Sodba I Ips 48/95

Jedro

Za izvršitev kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. čl. KZ RS nagib ali motiv nista pomembna, saj ne predstavljata konstitutivnega znaka tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Z.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v L., enote v D., z dne 6.6.1994, je bil Z.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po I.odstavku 222.člena KZ-77 . Po čl.52 Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa po I.odstavku 222.člena KZ-77 in z uporabo II.odstavka in I.odstavka 43.člena KZJ določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 2 let. Višje sodišče v L. je, s sodbo z dne 6.12.1994, deloma ugodilo pritožbi javnega tožilca in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v pogojni obsodbi določilo kazen 6 mesecev zapora, preizkusno dobo pa podaljšalo na 3 leta. V ostalem delu pa je pritožbo javnega tožilca, v celoti pa pritožbo zagovornika, zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 4.4.1995 je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da VS RS napadeni odločbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa je predlagal, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Po njegovem mnenju je ravnanje, očitano obsojencu, nepravilno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, ker so bili pri storitvi posameznih dejanj pri obsojencu podani različni motivi. Razen tega gre po mnenju vložnika pri posameznih dejanjih le za kazniva dejanja ogrožanja varnosti po 64.členu KZ-77. Pri nobenem od dejanj ni bil napaden objekt, ki ga varuje 222.člen KZ-77, to je mir občanov ali javni red, saj je bil pri dejanju, opisanem pod tč.I, napad usmerjen le proti eni osebi, pri dejanjih, opisanih pod tč. II in III, pa je bil obsojenčev namen usmerjen v izterjavo dolga, sicer ne na najbolj ustrezen način, ni pa šlo za napad na dobrine, ki jih ščiti 222.člen KZ-77.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po I.odstavku 222.člena KZ-77 je storil, kdor je ogrožal mir občanov ali motil javni red tako, da je drugega žalil, z njim grdo ravnal, delal drugemu nasilje, povzročal pretep, se predrzno ali brezobzirno obnašal, njegovo prejšnje življenje pa je kazalo, da je nagnjen k takemu obnašanju ali če je bilo iz okoliščin razvidno, da se izživlja z nasiljem nad ljudmi.

V dejanjih obsojenca, opisanih v izreku sodbe sodišča prve stopnje, so sicer podani znaki kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 64.členu KZ-77. Vendar pa ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je bil kršen kazenski zakon zato, ker dejanja obsojenca niso bila opredeljena kot kazniva dejanja ogrožanja varnosti po 64.členu KZ-77, temveč po I.odstavku 222.člena KZ-77. Tudi taka kazniva dejanja, če so izvršena v okoliščinah, navedenih v 222.členu KZ-77, prerastejo v kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po I.odstavku 222.člena KZ-77. Glede na to, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da obsojenčevo prejšnje življenje, ki je v izreku opisano, kaže na to, da je nagnjen k takemu obnašanju, je bilo obsojenčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po I.odstavku 222.člena KZ-77. Z ravnanjem, opisanim pod tč.I, je obsojenec ogrozil mir več občanov , saj ni ogrozil z grožnjo, da bo vrgel v hišo bombo, le L.M.S., pač pa tudi njenih pet otrok. V zvezi s stališčem vložnika zahteve, da v dejanjih, opisanih pod tč.II in III, niso podani znaki kaznivega dejanja, katerega je bil spoznan za krivega, ker je bil motiv obsojenca le v tem, da bi dosegel poplačilo dolgov, pa je potrebno pripomniti, da za izvršitev kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja motiv ali nagib sploh nista pomembna, saj ne pomenita konstitutivnega znaka tega kaznivega dejanja. Ni namreč pomembno, iz katerega nagiba ali motiva se storilec nasilniško obnaša. Pač pa lahko motiv ali nagib predstavljata le okoliščino, ki je pomembna pri izreku kazenske sankcije. V ravnanjih obsojenca, opisanih pod tč.I, II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje, so torej podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po I.odstavku 222.člena KZ-77. Zato ni mogoče pritrditi stališču vložnika zahteve, da je bil kršen kazenski zakon.

VS RS je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1257/93
• VSL sodba Kp 5/94
• VSL sodba Kp 1171/93