Sodba I Ips 99/98

Jedro

Obs. je bil spoznan za krivega, da je deloval kot sodelavec grupe informatorjev ter kot sodelavec pri železniški policiji, kar pa ne pomeni, da je imel status funkcionarja terorističnega aparata okupatorja, zlasti še ob upoštevanju razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je med drugim navedeno, "da je obsojenec majhen člen debele verige izdajalsko - hlapčevske slovenske inteligence ...".

V izreku pravnomočne sodbe pa tudi niso opisane posledice oddajanja poročil Gestapu, saj je bilo kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, podano le v primeru, če je prijavljanje imelo za rezultat v 3.tč. 3.čl. ZKLD navedene ukrepe terorja in prisiljevanja.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.7.1946, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani z dne 11.10.1946 spremeni tako, da se obs. I.J. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je bil od oktobra 1944 pa do kapitulacije Nemčije uslužben na Gestapu, in sicer od oktobra 1944 do februarja 1945 kot policijski organ na vlakih in od februarja 1945 dalje sodelavec grupe informatorjev ter sodelavec pri želežniški policiji ter je v tem svojstvu opazoval ljudi in oddajal o izsledkih poročila na Gestapo, tedaj v času vojne in sovražne okupacije postal funkcionar terorističnega aparata okupatorja,

in da je storil s tem zločinstvo po 3. točki 3. člena ZKLD.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. I.J. spoznan za krivega zločinstva po 3. točki 3. člena ZKLD in po 4. členu ZKLD obsojen na kazen 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom ter na odvzem političnim in državljanskih pravic za dobo 4 let. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 9.4.1946 od 9. ure dalje. Z dopolnilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.9.1948 mu je bil v izrečeno kazen vštet tudi pripor od 29.5. do 10.9.1945. Z odločbo Predsedstva ljudske skupščine FLRJ z dne 10.4.1950 je bil pomiloščen tako, da mu je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 5 let. Na podlagi odločbe ministra za notranje zadeve LRS z dne 20.4.1950, je bil obs. I.J. pogojno odpuščen s prestajanja kazni.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter v zvezi s tem navaja, da v izreku izpodbijane sodbe niso navedena konkretna dejstva, ki bi kazala, da je obsojenčevo ravnanje pomenilo vojno zločinstvo po 3. točki 3. člena ZKLD, zaradi česar dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ker je bil na škodo obsojenca kršen kazenski zakon, pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. I.J. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Odvetnik dr. S.M. kot pooblaščenec C.J., sina obs. I.J., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinja in dodaja, da je obs. I.J. vse, kar je delal med okupacijo in za kar je bil obsojen, delal le po službeni dolžnosti kot poštni uradnik, ni pa nikomur prizadejal škode in ni nikogar ovadil, pač pa je, kar je razvidno celo iz obrazložitve sodbe, pomagal prijateljem in tudi pristašem OF. Pri njegovem delu je šlo le za takoimenovano "pasivno kolaboracijo" oziroma "nevtralno kolaboracijo", ki pa ne pomeni kaznivega dejanja, zaradi česar izpodbijana pravnomočna sodba ne ustreza evropskim pravnim standardom. Razen tega opozarja na očitno napako, ko je v končnem predlogu zahteve za varstvo zakonitosti navedeno, naj senat vrhovnega sodišča oprosti obtožbe L.K., namesto pravilno I.J.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določilu 3. točke 3. člena ZKLD je za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD veljal, kdor je storil vojno zločinstvo, to je kdor je ob času vojne ali sovražnikove okupacije deloval kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela; kdor je namerno povzročil gladovanje prebivalstva, prisilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo, posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor je ob istih pogojih vršil prijavljanja, ki so imela za rezultat v tej točki navedenih ukrepov terorja in prisiljevanja ali kdor je ob enakih okoliščinah ukazal ali izvršil požig, uničevanje ali ropanje javne ali zasebne imovine; kdor je postal funkcionar terorističnega aparata in sovražnikovih policijskih formacij ali uslužbenec njegovih zaporov, koncentracijskih ali delovnih taborišč, ali kdor je nečloveško ravnal z jugoslovanskimi državljani ali vojnimi ujetniki, ali kdor je storil kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo.

Očitek, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, da je obs. I.J. v času vojne in sovražne okupacije postal funkcionar terorističnega aparata okupatorja, ni konkretiziran. Iz opisa ravnanja obsojenca v izreku sodbe, s katero je bil spoznan za krivega, celo izhaja, da ni bil funkcionar terorističnega aparata. V zvezi s tem je potrebno opozoriti, da je obtožba, sicer povsem neutemeljeno, očitala obsojencu, da je bil vodja grupe informatorjev ter vodja železniške policije, zaradi česar je bilo že v času izrekanja sodbe ugotovljeno, da obsojencu ni pripadala opisana vodstvena vloga, saj je bil spoznan za krivega, da je deloval kot sodelavec grupe informatorjev ter kot sodelavec pri železniški policiji, kar pa ne pomeni, da je imel status funkcionarja terorističnega aparata okupatorja, zlasti še ob upoštevanju razlogov izpodbijane sodbe, v katerih je med drugim navedeno, "da je obsojenec majhen člen debele verige izdajalsko-hlapčevske slovenske inteligence, ki je v odločilnem razdobju borbe za narodni obstoj in svobodo v egoističnem gonu po varnosti svoje osebe uklanjala hrbet okupatorjevim hlapcem in bila poslušno orodje najbolj krvavim okupatorjevim krvnikom - gestapu". V očitkih, da je obsojenec od oktobra 1944 do februarja 1945 v svojstvu policijskega organa na vlakih in od februarja 1945 dalje v svojstvu sodelavca grupe informatorjev ter sodelavca pri železniški policiji opazoval ljudi in oddajal o izsledkih poročila na Gestapo, niso podani znaki kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega. V zvezi s tem je potrebno pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v izreku izpobijane sodbe ni opisano, kaj naj bi vsebovala poročila, ki naj bi jih - kot je navedeno - obsojenec posredoval Gestapu. V izreku pravnomočne sodbe pa tudi niso opisane posledice oddajanja poročil Gestapu, saj je bilo kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, podano le v primeru, če je prijavljanje imelo za rezultat v 3. točki 3. člena ZKLD navedene ukrepe terorja in prisiljevanja.

Zato je v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navedeno, da je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon v škodo obs. I.J., ker v dejanju, opisanem v njenem izreku, niso podani znaki kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD. To kršitev kazenskega zakona je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravilo tako, da je obs. I.J. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil očitano kaznivo dejanje.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 1. odstavka 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 55/97
• Sodba I Ips 277/2003
• Sodba I Ips 277/96