Sodba I Ips 218/94

Jedro

1. Za obstoj kaznivega dejanja po 6. točki 3. člena ZKND je potrebno, da je že iz opisa dejanja razvidno konkretno delovanje obtoženca, iz katerega bi izhajalo ali je politično sodeloval s sovražnikom.

2. V izreku opisano dejanje, da je obtoženi kot italijanski zaupnik soodločal, katere osebe je treba spraviti v zapore odnosno v internacijo in je bilo vsled njegovega vpliva res mnogo ljudi interniranih in da je osebno interveniral pri Italijanih, ima vse znake kaznivega dejanja po 3 točki 3.člena ZKND, saj je obtoženi med okupacijo izvrševal ovajanja, ki so imela za posledico aretacije, zapor in odgon prebivalcev jugoslavije v koncentracijska taborišča. 3. Dejanje obtoženca, ki je v času okupacije zaslišanega z grožnjami silil, da prizna in mu smiselno celo grozil s smrtjo, je vsekakor šteti kot pomoč sovražniku pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo po 3. točki 6. člena ZKND.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča z dne 22.5.1946, v obsodilnem delu spremeni tako, da se I. obs. S.H. po členu 350 točka 1 ZKP.

o p r o s t i o b t o ž b e , 1.) da je bil v času sovražne okupacije med glavnimi idejnimi voditelji, organizatorji in propagatorji be-ga in domobranstva na V. in je kot tak imel stalne zveze z znanimi voditelji be-ga in drugimi be-ga oficirji in organizatorji, torej kot voditelj politično sodeloval z organi sovražnikove oblasti in jih podpiral v izvajanju prisilnih ukrepov proti prebivalstvu Jugoslavije;

2.) da je prostovoljno prispeval za be-ga 1000.- Lit ter še zdravila, torej z denarjem in materialom podpiral oborožene tolpe;

4.) da je nagovarjal D.V., da bi vohunil za domobrance ter M.O., k sodelovanju z domobranci, torej vabil druge naj vstopijo v vojaške formacije sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika ter se skupno z njim boriti zoper svojo domovino;

5.) da je navduševal in propagiral za priključitev Slovenije k Italiji oz. Nemčiji, torej storil dejanje, s katerim je škodoval obrambni sposobnosti Jugoslavije in ogrožal neodvisnost in nedotakljivost njenega ozemlja, 6.) da je na razpravi dne 20.5.1946 ob priliki pričevanja priče B.J. le-temu povedal, da laže, če vedoma izpoveduje, torej razžalil pričo pri izvrševanju njene državljanske dolžnosti, s čemer naj bi storil kazniva dejanja: pod točko 1.) po členu 3 točka 6 ZKND, pod točko 2.) po členu 11 ZKND, pod točko 4.) po členu 3 točka 4 ZKND, pod točko 5.) po členu 3 točka 2 ZKND in pod točko 6.) žalitve priče.

II. Zoper obs. S.H. se po členu 349 točka 6 ZKP z a v r n e o b t o ž b a 7.) da je grozil Ž.M. z internacijo, če ne prekliče govorice, da je njenega moža ovadil, torej s pretnjo silil drugega, da kaj stori oz. opusti, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje zoper osebno prostost in varnost.

III. Za kaznivi dejanji po členu 3 točka 3 ZKND pod točko 3.) izreka in po členu 3 točka 6 in 9 ZKND pod točko 8.) izreka se obs. S.H. izreče kazen 2 (dve) leti odvzema prostosti.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu te odločbe, je bil obs. S.H. spoznan za krivega kaznivih dejanj, ki so navedena v točki I. in II. izreka sodbe Vrhovnega sodišča RS, poleg tega pa še:

