Sodba I Ips 278/97

Jedro

Pretežni del obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti se nanaša na njegove trditve, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja vohunstva, da mu krivda ni bila dokazana, da denarja ni prejel zaradi svojega sodelovanja s tujo obveščevalno službo in v ta namen tudi predlaga zaslišanje nekaterih še živih prič. S temi navedbami pa obsojenec ne uveljavlja razlogov iz 1.odst. 420.čl. ZKP, temveč izpodbija pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Torej uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti (2.odst. 420.čl. ZKP), temveč je lahko ob pogojih iz 410.čl. ZKP le razlog za zahtevo za obnovo kazenskega postopka.

Toda sklep o tem, ali je bilo priznanje storitve kaznivega dejanja od obdolženca izsiljeno ali ne, lahko temelji le na dokazni oceni obdolženčevega zagovora in drugih dokazov - torej gre za vprašanje pravilnosti dokazne ocene in s tem pravilnosti dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba, kar ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega Ž.Ž. za varstvo zakonotosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vojaško sodišče v Zagrebu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krive Ž.Ž., M.S. in V.Ž. . Ž.Ž. je bil spoznan za krivega, da je z dejanjem opisanim pod I. izreka navedene sodbe storil kaznivo dejanje vohunstva po 1. in 2. odstavku 105. člena KZ-51. Izrečena mu je bila kazen 7 let strogega zapora, v katero mu je bil vštet čas pripora in preiskovalnega zapora od 3.3.1964 dalje. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je vse pritožbe, med drugim tudi pritožbo Ž.Ž., zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni Ž.Ž. je dne 15.6.1994 poslal Javnemu tožilstvu Republike Slovenije "zahtevo za odpravo pravnomočne odločbe", ki pa jo je navedeno tožilstvo 4.1.1995 odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru kot obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti. Okrožno sodišče v Kopru je ocenilo, da je obsojenčeva vloga po vsebini zahteva za obnovo kazenskega postopka, za katero je po 556. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Zato se je s sklepom z dne 9.6.1995 izreklo za krajevno nepristojno. Zoper sklep se je Ž.Ž. pritožil, ker da je sodišče neutemeljeno njegovo vlogo "prekvalificiralo" v zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 23.8.1995 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Obsojeni Ž.Ž. je nato 11.10.1995 pri Okrožnem sodišču v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe, v obrazložitvi zahteve pa se sklicuje na obrazložitev svoje vloge z dne 15.6.1994 in na nov dokaz - dokument iz leta 1959, ki ga je uspel naknadno pribaviti iz arhiva Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Dne 4.10.1997 pa je vložil še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

V tej kazenski zadevi ni spisa vojaškega sodišča. Obstajata le sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča ter nekatere listine, ki jih je predložil obsojeni Ž.Ž. Okrožnemu sodišču v Kopru ni uspelo pribaviti tega spisa (ki naj bi bil komisijsko uničen 31.12.1995) in je zato dne 11.11.1997 obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v odločitev.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da o zahtevi obs. Ž.Ž. ne more zavzeti stališča, saj obstaja na eni strani samo pravnomočna sodba, na drugi strani pa trditve obsojenca, da je do njegove obsodbe prišlo zaradi nič kaj natančno opredeljenih kršitev določb ZKP in cela vrsta njegovih navedb, ki bi prej govorile v prid obnovi kazenskega postopka kot pa zahtevi za varstvo zakonitosti. Meni, da zadeva še ni prišla v takšno fazo, ko bi bilo o njej mogoče odločiti; če se bo Vrhovno sodišče odločilo drugače, bo obsojenčevo zahtevo lahko le zavrnilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zaradi: 1) kršitev kazenskega zakona, 2) bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371.

člena ZKP in 3) drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da Vrhovno sodišče ne more po uradni dolžnosti ugotavljati morebitnih kršitev kazenskega materialnega in procesnega zakona, niti zasliševati prič in iskati novih dokazov, ki naj bi potrdili, da je šlo za neutemeljeno obsodbo, kot je to obsojeni Ž.Ž. predlagal v "zahtevi za odpravo pravnomočne sodbe", na katero se sklicuje v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dne 11.10.1995. Zoper sodbe, ki so postale pravnomočne pred uveljavitvijo ZKP (1.1.1995), se je zahteva za varstvo zakonitosti lahko vložila v roku dveh let po uveljavitvi ZKP - to je do 1.1.1997. Zato se Vrhovno sodišče tudi ni spuščalo v presojo tistih kršitev zakona, ki jih je Ž.Ž. uveljavljal šele v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dne 23.10.1997.

Obsojeni Ž.Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, katere razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. Iz vsebine obrazložitve pa izhaja, da smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - da sodba temelji na nedovoljenem dokazu. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se pretežni del obsojenčevih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti nanaša na njegove trditve, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja vohunstva, da mu krivda ni bila dokazana, da denarja ni prejel zaradi svojega sodelovanja s tujo obveščevalno službo in v ta namen tudi predlaga zaslišanje nekaterih še živih prič. S temi navedbami pa obsojenec ne uveljavlja razlogov iz 1.

odstavka 420. člena ZKP, temveč izpodbija pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Torej uveljavlja razlog, ki ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP), temveč je lahko ob pogojih iz 410. člena ZKP le razlog za zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Vložitev slednjega izrednega pravnega sredstva časovno ni omejena, zanj pa je - v primeru ko je pravnomočno sodbo izreklo vojaško sodišče nekdanje Jugoslavije - pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (2. odstavek 556. člena ZKP).

