Sodba I Ips 4/97

Jedro

Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (7.odst. 169.čl. ZKP). Preiskovalna sodnica v obravnavanem primeru takšne zahteve ni podala, sama pa zahteve državnega tožilca ni mogla zavrniti, saj takšne pristojnosti ni imela. To pomeni, da o zahtevi državnega tožilca za navedena kazniva dejanja ni bilo odločeno in zato navedena dejanja ne morejo predstavljati pravnomočno razsojene stvari, glede katere državni tožilec ne bi smel vložiti obtožnice (3.tč. 1.odst. 277.čl. ZKP) ali sodišče o njej ne bi smelo meritorno odločati (3.tč. 357.čl. ZKP).

Pravice obdolženca s tem niso bile kršene, saj je imel možnost obstoj utemeljenega suma, da so bila storjena dejanja, ki mu jih je očitala obtožba, izpodbijati v ugovornem postopku zoper obtožnico, tako kot bi imel možnost to izpodbijati s pritožbo zoper sklep o preiskavi, v obeh primerih je (bi) odločal o tem senat sodišča (6.odst. 25.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo dne 26.4.1996 spoznalo A.K. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic v sostorilstvu po 3. odstavku 250. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in odvzemom motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ in mu za dejanja ob upoštevanju že izrečene kazni po sodbi Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju z dne 27.6.1994 izreklo enotno kazen 6 let in 10 mesecev zapora. Pritožbi zagovornice je Višje sodišče v Celju s sodbo z dne 27.9.1996 deloma ugodilo tako, da je obsojencu v izrečeno kazen vštelo tudi čas, prestan v priporu, v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, sicer pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obsojenega A.K. je dne 12.12.1996 vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi navaja, da je okrožni državni tožilec v Celju dne 24.2.1995 zoper A.K. vložil zahtevo za razširitev preiskave, s katero mu je očital storitev 52-ih posamičnih vlomnih tatvin in dejanja pravno opredelil kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom o uvedbi preiskave z dne 20.4.1995 zoper A.K. uvedla preiskavo le za 6 posamičnih kaznivih dejanj iz navedenega sklepa, z obrazložitvijo, da iz gradiva, ki ga je zahtevi priložil državni tožilec, izhaja utemeljen sum le za storitev šestih posamičnih vlomnih tatvin.

Državni tožilec se zoper takšen sklep o uvedbi preiskave ni pritožil, je pa dne 9.8.1995 pri Okrožnem sodišču v Celju zoper A.K. in ostale vložil obtožnico, s katero je A.K. obtožil storitve tudi 46-ih posamičnih vlomnih tatvin, glede katerih preiskovalna sodnica preiskave ni uvedla. Ugovor A.K. zoper navedeno obtožnico je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 28.11.1995 zavrnil z obrazložitvijo, da je tožilec vložil obtožnico v skladu z določbo 6. odstavka 170. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšne obtožnice spoznalo A.K. za krivega 45 od 46-ih posameznih kaznivih dejanj, za katera preiskovalna sodnica ni uvedla preiskave (1 dejanje je sodišče zaradi pomanjkanja dokazov izločilo iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja).

Sodišče druge stopnje je v svoji sodbi navedlo, da je bilo ravnanje državnega tožilca v zvezi z obtožnico v skladu z določilom 6.

odstavka 170. člena ZKP in da ni podana kršitev zakona.

Vložnica v nadaljevanju obrazložitve zahteve ugotavlja, da je bila zahteva za uvedbo preiskave za 46 posamičnih vlomnih tatvin s sklepom z dne 20.4.1995 pravnomočno zavrnjena, zato tožilec ne bi smel zoper isto osebo zaradi istega kaznivega dejanja vložiti (neposredne)

obtožnice, saj okoliščina, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, izključuje kazenski pregon. Po stališču vložnice sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sta napačno uporabili procesne določbe in zato z izrekom obsodilne sodbe za navedena dejanja tudi kršili določbe kazenskega zakona.

Vložnica zahteve predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da izpusti iz opisa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine vsa dejanja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno in glede na to spremeni tudi sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o kazni oziroma razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje glede nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zagovornica zmotno misli, da je prišlo v obravnavanem primeru glede določenih faktov v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja do zavrnitve tožilčeve zahteve za preiskavo. Zahtevo za preiskavo lahko zavrne le senat ne pa preiskovalni sodnik. Nadaljnji kazenski pregon je bil tako dopusten, morebitne procesne napake, nastale pred pravnomočnostjo obtožnice, pri nadaljnjem sodnem postopku niso upoštevne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno ne navaja, katere določbe kazenskega zakona in katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih sicer uveljavlja, naj bi bile podane z opisanim ravnanjem sodišča prve in druge stopnje, vendar pa iz vsebine zahteve izhaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ker je sodišče obsojencu izreklo obsodilno sodbo za dejanja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Ni pa jasno, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana v ravnanju, ki ga zahteva opisuje, oziroma ali gre morda za kakšno drugo kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Preiskovalna sodnica s tem, ko je uvedla kazensko preiskavo za 6 izmed 52 kaznivih dejanj velike tatvine, kolikor jih je vsebovala zahteva za uvedbo preiskave, ni zavrnila zahteve državnega tožilca za uvedbo preiskave za 46 kaznivih dejanj, niti ni mogoče šteti, da je bilo s pravnomočnostjo sklepa o preiskavi pravnomočno odločeno tudi o 46 kaznivih dejanjih, za katere preiskovalna sodnica ni uvedla preiskave. Če se preiskovalni sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem odloči senat (7. odstavek 169. člena ZKP). Preiskovalna sodnica v obravnavanem primeru takšne zahteve ni podala, sama pa zahteve državnega tožilca ni mogla zavrniti, saj takšne pristojnosti ni imela. To pomeni, da o zahtevi državnega tožilca za navedena kazniva dejanja ni bilo odločeno in zato navedena dejanja ne morejo predstavljati pravnomočno razsojene stvari, glede katere državni tožilec ne bi smel vložiti obtožnice (3. točka 1. odstavka 277. člena ZKP) ali sodišče o njej ne bi smelo meritorno odločati (3. točka 357. člena ZKP).

Državnemu tožilcu v obravnavanem primeru ni moč očitati, da je s tem, ko je za dejanja, za katera po njegovi zahtevi ni bila opravljena preiskava, vložil neposredno obtožnico, obšel zakon. Državni tožilec razpolaga z zahtevo za preiskavo, dokler o njej ne odloči sodišče. Lahko tudi tako, da namesto zahteve za preiskavo vloži neposredno obtožnico, kadar so zato podani v zakonu določeni pogoji. V obravnavanem primeru so bili za vložitev neposredne obtožnice izpolnjeni pogoji po 6. odstavku 170. člena ZKP. Pravice obdolženca s tem niso bile kršene, saj je imel možnost obstoj utemeljenega suma, da so bila storjena dejanja, ki mu jih je očitala obtožba, izpodbijati v ugovornem postopku zoper obtožnico, tako kot bi imel možnost to izpodbijati s pritožbo zoper sklep o preiskavi, v obeh primerih je (bi) odločal o tem senat sodišča (6. odstavek 25. člena ZKP). Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da z ravnanjem sodišča, ki je dopustilo neposredno obtožnico zoper obsojenca za dejanja, o katerih ni bilo odločeno na podlagi zahteve za preiskavo, niso bile kršene določbe postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost sodbe sodišča prve in druge stopnje.

Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom člena 425. ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 21203/2016
• VSK sklep I Cp 514/2004
• Sodba I Ips 96/98