<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 37/99

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1999:I.IPS.37.99
Evidenčna številka:VS20536
Datum odločbe:17.02.1999
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Navedene kršitve opira na drugačno presojo ugotovljenih dejstev in okoliščin oziroma drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik s tem uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva obtoženega E.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper E.J. je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 24.6.1998 vložilo obtožnico zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ. Obtoženi E.J. je v zvezi z navedenim dejanjem v priporu iz razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) od 13.1.1998 dalje. Po določilu 2. odstavka 207. člena ZKP mora senat po izročitvi obtožnice sodišču po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23.10.1998 zoper obt. E.J. iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP pripor podaljšal. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 3.11.1998 pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

Obt. E.J. je zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil dne 9.12.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izrecno uveljavlja vse razloge po 420. členu ZKP. Po stališču vložnika sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi z navedenim sklepom o podaljšanju pripora kršili 141., 142. in 288. člen KZ in pa 1., 2., 3., 11., 15., 17., 18., 20., 46., 161., 167., 181., 200., 201., 277. in 372. člen ZKP, vse v smislu kršenja mednarodnih ratificiranih konvencij o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in sicer 11. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, po katerem nihče ne sme biti zaprt samo iz razloga, ker ne more izpolnjevati pogodbenih obveznosti. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi navedene kršitve mednarodnih ratificiranih pogodb, ustavnosti in zakonitosti ter izpodbijana sklepa razveljavi in mu omogoči obrambo s prostosti.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženec vse uveljavljane kršitve zakona izvaja iz svojega zaključka, da ni podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje goljufije po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, ki mu ga sicer očita pravnomočna obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 22.6.1998 in da ni podan priporni razlog begosumnosti. Obtoženec tako obstoj utemeljenega suma kot pripornega razloga begosumnosti izpodbija s svojo presojo zbranih dejstev in okoliščin oziroma svojo oceno dokazov, na podlagi katerih potem zaključuje, da njegovo (inkriminirano) ravnanje predstavlja le dolžniško-upniško razmerje in ne kaznivo dejanje in da ni nevarnosti, da bi pobegnil, če bi bil izpuščen na prostost.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora ni ugotovilo, da bi se okoliščine, ki so utemeljevale sum o storitvi kaznivega dejanja in okoliščine, ki so kazale na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil, kakorkoli spremenile. Enako izhaja iz sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena pritožba obtoženca in njegove zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje z izpodbijanima sklepoma o podaljšanju pripora nista kršili določb zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Navedene kršitve opira na drugačno presojo ugotovljenih dejstev in okoliščin oziroma drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Vložnik s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in da niso podane kršitve zakona, na katere se vložnik sklicuje, zahtevo v skladu z določilom 325. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZKP člen 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMzMzNg==