Sodba I Ips 35/97

Jedro

V času sojenja (1946) so se v skladu s 1.odst. 4.čl. Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, uporabljala pravna pravila, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z ustavami FLRJ in republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, ter tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Tako so se kot pravna pravila uporabljale tudi določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju (ZKP/29), ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji v veljavi od leta 1929 dalje.

Res je sicer, da sta na glavni obravnavi dne 24.7.1946, ki se ni pričela znova, sodelovala druga sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 3.7.1946. Vendar pa se na tako kršitev zakona obdolženec, ki je imel zagovornika, po določilu 1.odst. paragrafa 338 ZKP/29 ni mogel sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki je vsebovala tako kršitev, znana še pred obravnavo ali če je zvedel zanjo med razpravo, a temu ni ugovarjal.

Vložnik navaja, da nekdo, ki pod prisilo pokaže pot do neke domačije, ne da bi pri tem lahko vedel, za kaj sploh gre, ne pomeni kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. S takimi navedbami zagovornik obs. A.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.7.1946 je bil obs. A.K. spoznan za krivega:

A/

1./ da je bil med okupacijo zaupnik šefa l.-skega gestapa, da je proti denarni nagradi zbiral podatke o premikanju partizanov in o rodbinah, ki so imeli svojce pri partizanih;

2./ da je neugotovljenega dne v letu 1942 vodil patrolo l.-skega gestapa na dom S.S. v Š. ter čakal v zasedi z gestapovci na S. z namenom, da bi ga aretirali;

3./ da je neugotovljenega dne v letu 1942 izdal gestapu v L., da je P.-jeva družina doma v L., katera je po prihodu Nemcev zbežala na Dolenjsko, in je ta pod vodstvom obsojenca obkolila P.-jevo domačijo, jo zažgala, domače pa izselila oz. internirala.

Z isto sodbo je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD tudi obs. J.I., storjenega s tem, da je v družbi s soobsojenim A.K. izvršil dejanje, opisano pod tč. A/3, ker je obvestil K., da se je P.-jeva družina vrnila v L.

Dejanji obs. A.K., opisani pod tč. A/1 in 3, sta bili opredeljeni kot kaznivi dejanji po 3. točki 3. člena ZKLD, dejanje, opisano pod tč. A/2, pa kot kaznivo dejanje po 6. točki 3. člena ZKLD.

Po 16. členu Uredbe o vojaških sodiščih (UVS) ter na podlagi 1.

odstavka 18. člena ZKLD ter z uporabo Zakona o vrstah kazni (ZVK) je bil obs. Koprivnikar Alojz obsojen na 10 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 3 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor od 29.1.1946 dalje. Vrhovno sodišče LR Slovenije je s sodbo z dne 5.9.1946 pritožbi obs. A.K. in javnega tožilca za ljubljansko okrožje zavrnilo kot neutemeljeni.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec trikrat vložil prošnje za pomilostitev, vendar so bile vse zavrnjene, in sicer prva dne 28.11.1947, druga dne 22.6.1949 in tretja dne 8.10.1952. V kazenskem spisu ni uradnega podatka o tem, kdaj je obs. A.K. prestal izrečeno kazen, pač pa je v spisu njegova prošnja z dne 26.5.1956 za izdajo potrdila o nekaznovanju, v kateri je navedel, da je kazen v celoti prestal dne 29.1.1956.

Zagovornik obs. A.K., odvetnik L.C., je dne 30.12.1996 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker niso podane v njej uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da sta na glavni obravnavi dne 24.7.1946, ki se ni pričela znova, sodelovala druga sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 3.7.1946. Kljub temu ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da so bile zato bistveno kršene določbe kazenskega postopka. V času sojenja so se namreč v skladu s 1. odstavkom 4.

člena Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, uporabljala pravna pravila, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, kolikor niso bila v nasprotju z ustavami FLRJ in republik, z zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, ter tudi ne z načeli ustavnega reda FLRJ in njenih republik. Tako so se torej kot pravna pravila uporabljale tudi določbe Zakonika o sodnem kazenskem postopanju (ZKP/29), ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji v veljavi od leta 1929 dalje. Paragraf 240 tega zakonika je sicer vseboval določbe o tem, kdaj je bilo potrebno glavno obravnavo pričeti znova. Ni sicer dvoma o tem, da je sodišče ravnalo v nasprotju s tem določilom in je torej prekršilo formalni zakon, ker vsi sodniki niso bili zdržema na vsej razpravi (tč. 2 paragrafa 336 ZKP/29). Vendar pa se na tako kršitev zakona obdolženec, ki je imel zagovornika, po določilu 1. odstavka paragrafa 338 ZKP/29 ni mogel sklicevati v reviziji, če mu je bila okolnost, ki je vsebovala tako kršitev, znana še pred obravnavo ali če je zvedel zanjo med razpravo, a temu ni ugovarjal. Iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 3.7.1946 in z dne 24.7.1946 je razvidno, da je obs. A.K. imel zagovornika, ki pa spremembi senata ni ugovarjal. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.7.1946, na kateri je obs. A.K. tudi podal svoj zagovor, pa je tudi razvidno, da so bili prebrani vsi spisi. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana.

V zvezi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zagovornik obs. A.K. navaja, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s silo in nasiljem, ker sta tako obsojenec, kot tudi obremenilna priča G., podala svoji izpovedbi po hudem in dolgotrajnem psihičnem in fizičnem nasilju ter mučenju. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da te navedbe predstavljajo le gole in povsem neizkazane trditve, pri čemer je potrebno še poudariti, da obsojenec izvršitve očitanih kaznivih dejanj ni niti priznal ter da pravnomočna obsodilna sodba ne temelji le na izpovedbi priče G., temveč tudi na izpovedbi priče F.M. Pravnomočna sodba pa temelji tudi na pobotnicah, po vpogledu katerih in potem, ko je zaslišalo izvedenca grafološke stroke S.P., ki je potrdil, da je na potrdilih podpis obs. A.K., je sodišče ugotovilo, da je obs. A.K. od gestapa v L. prejemal denar.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa zagovornik obs. A.K. obrazlaga z navedbami, da je obsojenec za partizane vodil krave preko meje, vendar partizanov, čeprav jih je poznal, ni nikoli prijavil. Razen tega v zvezi z navedenim uveljavljanim razlogom navaja, da nekdo, ki pod prisilo pokaže pot do neke domačije, ne da bi pri tem lahko vedel, za kaj sploh gre, ne pomeni kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. S takimi navedbami zagovornik obs. A.K. uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Ni mogoče pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je v razlogih pravnomočne sodbe ocenjen zagovor obsojenca, kateremu sodišče ni verjelo, da je bil prisiljen voditi gestapovce v Š. in do P.-jeve domačije, glede njegovega zagovora, da je vodil za partizane živino preko meje, pa je v razlogih pravnomočne sodbe pojasnjeno, da si obsojenec tega, kar je moral storiti, ne more šteti v zaslugo, ker sta tudi priči J.K. in J.Š. potrdili, da so to morali izvrševati na zahtevo partizanov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornika obs. A.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 154/99
• Sodba I Ips 291/99
• Sodba I Ips 61/98