3.) da je kot italijanski zaupnik soodločal, katere osebe je treba spraviti v zapore odn. v internacijo in je bilo vsled njegovega vpliva res mnogo oseb interniranih in aretiranih, dalje osebno interveniral pri Italijanih za aretacijo M.M. ter sam ovajal pristaše OF, torej za časa okupacije izvrševal ovajanja, ki so imela za posledico aretacije, zapor in odgon prebivalcev Jugoslavije v koncentracijska taborišča, 8.) da je bil v dobi okupacije navzoč pri zaslišanju ujetega partizana, prav tako pa bil pri zasliševanju M. ter ga z grožnjami silil naj prizna in mu grozil, da ga bo v slučaju nepriznanja povohala Matilda, da je torej v dobi okupacije politično sodeloval s sovražnikom in mu pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo Jugoslavije.

S tem je storil kazniva dejanja: pod točko 1.) po členu 3 točka 6 ZKND, pod točko 2.) po členu 11 ZKND, pod točko 3.) po členu 3 točka 3 ZKND, pod točko 4.) po členu 3 točka 4 ZKND, pod točko 5.) po členu 3 točka 2 ZKND, pod točko 6.) žalitev priče, pod točko 7.) zoper osebno prostost in varnost in pod točko 8.) po členu 6 in 9 ZKND. Obsojen je bil na kazen 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom, v katero mu je bil vštet pripor, nadalje na izgubo vseh političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let, na zaplembo celotnega premoženja z zakonito omejitvijo vzdrževanja oseb, ki jih je po zakonu dolžan vzdrževati, na plačilo povprečnine ter na plačilo stroškov kazenskega postopka in izvršitve kazni. Z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ mu je bila prostostna kazen znižana za 5 let. Dne 29.11.1953 pa je bil izpuščen na prostost zaradi pomilostitve.

Z isto sodbo pa je bil oproščen obtožbe, da bi njegova navzočnost pri zasliševanju ujetega partizana imela za posledico odkritje sanitetnega materijala na K. in drugi dan sledeč napad na K., pri katerem so padli 4 partizani, torej da bi sodeloval pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalce Jugoslavije in pri usmrtitvi prebivalcev Jugoslavije s čemer naj bi storil kaznivo dejanje po čl. 3. tč. 3. in 6 ZKND.

Zoper obsodilni del te sodbe je Javni tožilec RS dne 25.10.1993 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bil z njo kršen kazenski zakon, ker dejanja obs. S.H. nimajo vseh znakov kaznivih dejanj, za katera je bil obsojen ter predlagal, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec po členu 350 točka 1 ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Ad I.)

Javni tožilec RS utemeljeno uveljavlja, da dejanja pod točkami 1.), 2.), 4.), 5.) in 6.) izreka pravnomočne sodbe nimajo vseh znakov kaznivih dejanj, za katera je bil S.H. obsojen.

Glede dejanja pod točko 1.) ima javni tožilec RS prav, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da za izpolnitev dejanskega stanu "stopi v politično sodelovanje s sovražnikom", kar je bila prva izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja po členu 3 točka 3 ZKND, ne zadostujejo "stalne zveze z znanimi voditelji be-ga in drugimi oficirji in organizatorji", čeprav so le-ti v izreku sodbe tudi poimensko navedeni, temveč je potrebno opisati konkretno delovanje, šele iz katerega bi bilo razvidno, ali je storilec politično sodeloval s sovražnikom. V sodbi pa manjka glede tega vsaka nadaljnja konkretizacija. Ta je v celoti izostala tudi glede drugega očitka, da je obsojenec vstopil v službo sovražnika in mu pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov proti prebivalstvu Jugoslavije, saj sodba v tej točki razen skrajšanega povzetka zakonskega besedila, ne navaja ničesar konkretnega.

