Sodba I Ips 41/99

Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa.

S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla navedenih določb je po pravilu "argumentum a contrario" moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Teže storjenega dejanja (dejanja, ki ga je utemeljeno osumljen) ni moč ocenjevati le po objektivnem uspehu (poskus), ampak tudi po namenu, s katerim je bilo dejanje storjeno.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper osumljenega D.K. zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 211. člena KZ in 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 28.1.1999 odredila pripor. Pritožbo osumljenčevega zagovornika je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 1.2.1999 zavrnil kot neutemeljeno. Preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 2.2.1999 zoper D.K. uvedla preiskavo zaradi navedenih kaznivih dejanj.

Zagovornik obdolženega D.K. je dne 4.2.1999 zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne odredi, podrejeno pa, da izreče milejši nadomestni ukrep v smislu 192. člena ZKP oziroma v celoti razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve poudarja svoja opozorila iz pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, da je obdolženec na metadonski terapiji in ima interes urediti svoje življenje tudi s tem, da se odpravlja na zdravljenje v komuno v M.S. in da odreditev pripora ni sorazmeren ukrep. Obdolženi je star šele 19 let in odvisen od medicinske pomoči, zaradi česar je čustveno zelo labilen. Kot nadomestni ukrep bi prišel v poštev ukrep hišnega pripora, kar je zagovornik že predlagal. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj nadomestni ukrep ne bi mogel uspešno nadomestiti pripora in je s tem podana bistvena kršitev določb postopka.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da gre v obravnavanem primeru za obdolženca, ki je vdan ponavljanju kaznivih dejanj in ne biva stalno na istem naslovu, je pa tudi brez zaposlitve in možnosti lastnega preživljanja. Trditve zahteve, da bi bil namesto pripora zadosten hišni pripor, zato niso sprejemljive in ni moč reči, da je sodišče v izpodbijanih sklepih do možnih omejitev svobode obdolžencu zavzelo napačno pravno stališče.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP (Uradni list RS št. 63/94, 70/94 in 72/98) se sme pripor zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP se pripor odredi s pisnim sklepom, ki obsega: ime in priimek tistega, ki mu je odvzeta prostost; kaznivo

dejanje, ki ga je obdolžen; zakonski razlog za pripor; pouk o pravici do pritožbe; obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Iz navedenih določb sledi, da mora sodišče pri odreditvi pripora ne le ugotoviti, ali so za to podani pogoji, ki jih določa zakon, ampak tudi utemeljiti neogibnost tega ukrepa. Utemeljitev neogibnosti pripora pa sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. Tudi iz določbe 1.

odstavka 199.a člena ZKP, ki govori o hišnem priporu, sledi, da se ta ukrep odredi, kadar odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine in smisla navedenih določb je po pravilu "argumentum a contrario" moč ugotoviti, da kadar sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni potrebno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma poteka postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Sodišči prve in druge stopnje v izpodbijanih sklepih ugotavljata neogibno potrebnost, da se varnost ljudi zagotovi z odreditvijo pripora in to tudi utemeljuje na način, določen v 2. odstavku 202. člena ZKP. Določbe postopka o obvezni uporabi milejšega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka zato niso bile kršene (2. odstavek 192. člena ZKP), prav tako ni bila kršena določba 2. odstavka 202. člena ZKP, ki določa, kaj mora obsegati sklep o odreditvi pripora. Odločba sodišča druge stopnje je odgovorila na pritožbene navedbe v zvezi z odločilnimi dejstvi oziroma ima o tem ustrezne razloge, tako da tudi ni podana kršitev po 11. točki 1.

odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o odreditvi pripora ugotovilo, da je obdolženec utemeljeno osumljen, da je storil kaznivo dejanje poskusa velike (vlomne) tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, kar govori tudi o teži dejanja, hkrati pa opisuje način storitve obeh dejanj. Oboje povezuje z ugotovitvijo, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi velike tatvine in je zaradi istovrstnih dejanj še v dveh kazenskih postopkih. Iz priložene pravnomočne obsodilne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.1998 izhaja, da je obdolženec v novembru 1997 iz stanovanja, v katerega sta s sostorilcem vlomila, odnesel vse vrednejše predmete, to je denar in zlatnino. To kaže, da teže storjenega dejanja (dejanja, ki ga je utemeljeno osumljen) ni moč ocenjevati le po objektivnem uspehu (poskus), ampak tudi po namenu, s katerim je bilo dejanje storjeno. Sodišče prve stopnje poleg prejšnjega življenja obdolženca ugotavlja, da tudi njegove osebne lastnosti in razmere, v katerih živi, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je preizkusilo v zvezi s pritožbo obdolženčevega zagovornika tako obstoj utemeljenega suma in podalo oceno, ali ugotovljena dejstva o teži in načinu storitve kaznivih dejanj, o osebnih lastnostih obdolženca in o njegovem prejšnjem življenju ter ugotovitve o okolju in razmerah v katerih živi, narekujejo pravni sklep, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Na podlagi navedenega preizkusa in razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo vložnik uveljavlja, zato je na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 390/2007
• Sodba I Ips 122/2000
• Sodba XI Ips 3/2009