Sodba I Ips 286/97

Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U I 6/93 z dne 1.4.1994 (Ur. list RS št. 23/94) Uredba o vojaških sodiščih (UVS) ni bila razveljavljena ali odpravljena, niti ni bilo odločeno, da tega predpisa v Republiki Sloveniji sploh ni mogoče uporabiti, temveč je bilo odločeno, da se ne uporabljajo posamezne določbe UVS, ob pogojih, ki jih je navedlo Ustavno sodišče in ki jih mora, v okviru uveljavljenih razlogov, upoštevati sodišče, ki odloča o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Sicer pa določba 15.čl. UVS v času sojenja ni več veljala in se zato ni mogla uporabljati. V času storitve in sojenja je namreč veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki je v 9.čl. določal kot kaznivo dejanje "propagando in agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Ni bila torej kaznivo dejanje vsaka "sovražna propaganda", temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve.

Glede na čas storitve (sredi leta 1947) je bila opustitev ovadbe lahko kaznivo dejanje le po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, katerega določbe (poseben del) so se v času sojenja uporabljale kot pravna pravila. Po paragrafu 135 tega zakonika (naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva) je bila opustitev prijave, da se pripravlja izvršitev zločinstva, določena kot kaznivo dejanje le, "če se zločinstvo poskusi ali izvrši". To kaznivo dejanje bi bilo torej v obravnavanem primeru podano samo v primeru, če bi bilo pripravljeno kaznivo dejanje dezerterstva tudi dokončano ali vsaj poskušeno. Ta objektivni pogoj kaznivosti pa ni podan.

Izrek

I. Zahtevi zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 23.4.1948 glede tega obsojenca spremeni tako, da se ga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i o b t o ž b e,

da je:

1) v času, ko se je nahajal v JA, pred vojaki svoje enote govoril, da je angloameriška vojska edina prava vojska, da so vojaki JA vedno lačni, da se petletni plan ne bo mogel realizirati, da časopisi v FLRJ lažejo, da politični vodje lažejo in podobno;

2) sredi leta 1947 zvedel, da se prvoobdolženi (F.L.) pripravlja za beg iz JA, pa tega ni ovadil svojim starešinam;

s čimer naj bi storil z dejanjem pod točko 1) kaznivo dejanje sovražne propagande po 15. členu UVS, z dejanjem pod točko 2) pa kaznivo dejanje neprijave zločina po 15. členu UVS.

II. Ob reševanju zahteve zagovornikov obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba glede dejanja opisanega pod 4. točka 2. in glede enotne kazni izrečene obs. J.K. r a z v e l j a v i in se v tem obsegu zadeva vrne v ponovno sojenje Okrožnemu sodišču na Ptuju.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Vojaško sodišče v Zagrebu obsodilo F.L., F.P., F.K. in J.K. za več kaznivih dejanj po 15. členu UVS, F.L. pa še za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. Obs. J.K. je bil spoznan za krivega treh kaznivih dejanj po 15. členu UVS, za katera mu je bila izrečena (kot enotna) kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju 5 let in izguba volilne pravice, pravice pridobivati in opravljati funkcije v družbenih organizacijah in društvih in pravica javnega nastopanja v trajanju dveh let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 24.1.1948 dalje. Sodba nima odločbe o stroških kazenskega postopka.

V tej kazenski zadevi ni spisa temveče obstajata le obtožnica in sodba prvostopnega sodišča. Ta sodba je - kot je razvidno iz njenega izreka in izpiska iz kazenske evidence - postala tudi pravnomočna. J.K. je izrečeno prostostno kazen prestajal do 23.8.1951, ko je bil pogojno odpuščen.

