalnem prekoračenju državne meje in pod c) kot kaznivo dejanje iz 7. točke 3. člena ZKLD. Za vsa kazniva dejanja ji je bila izrečena kazen 8 let odvzema svobode s prisilnim delom in 3 leta izgube političnih pravic. V izrečeno kazen ji je bil vštet pripor od 26.5.1947 dalje. Po podatkih iz kazenske evidence je bila obsojeni V.K. s pomilostitvijo prostostna kazen znižana na 5 let, dne 4.10.1950 pa je bila pogojno odpuščena s prestajanja kazni. Spisa v tej kazenski zadevi ni, obstajata le prepisa prvostopne in drugostopne sodbe (slednja brez obrazložitve).

Zoper to pravnomočno sodbo so vložili zagovorniki obs. V.K., sedaj O., dne 12.9.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljo kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena (sedaj veljavnega)

Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojeno K.O., roj. K., oprosti "vsake krivde in kazni, stroške kazenskega postopka pa naloži v plačilo proračunu".

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in se obs. Vido Kovač ob uporabi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, ker dejanja te obsojenke ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zagovorniki obsojene V.K. niso navedli, katero kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavljajo. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa navajajo, da obsojena V.K. dokumenta (ponarejene objave od D.B.) ni predala soobsojeni J.B., da ni imela namena pomagati vojnemu ujetniku (soobsojenemu O.K.) pri prehodu preko meje, da se ni zavedala pomena svojega ravnanja in da ni sodelovala z nobeno oboroženo in reakcionarno tolpo, oziroma da ni imela zveze s člani takšne tolpe ter da naj bi šlo za izrazito političen proces, za obtožbo in obsodbo drugače misleče obsojenke ter njenih staršev in sorodnikov za dejanja, ki jih nikoli ni storila. Vsebinsko torej zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno in nepopolno ugovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to pa Vrhovno sodišče v zvezi s trditvijo zagovornikov, da je pri tej obsodbi šlo za izrazit političen proces, pripominja, da bi za takšen proces lahko šlo pri dejanju pod točko c), kolikor osebe v inozemstvu, s katerimi je obsojenka vzdrževala stike, niso bile vojni zločinci (kot se trdi v sodbi); sicer pa je bila pomoč pri pobegu vojnega ujetnika kaznivo dejanje tudi po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije (paragraf 117.), prav tako pa tudi uporaba ponarejenih listin (paragraf 214. oziroma 222.).

V tej kazenski zadevi, kot je bilo že povedano, ni spisa vojaškega sodišča, zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so bile v kazenskem postopku storjene v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve določb postopka, oziroma kršitve temeljnih človekovih pravic: da obsojena V.K. sploh ni prejela obtožnice, da ni imela možnosti poiskati si zagovornika, možnosti se zagovarjati na glavni obravnavi in da ji je bila vzeta tudi pravica do pritožbe. Le glede slednje zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče ugotavlja, da je očitno neutemeljena, saj je iz izreka drugostopne sodbe razvidno, da je bila, med ostalimi pritožbami, zavrnjena tudi pritožba obsojene V.K.

Zagovorniki v zahtevi tudi trdijo, da je bil "postopek izveden brez navzočnosti zagovornika", in da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, ker je bila obsojeni V.K. "odvzeta pravica do zagovornika". Vrhovno sodišče je štelo, da s tem zagovorniki smiselno uveljavljajo bistveno kršitev iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, oziroma iz 3. točke 336 paragrafa Zakonika o sodnem kazenskem postopanju Kraljevine Jugoslavije (ZSKP), katerega pravna pravila so se uporabljala v času sojenja. Ta kršitev je bila podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna. V.K. je bila obsojena med drugim tudi za kaznivo dejanje po 7. točki 3. člena ZKLD, za katero se je po 4. členu istega zakona storilec kaznoval s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom najmaj treh let (torej od 3 do 20 let), ob posebno obteževalnih okoliščinah pa s smrtno kaznijo. V 14. členu ZKLD je bila predpisano, da se odsotnemu osumljencu "določi branilec že v pripravljalnem postopku". ZKLD pa ni imel posebnih določb o obvezni obrambi z zagovornikom na glavni obravnavi glede na težo kaznivega dejanja oziroma predpisano kazen. Zato so se, po presoji Vrhovnega sodišča, morala uporabljati pravna pravila paragrafa 60. ZSKP, ki je določal obvezno obrambo z zagovornikom, čim je bila uvedena preiskava ali vložena neposredna obtožnica za vsa kazniva dejanja, za katera je bila v zakonu predpisana kazen "robije ali zatočenja nad pet let". Ker iz uvoda izpodbijane prvostopne sodbe ne izhaja, da bi bil na glavni obravnavi navzoč zagovornik obsojene V.K., je Vrhovno sodišče štelo, da je bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti oseb, katere navzočnost je bila po zakonu obvezna. Zaradi te bistvene kršitve določb kazenskega postopka je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo glede obsojene V.K. razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje krajevno in stvarno pristojnemu sodišču prve stopnje (1. odstavek 426. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 54/98
• Sodba I Ips 123/97
• Sodba I Ips 174/2007