Sodba I Ips 49/96

Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1. odst. 140. čl. KZ-77 (samo izvršitveno dejanje je enako tudi v 1. odst. 234. čl. KZ) predpostavlja le izplačilo dolga ali kak drug način, s katerim se namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako zmotno oškoduje druge upnike. Za obstoj kaznivega dejanja torej ni pomembno, kakšne možnosti imajo oškodovani upniki za povrnitev škode. Storilec lahko stori dejanje na kakršenkoli način, lahko prednostno izplača nek dolg podjetja, pri čemer oškodovanemu upniku ostanejo seveda na razpolago vsa pravna sredstva za uveljavljanje škode. Jasno je torej, da 2. odst. 187.a člen zakona o podjetjih, ne predstavlja ničesar takega, kar bi v tem pogledu izključevalo možnost storitve tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sklepoma se je zoper A.S.P. začela preiskava zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj zlorabe pooblastil po 4. točki 1. odstavka 132. člena, oškodovanja upnikov po 1. odstavku 140. člena in povzročitve stečaja po 1. odstavku 128. člena KZ - 77. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v K. je s sklepom z dne 17.7.1995, kazensko zadevo zoper obdolženega A.S.P. združil s kazensko zadevo zoper obdolžene F.V., I.K. in A.S..

Zagovornik obdolženega A.S.P., odvetnik S.Z. iz L., je dne 19.12.1995 zoper uvodoma navedena sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavil je kršitev iz 1. točke 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) pri čemer je sklepa izpodbijal le glede kaznivih dejanj pod točko 2. in 3. v sklepu o preiskavi Okrožnega sodišča v K. z dne 17.7.1995. Predlagal je, da vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da se glede kaznivih dejanj po 1. odstavku 140. člena in po 1. odstavku 128. člena KZ - 77 zahteva Okrožnega državnega tožilstva ne dopusti in se postopek v tem delu ustavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik obdolženega A.S.P. v dejanju, opisanem pod točko 2. sklepa o preiskavi ne vidi znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 140. člena KZ - 77. Po zagovornikovem mnenju sodišče v izpodbijanih sklepih ni razumelo in je napačno razlagalo določbi 2. in 3. odstavka 187. a člena tedaj veljavnega zakona o podjetjih. Obdolženemu P. se namreč očita, da je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1. odstavku 140. člena KZ - 77, ki naj bi ga storil z razdelitvijo podjetja K. d.o.o. na dve novi podjetji, pri čemer je Podjetje KO. d.o.o. prevzelo terjatve, za katere je obdolženec smatral, da bodo gotovo poplačane, tiste, katerih verjetnost poplačila pa je bila majhna, pa na Podjetje KP. d.o.o., upnike tega podjetja, za katero je bil nato podan predlog sodišču za uvedbo stečaja, pa znatno oškodoval. Zagovornik obdolženega P. nasprotno meni, da medsebojna pogodba med novima podjetjema, sklenjena v skladu s 3. odstavkom 187. a člena zakona o podjetjih, ne izključuje solidarne odgovornosti obeh podjetij za obveznost podjetja, ki je prenehalo obstajati, ker takšna obveznost izhaja iz 2. odstavka 187. a člena zakona o podjetjih. Zagovornikovo pravno stališče glede razlage 187.a člena zakona o podjetjih je lahko pravilno in upoštevno, vendar v obravnavani zadevi ne vpliva na vprašanje kazenskopravne odgovornosti, ima pa seveda lahko odločilen pomen glede civilnopravne odgovornosti novih podjetij napram upnikom.

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1.

odstavku 140. člena KZ - 77 (samo izvršitveno dejanje je enako tudi v 1. odstavku 234. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije - KZ) predpostavlja le izplačilo dolga ali kak drug način, s katerim se namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako znatno oškoduje druge upnike. Za obstoj kaznivega dejanja torej ni pomembno, kakšne možnosti imajo oškodovani upniki za povrnitev škode. Storilec lahko stori kaznivo dejanje na kakršenkoli način, lahko prednostno izplača nek dolg podjetja, pri čemer oškodovanemu upniku ostanejo seveda na razpolago vsa pravna sredstva za uveljavljanje škode. Jasno je torej, da 2. odstavek 187.a člena o podjetjih, ki vzpostavlja solidarno odgovornost novih podjetij v tem pogledu ne predstavlja ničesar takšnega, kar bi izključevalo možnost storitve kaznivega dejanja po 1. odstavku 140. člena KZ - 77. Tudi omenjena razdelitev podjetja v dve novi podjetji lahko pomeni oškodovanje upnikov v obliki kaznivega dejanja. Ob tem naj še dodamo, da tudi omenjeno kaznivo dejanje v ničemer ni odstopa od ostalih premoženjskih kaznivih dejanj, pri katerih oškodovanje kot element kaznivega dejanja tudi ni pogojeno oziroma izključeno ob pravni možnosti, da oškodovanec uveljavi storilčevo odškodninsko odgovornost. Oškodovancu je takšna možnost vedno dana v tako imenovanem adkezijskem postopku ali v pravdnem postopku, vendar omenjena civilna odgovornost povzročitelja škode nikakor ne izključuje njegove kazenske odgovornosti.

V obravnavani zadevi torej preiskovalni sodnik in izvenobravnavni senat z izpodbijanima sklepoma nista kršila kazenskega zakona v vprašanju, ali dejanje, opisano pod točko 2. sklepa Kpr 122/95 predstavlja kaznivo dejanje po 1. odstavku 140. člena KZ - 77. V teku preiskave bo seveda potrebno ugotoviti, če so bili in v kakšni višini so bili oškodovani posamezni upniki.

Zagovornik obdolženega P. izpodbija kaznivo dejanje povzročitve stečaja po 1. odstavku 128. člena KZ - 77, opisanega pod točko 3. izpodbijanega sklepa, vendar z ničemer ni obrazložil, v čem naj bi bila kršitev zakona. Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti pa seveda v postopku za varstvo zakonitosti ne more samo iskati razloge za kršitev zakona.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se zagovornik v zahtevi sklicuje, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 167/2017
• Sodba I Ips 238/97
• Sodba I Ips 217/99