Sodba I Ips 38/96

Jedro

Neizvedba vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, namreč še ne pomeni kršitve pravice obrambe, če gre za dokaz, ki po oceni sodišča ne bi mogel pripeljati do drugačnega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva obsojenega D.B. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. D.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 3. v zvezi s 1. odstavkom 317. člena KZ ter obsojen na kazen dveh let zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obs. D.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona in vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in da se ga oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da se obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo obsojenec smiselno uveljavlja, ni podana. Sicer pa zahteva vsebuje elemente, ki so upoštevni pri zahtevi za obnovo postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve zahteve pa izhaja, da uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje le z nekaterimi posplošenimi trditvami, ki jih ni mogoče preizkusiti, oziroma so v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe, kot so obsojenčeve navedbe, da sodišče druge stopnje ocenjuje njegov zagovor kot "nedoločno nakazovanje", da od njega kot obtoženca ni moč zahtevati, da bi bil bolj "precizen" ter da ima pravico do "popolnejše obrazložitve". Edini konkretni navedbi v zahtevi sta, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, zakaj ni potrebno "izvedeniško mnenje izvedenca psih. stroke" (psihologa), ter da je na strani 11. sodbe sodišča prve stopnje napačno navedeno, da sta oškodovanki videli, da je on vrgel bombo v lokal. V zvezi s tem vrhovno sodišče ugotavlja, da niti na glavni obravnavi niti v pritožbi, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K., ni bilo predlagano zaslišanje izvedenca psihologa, zato sodišče druge stopnje ni moglo dati razlogov o tem. Res pa je, da oškodovanki nista izpovedali, da je obsojenec vrgel bombo skozi okno, zato obrazložitev sodbe na 11. strani (4. in 5. stavek 2. odstavka) ni povsem natančna - o tem kaj sta izpovedali oškodovanki in kaj je sodišče ugotovilo na podlagi drugih dokazov. Kljub tej nenatančnosti pa je, po mnenju vrhovnega sodišča, iz celotne obrazložitve sodbe razvidno, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec tisti, ki je vrgel bombo, temelji na drugih dokazih in ne na izpovedbah oškodovank. Zato ne gre za takšno precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbami oškodovank, da bi bila podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zahtevi je tudi navedeno, da so bili vsi dokazni predlogi obrambe kot neutemeljeni zavrnjeni in da torej sodišče že vnaprej ve, da bo predlagani dokaz neutemeljen - s čemer torej obsojenec po vsebini uveljavlja kršitev pravice obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev, po presoji vrhovnega sodišča, ni podana. Neizvedba vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, namreč še ne pomeni kršitve pravice obrambe, če gre za dokaz, ki po oceni sodišča ne bi mogel pripeljati do drugačnega dejanskega stanja. Sicer pa je obsojenčeva trditev, da so bili vsi dokazni predlogi obrambe zavrnjeni, v nasprotju s podatki spisa in tudi v nasprotju z navedbo njegovega zagovornika v končni besedi, da je bil "dokazni postopek na glavni obravnavi resnično izčrpno izveden".

Obsojenčeva navedba, da zahtevo vlaga tudi zaradi kršitev kazenskega zakona, ni z ničemer obrazložena, zato je vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

Vse ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi se izpodbija verodostojnost izpovedbe soobtoženega D.L., graja pomanjkljiv postopek kriminalistov, ker niso vzeli prstnih odtisov ter graja sodišče, ker ni upoštevalo izpovedbe prič B.J. in M.P. ter ugotovilo motiva za storjeno kaznivo dejanje, pa pomenijo izpodbijanje pravilnosti in popolnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 25/2015
• VSM Sodba II Kp 50390/2010
• VSM sklep I Cpg 377/2016