Zoper to pravnomočno sodbo sta zagovornika obs. J.K. vložila dne 30.12.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navajata, da je v obravnavanem primeru šlo za montiran kazenski proces, v katerem je sodišče kršilo materialne in procesne predpise in predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni izpodbijano sodbo tako, da obs. J.K. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. členu ZKP, predlagal, da se vložena zahteva za varstvo zakonitosti šteje kot zahteva za spremembo pravnomočne odločbe po 416. členu ZKP, ker se določbe UVS po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.4.1994 (Ur.list RS, št. 23/94), ne uporabljajo. Iz izpodbijane sodbe sledi, da obsojenčeva dejanja sploh niso določno opredeljena in je sodba dejansko odraz samovolje takratnega Vojaškega sodišča v Zagrebu.

Vrhovno sodišče je odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe, iz naslednjih razlogov:

Zahteva za varstvo zakonitosti po 420. členu ZKP in zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča po 416. členu ZKP sta dve različni izredni pravni sredstvi, o katerih ne odloča isto sodišče in je stvar stranke, katero izredno pravno sredstvo bo vložila. Zato v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ni moglo zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila obsojenčeva zagovornika (odvetnika) šteti za zahtevo po 416. členu ZKP, o kateri odloča sodišče prve stopnje, kot je to predlagal vrhovni državni tožilec. Z že citirano odločbo Ustavnega sodišča tudi ni bila UVS razveljavljena ali odpravljena, niti ni bilo odločeno, da tega predpisa v Republiki Sloveniji sploh ni moč uporabiti, temveč je bilo odločeno, da se ne uporabljajo posamezne določbe UVS, ob pogojih, ki jih je navedlo Ustavno sodišče in ki jih mora, v okviru uveljavljenih razlogov, upoštevati sodišče, ki odloča o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Zagovornika obs. J.K. nista navedla, katere kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavljata. Glede na obrazložitev zahteve, da je v obravnavanem primeru šlo za "pravni konstrukt", je Vrhovno sodišče štelo, da zagovornika vsebinsko uveljavljata kršitev kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP - torej, da je bil J.K. obsojen za dejanja, ki niso bila kazniva dejanja.

Dejanje opisano pod točko 1) je bilo v izpodbijani sodbi pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje sovražne propagande po 15. členu UVS. Navedeni predpis je določal kot kaznivo dejanje "razširjanje lažne sovražne propagande", ne da bi bili zakonski znaki tega kaznivega dejanja natančneje določeni. Takšna premajhna določenost kaznivega dejanja je omogočala zelo ekstenzivno razlago pa tudi samovoljo takratnih vojaških sodišč pri njeni uporabi. Tako je bilo očitno tudi v primeru obs. J.K., ko je bila njegovo izraženo prepričanje glede razmer v takratni vojski in družbi obravnavano kot kaznivo dejanje sovražne propagande po 15. členu UVS. Sicer pa ta določba UVS v času sojenja ni več veljala in se zato ni mogla uporabljati. V času storitve in sojenja je namreč veljal Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur.list FLRJ, št. 59/46), ki je v 9. členu določal kot kaznivo dejanje "propagando ali agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne urediteve ". Ni bila torej kaznivo dejanje vsaka "sovražna propaganda", temveč le tista, ki je pomenila pozivanje k nasilnemu rušenju takratne državne ureditve. V opisu dejanja, za katerega je bil J.K. obsojen, pa ni bilo nobenega takšnega pozivanja na nasilno rušenje državne ureditve.

