Sodba I Ips 39/95

Jedro

1) Dejstvo, da sodišče ni ugodilo vsem dokaznim predlogom obsojenčevega zagovornika še ne pomeni, da je s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

2) Strokovnjak, ki je podal mnenje po naročilu stranke, sploh ne bi smel biti odrejen za izvedenca v isti zadevi, saj se glede takega izvedenca lahko pojavlja dvom glede njegove objektivnosti. Tako mnenje je lahko le podlaga za odločitev sodišča, da samo odredi izvedenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obt. F.P. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS). Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Zoper to sodbo sta se pritožila javni tožilec in obtoženčev zagovornik.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v kazenski sankciji tako, da je obt. F.P. izreklo kazen 4 mesece zapora, medtem ko je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.12.1994 na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP/1976), vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe iz razlogov po po 3. točki 427. člena ZKP/1976. V zahtevi navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni pritegnilo v postopek izvedenca za raziskavo materiala, kateri bi vedel odgovoriti na domnevo o deski, ki naj bi visela z obsojenčevega tovornega vozila in odrezala streho oškodovančevega osebnega avtomobila. Izvedenec ing. B.R. je podal povsem logičen zaključek, da bi se v notranjosti avtomobila morali najti drobci desk, oziroma da bi se le ta morala raztreščiti, pa ni bilo nobene trske ali zlomljene deske. Mesto trčenja sploh ni bilo ugotovljeno. Najdena zavorna sled ni od desnih temveč od levih koles obsojenčevega tovornjaka. Prav tako sodišče ni dalo odgovora glede ugotovitve preiskovalne sodnice, da je bila na levi stranici tovornjaka sled rumene barve (to je barva oškodovančevega avtomobila), vendar nad višino strehe avtomobila. Vse dokazne predloge obrambe (mnenje izvedenca prometne stroke V.J., izpovedbo priče F.J.) sodišče zavrne oziroma ne upošteva. Zato je obsojeni prikrajšan pri obrambi. Drugi zakonski razlog za vložitev te zahteve iz 3. točke 427. člena ZKP pa je v tem, ker se ne ve, na podlagi česa se je sodišče druge stopnje odločilo za tako prostostno kazen in v takšnem trajanju. Sodišče sploh ni upoštevalo obsojenčeve nekaznovanosti in njegovih težkih socialnih razmer, ko mora skrbeti za dva nepreskrbljena otroka in nezaposleno ženo. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje, ki naj opravi obravnavo.

Skladno z določbo 561. člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) je vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec M.V. v svojem odgovoru navaja, da z vloženim izrednim pravnim sredstvom zagovornik obs. F.P. izpodbija ugotovitve in zaključke glede dejanskega stanja kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu ter glede izbire in odmere kazenske sankcije, kar ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zkonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je bilo ugotovljeno, da je obs. F.P. povzročil hudo prometno nezgodo s kršitvijo dveh prometnih predpisov - določil 41. člena in 2. točke 2. odstavka 126. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, na način opisan v izreku sodbe sodišča sodišča prve stopnje. V zvezi z dejanskim stanjem ugotovljenim v pravnomočni sodbi, o tem na kakšen način je prišlo do obravnavane prometne nezgode, je sodišče prve stopnje izvedlo številne dokaze (navedene v obrazložitvi sodbe), med drugim je tudi ugodilo več dokaznim predlogom obsojenca oziroma njegovega zagovornika (list. št. 181, 195, 210, 229). Dejstvo, da sodišče ni ugodilo vsem dokaznim predlogom obsojenčevega zagovornika in da ni zaslišalo izvedenca za raziskavo materiala ter izvedenca prometne stroke V.J. še ne pomeni, da je s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Skladno z določbo 7. odstavka 357. člena ZKP/1976 je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (na 13. strani) navedlo razloge zakaj posameznim dokaznim predlogom obrambe ni ugodilo. Prav tako ni podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 3. točki 427. člena ZKP/1976, če je sodišče na podlagi proste presoje vseh izvedenih dokazov, sprejelo kot logična mnenja prometnih izvedencev dipl.ing. M.M. in dr. J.K. ter mnenje izvedenca sodno medicinske stroke dr. A.Š. in ne mnenje izvedenca avto stroke ing. B.R., na katerega se sklicuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Pravilno je tudi stališče v pravnomočni sodbi, da mnenje dipl. ing. V.J. ni dokaz, ker tega mnenja ni podal kot izvedenec po odredbi sodišča temveč po naročilu obsojenčevega zagovornika. V zvezi s tem senat vrhovnega sodišča še pripominja, da strokovnjak, ki je podal mnenje po naročilu stranke, sploh ne bi smel biti odrejen za izvedenca v isti zadevi, saj se glede takega izvedenca lahko pojavlja dvom glede njegove objektivnosti. Tako mnenje je lahko le podlaga za odločitev sodišča, da samo odredi izvedenca. V obravnavanem primeru to velja tudi za izvedenca ing. B.R., ki je najprej izdelal pisno "izvedeniško mnenje" po obsojenčevem naročilu, nato pa ga je sodišče zaslišalo kot izvedenca.

Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni ugotovljeno mesto trčenja, ni točna, saj sodišče prve stopnje (na 11. strani sodbe) izrečno navaja, da je mesto trčenja na levem voznem pasu (gledano v smeri obsojenčeve vožnje), ki ga je izvedenec K. označil s črko x. Tudi ne drži zagovornikova trditev, da sodišče ni dalo odgovora glede najdene sledi rumene barve na levi stranici tovornjaka (stran 12 sodbe). Sodišče je ocenilo obsojenčev zagovor, da najdena sled zaviranja ni od njegovega vozila in dalo razloge, zakaj je sprejelo mnenji izvedencev prometne stroke in izvedeniško mnenje MNZ, da gre za zavorno sled desnih koles tovornega vozila (10. in 11. stran sodbe). Zato pomeni zagovornikova trditev, da gre za sled levih koles, izpodbijanje dokaznega zaključka sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako je sodišče presodilo izpovedbo priče F. J. (13. stran sodbe), da je oškodovanec vozil z veliko hitrostjo, vendar je zaključilo, da ta okoliščina ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo, ker je bilo mesto trčenja na oškodovančevem voznem pasu. Zato je neutemeljena zagovornikova trditev, da sodišče izpovedbo te priče "kar preide".

Glede na navedeno senat vrhovnega sodišča ugotavlja, da zagovornik s svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni zakonski razlog za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (2.odstavek 420. člena ZKP, oziroma 427. člen ZKP/1976). Kolikor pa zagovornik s posameznimi navedbami po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP/1976 - da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ta zakonski razlog ni podan.

Tudi uveljavljani razlog v zvezi z obsojencu izrečeno kaznijo, ki se v vloženi zahtevi navaja kot zakonski razlog po 3. točki 427. člena ZKP/1976, po spoznanju vrhovnega sodišča ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč pri izreku pogojne sodbe upoštevalo tudi obsojenčevo nekaznovanost in družinske razmere. To pogojno obsodbo je sodišče druge stopnje spremenilo v kazen zapora z utemeljitvijo, da je zaradi teže dejanja, ki se odraža v grobi kršitvi prometnih predpisov in nenadomestljivi posledici dejanja utemeljena pritožba javnega tožilca. Sodišče druge stopnje je torej dalo razloge za izrek spremenjene kazenske sankcije. Res je sicer, da pri tem ni posebej navedlo, zakaj je izreklo kazen v trajanju 4 mesecev. Toda ob upoštevanju, da je pritožbeno sodišče v pogojni sodbi določeno kazen (10 mesecev zapora) več kot prepolovilo kaže, da je upoštevalo dane olajševalne okoliščine. Zato ta pomanjkljivost ni takšne narave, da bi vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Iz vseh navedenih razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 238/94
• Sodba I Ips 201/95
• VSC Sklep PRp 68/2020