Sodba I Ips 258/97

Jedro

Storilec tega kaznivega dejanja (po 8.čl. Zakona o varstvu splošnega ljudskega premoženja in premoženja pod upravo države) ni bil samo tisti, ki je ukradel takšno premoženje, temveč tudi tisti, ki ga je neupravičeno koristil (neupravičena raba).

Zagovornik s tem, ko trdi, da obsojenec ni imel namena prilastitve pisalnega stroja in da dejanja ni storil na vlomen način, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (2.odst.420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bilo v postopku obnove kazenskega postopka odločeno, da ostane pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.5.1947 glede obsojenemu A.B. očitanega kaznivega dejanja po 8. členu ZVLP v veljavi v njenem krivdnem izreku. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen enega meseca zapora, v katero mu je bil vštet čas, ki ga je obsojenec prebil na prestajanju kazni po sodbi, ki je bila predmet obnove postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obs. A.B. dne 1.10.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja napačno uporabo kazenskega zakona - določila 8. člena ZVLP in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe in odloči, da se mu povrnejo vsi stroški obrambe.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru, podanem v smislu 2.

odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker kršitev kazenskega zakona zagovornik pojasnjuje s tem, da obsojenec ni imel prilastitvenega namena, s čimer uveljavlja drugačno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je v obnovljenem postopku ostala v veljavi sodba Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.5.1947, in sicer samo glede dejanja, opisanega v izreku sodbe pod I. točka 2/, ki je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 8. členu ZVLP. To dejanje je obs. A.B. storil s tem, da je "neugotovljenega dne v oktobru 1946 sodeloval v družbi z M.F. in J.V. pri vlomu v prostore KLO G.B., pri čemer so odnesli en pisalni stroj in je bila tatvina izvršena tako, da sta se J. in B. skozi okno splazila v notranjost".

Kršitev kazenskega zakona - določbo 8. člena ZVLP zagovornik utemeljuje s tem, da obs. A.B. ni imel nobenega prilastitvenega namena, pisalni stroj, katerega navadni državljani v tistem času niso mogli dobiti, pa je vzel le z namenom tiskanja demokratičnih gesel. Pisalnega stroja tudi ni odnesel skozi okno, ampak je prišel v prostore KLO takrat, ko je imela snažilka vse prostore odprte. Čeprav je sodišče to ugotovilo, je kljub temu zaključilo, "da gre za vlomno tatvino, čeprav bi šlo morda kvečjemu le za navadno tatvino, ker pa tudi prilastitvenega namena ni bilo podanega, pa je to verjetno lahko le kaznivo dejanje zatajitve". Zagovornik torej po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP - da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje oziroma, da ni bilo pravilno pravno opredeljeno.

Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi stališču zagovornika. Pravilno je namreč stališče v izpodbijani sodbi, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 8. členu ZVLP. To kaznivo dejanje je storil vsakdo, razen tistega, ki mu je bilo premoženje iz 1. člena tega zakona (to je splošno ljudsko premoženje in premoženje pod upravo države) zaupano v upravo, vodstvo ali varstvo, "ki ukrade ali poneveri takšno premoženje, se z njim sam neupravičeno koristi ali ga da drugim v izkoriščenje". Storilec tega kaznivega dejanja torej ni bil samo tisti, ki je ukradel takšno premoženje, temveč tudi tisti, ki ga je neupravičeno koristil (neupravičena raba). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe si je obsojenec pisalni stroj protipravno prilastil. Iz kakšnih motivov in na kakšen način je to storil, je za obstoj očitanega kaznivega dejanja pravno irelevantno. Sicer pa zagovornik s tem, ko trdi, da obsojenec ni imel namena prilastitve pisalnega stroja in da dejanja ni storil na vlomen način, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. A.B., zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 274/2006
• Sodba I Ips 240/99
• Sodba I Ips 253/2004