Dejanje navedeno v točki 2) te sodbe je bilo v izpodbijani sodbi pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje neprijave zločina po 15. členu UVS. Navedeni predpis takšnega kaznivega dejanja ni vseboval. V UVS je bila kot kaznivo dejanje določeno le "dezerterstvo iz narodne vojske", ne pa tudi opustitev ovadbe, da določena oseba pripravlja dezerterstvo. Glede na čas storitve (sredi leta 1947) je bila opustitev ovadbe lahko kaznivo dejanje le po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, katerega določbe (poseben del) so se v času sojenja uporabljale kot pravna pravila. Po paragrafu 135 tega zakonika (naklepna opustitev odvrnitve pripravljalnega zločinstva) je bila opustitev prijave, da se pripravlja izvršitev zločinstva, določena kot kaznivo dejanje le, "če se zločinstvo poskusi ali izvrši". To kaznivo dejanje bi bilo torej v obravnavanem primeru podano samo v primeru, če bi bilo pripravljeno kaznivo dejanje dezerterstva tudi dokončano ali vsaj poskušeno. Ta objektivni pogoj kaznivosti pa ni podan, saj v opisu dejanja, ki se očita obs. J.K., ni navedeno, da je soobsojeni F.L. dezertiral ali vsaj poskusil dezertirati iz JA, temveč, da je opravljal "priprave na beg iz JA". J.K. je bil tedaj obsojen za opustitev prijave pripravljalnega dejanja h kaznivemu dejanju, ki ni bilo kaznivo.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil glede teh dveh dejanj v škodo obs. J.K. kršen kazenski zakon, ker je bil obsojen za dejanji, ki nista imeli vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 15. členu UVS, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja po takrat veljavnem predpisu. Zato je v tem delu ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo obtožbe (1. odstavek 426. člena ZKP).

Z izpodbjano sodbo je bil obs. J.K. spoznan tudi za krivega, "ker je v mesecu novembru 1947 leta izvedel, da bo prvoobdolženi iz skladišča svoje enote ukradel 2 svetilki in 20 sveč pa je, po tistem ko je prvoobdolženi to zares ukradel, sprejel od njega 1 svetilko in 10 sveč". To dejanje je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje sostorilstva tatvine vojaško državnega premoženja po 15. členu UVS. Glede vseh dejanj, za katera je bil J.K. spoznan za krivega, zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil obsojen na podlagi izsiljenih izjav vseh obdolžencev, glede očitane tatvine pa še posebej navajata, da obsojenec "ni ukradel dveh ročnih svetilk in sveč, saj mu to dejanje ni bilo dokazano". Zagovornika torej uveljavljata kršitev določb kazenskega postopka, katere ni moč preizkusti (ker ni spisa), in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi s tatvino, ki se očita obs. J.K., pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o nekaterih odločilnih dejstvih, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi. Za kaznivo dejanje po 15. členu UVS se je štelo "okvara in odtujevanje vojaške opreme in orožja". Iz opisa dejanja, ki naj bi ga storil obs. J.K., ne izhaja, da naj bi on kot sostorilec odtujil vojaško opremo, temveč da je to storil soobsojeni F.L., ki je bil tudi edini obsojen na plačilo povzročene škode. Zato obs. J.K. ni mogel biti spoznan za krivega kot sostorilec tatvine. Ker iz opisa njemu očitanega dejanja tudi ne izhaja, da bi soobsojenemu F.L. že v naprej ponudil pomoč pri tem dejanju, bi njegovo dejanje lahko imelo le zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja in potuhe po paragrafu 333 Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije. Toda tudi glede takšne pravne opredelitve obstaja dvom, saj iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ali je obs. J.K. ukradene stvari od obs. F.L. dejansko tudi sprejel in jih prikril. V obrazložitvi sodbe sta namreč navedena le njuna ne povsem skladna zagovora, o čem naj bi se sporazumela, to je na kakšen način naj bi obs. J.K. prikril ukradene stvari, sicer pa niso navedeni nobeni dokazi o tem, da je te stvari dejansko po pošti poslal ženi soobsojenca (kot se mu je očitalo v obtožnici).

Zaradi navedenega precejšnega dvoma o odločilnih dejstvih je Vrhovno sodišče na podlagi pooblastila iz 427. člena ZKP izpodbijano sodbo glede tega kaznivega dejanja razveljavilo, v posledici te razveljavitve pa je bilo treba razveljaviti tudi obs. J.K. izrečeno enotno kazen.

Ob upoštevanju kazni, ki so bile predpisane za kazniva dejanja po 15. členu UVS ter sedanjega kraja prebivališča obs. J.K., je bilo za novo sojenje kot stvarno in krajevno pristojno sodišče določeno Okrožno sodišče na Ptuju.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50/97
• Sodba I Ips 213/95
• Sodba I Ips 222/97