Kaznivo dejanje vohunstva po 1. odstavku 105. člena KZ-51 je storil "kdor zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatka ali dokumente sporoči ali izroči tuji državi, tuji organizaciji ali osebi, ki jim služi, ali kdor take podatke ali dokumente zbira z namenom, da bi jih izročil tuji državi, tuji organizaciji ali osebi, ki ji služi".

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 105. člena KZ-51 pa je storil "kdor za tujo državo ali tujo organizacijo ustanavlja obveščevalno službo, stopi v tako službo ali podpira njeno delo". Za obe dejanji je bila predpisana enaka kazen.

V izpodbijani pravnomočni sodbi se obsojenemu Ž.Ž. očita, da je stopil v zvezo z osebo po imenu B., ki je bil agent tuje obveščevalne službe, da je sprejel njegovo ponudbo, da za račun te obveščevalne organizacije v Jugoslaviji zbira zaupne vojaške in druge podatke, da se je z njim večkrat sestal v G. ali bližnji okolici, da mu je povedal, da je kapetan V.P. v službi v obmejni enoti Š., in mu dal 3 vojaške knjige, med katerimi je bila tudi "Splošna vojna služba", ki jo je vzel V.P. ter da je za svoje sodelovanje od tuje obveščevalne organizacije prejel 70.000 lir.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (oziroma iz 2. odstavka 342. člena takrat veljavnega Zakonika o kazenskem postopku) obsojeni Ž.Ž. vsebinsko utemeljuje s tem, da mu je bilo priznanje vohunstva izsiljeno z grožnjami in da mu je bilo podtaknjeno, da je od tuje obveščevalne službe prejel plačilo 70.000 lir. Trdi, da je sam namenoma in premišljeno zasliševalcem podtaknil priznanje, ki bi ga vsako nepristransko sodišče zavrnilo kot neresno, saj vojaške obveščevalce NATO pakta niso zanimale zastarele in zavržene vojaške knjige za učenje rekrutov, v katerih je opis puške in podobno. Nadalje opisuje spore, ki jih je imel s takratno jugoslovansko varnostno službo in kako je postal oporečnik, kar je tuja obvešečevalna služba, ki je za to vedela, poskušala izkoristiti in ga novačiti za sodelovanje, vendar pa ni storil ničesar nezakonitega.

Izsiljevanje priznanja dejanja od obdolžencev je bilo prepovedano in kaznivo tudi po Zakoniku o kazenskem postopku (iz leta 1953), ki je veljal v času sojenja; kršitev pravice obrambe, ki je vplivala ali je mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe pa je pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je imela za posledico razveljavitev sodbe (6. člen, 2. odstavek 342. člena in 1. odstavek 362. člena). Toda sklep o tem, ali je bilo priznanje storitve kaznivega dejanja od obdolženca izsiljeno ali ne, lahko temelji le na dokazni oceni obdolženčevega zagovora in drugih dokazov - torej gre za vprašanje pravilnosti dokazne ocene in s tem pravilnosti dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba, kar ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti. V obravnavanem primeru, ko ni celotnega kazenskega spisa, in ko obstaja na eni strani zgolj pravnomočna sodba, ki temelji na priznanju oziroma zagovoru obsojenega Ž.Ž. ter ostalih soobsojencev, na drugi strani pa trditev obsojenega Ž.Ž., da je šlo za izsiljeno priznanje, presoja obsojenčevega priznanja sploh ni mogoča brez izvedbe novih dokazov, na katere se sklicuje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. Nova dejstva in novi dokazi pa se lahko predlagajo in izvajajo le v postopku zahteve za obnovo kazenskega postopka. To velja tudi glede trditev Ž.Ž., da je mu je bilo podtaknjeno, da je prejel denar od tuje obveščevalne organizacije, oziroma, da je sam zasliševalcem "namenoma podtaknil priznanje" glede podatkov, ki jih je dal tuji obveščevalni službi. Ugotovitev ali je obsojenec sodeloval oziroma podpiral tujo obveščevalno službo, ali ga je le-ta pridobila ali zgolj poskušala novačiti in iz kakšnih razlogov - ali zaradi njegovega oporečništva ali zaradi izsiljevanja v zvezi z njegovo trgovino z mamili, kot je sam trdil v svojih prošnjah za obnovo kazenskega postopka (ki jih vložil v letih 1966-67) in ali je prejel denar od tuje obveščevalne službe, oziroma na kaj se je znesek 70.000 lir nanašal (tudi glede slednjega je obsojenec spreminjal svoj zagovor), so namreč vprašanja dokazne presoje in pravilnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih ni mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Po povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojeni Ž.Ž., niso podane, oziroma se z njimi izpodbija le pravilnost in popolnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Zato je moralo njegovo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno (426. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 45/2003
• Sodba I Ips 357/2002
• Sodba I Ips 224/96