Tudi dejanje, opisano pod točko 2.) nima vseh znakov kaznivega dejanja. Tako ni navedena konkretna količina zdravil, ki jo je obsojenec prispeval za be-ga, brez te konkretizacije pa ni mogoče sklepati o "podpiranju oboroženih tolp ali podobnih organizacij" v smislu člena 11 ZKND. Znesek 1.000 Lit pa je preveč neznaten, da bi bi bil z njim že izpolnjen znak tega hudega kaznivega dejanja, za katerega je bila predpisana kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj eno leto.

Glede dejanja pod točko 4.) se sicer ni mogoče strinjati z zahtevo, iz katere izhaja, da naj bi domobranci ne bili vojaška formacija, sestavljena iz jugoslovanskih državljanov, katerih namen je bil podpirati sovražnika ter se skupaj z njim boriti zoper svojo državo, saj ji je to bilo tudi formalno docela jasno najkasneje z domobransko prisego Hitlerju in Nemčiji dne 20.4.1944. Toda tudi to dejanje vsebuje docela nekonkreten opis napeljevanja V.D. k vohunjenju za domobrance ter O.M. k sodelovanju z domobranci, tako da je treba pritegniti zahtevi, da dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. Pri dejanju pod točko 5.) ni z ničemer konkretizirano, kako je obsojenec "propagiral za priključitev Slovenije k Italiji oziroma Nemčiji", da bi lahko na podlagi tega sklepali o tem, ali gre za dejanje, s katerim je škodoval obrambni sposobnosti Jugoslavije in ogrožal neodvisnost in nedotakljivost njenega ozemlja.

Končno pa ima javni tožilec RS tudi prav, ko glede dejanja pod točko 6.) izreka meni, da ne gre za kaznivo dejanje razžalitve. Obsojenec naj bi to dejanje storil na razpravi pred sodiščem, ko je priči J.B. rekel, da laže, če vedoma izpoveduje, torej je to storil v okviru svoje obrambe. Po določbi par. 306 KZ/1929 pa se tisti, "ki da ...pojasnila... zaradi obrambe kakšne pravice ...pa pri tem koga razžali ... kaznuje zbog te razžalitve samo, če se ugotovi iz načina izražanja ali iz drugih okolnosti, ob katerih se je razžalitev storila, njegova namera, razžaliti izvestno osebo." Take žaljive namere pa sodba ne ugotavlja.

Glede na povedano je bilo treba glede točk 1.), 2.), 4.), 5.) in 6.) izreka napadene sodbe ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS izreči oprostilno sodbo, ker tam navedena dejanja nimajo znakov kaznivih dejanj.

Ad II.

Dejanje pod točko 7.) izreka napadene sodbe je bilo pravno opredeljeno kot vznemirjajoča zapretitev zločinstva po par. 247 KZ/29. Glede na zagroženo kazen (zapor do enega leta ali denarna kazen do 10.000 din) je po določbi par. 78 KZ/1929 pregon relativno zastaral v dveh letih. Ker naj bi bilo dejanje, kot izhaja iz obrazložitve (v izreku namreč ni naveden noben datum) storjeno med italijansko okupacijo, se je bilo treba strinjati z javnim tožilcem RS, da je bil v času sojenja, to je 22.5.1946 kazenski pregon že zastaran. Ta bi bil po preteku štirih let tudi absolutno zastaran (par. 79/III KZ/29), če bi šteli, da se med okupacijo kazenski pregon ni smel začeti (par. 80 KZ/29), saj je treba dejstva v dvomu razlagati v korist obsojenca, torej da je bilo dejanje lahko storjeno tudi do 22.5.1942. Za to dejanje je bilo torej treba ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS izreči zavrnilno sodbo.

Ad III.

Javni tožilec pa nima prav, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da tudi dejanji pod točkama 3.) in 8.) izreka napadene sodbe nimata znakov kaznivih dejanj.

Dejanje pod točko 3.) izreka namreč ne vsebuje le bolj na splošno opisanega obsojenčevega soodločanja kot italijanskega zaupnika, katere osebe je treba spraviti v zapore odnosno v internacijo in je bilo zaradi njegovega vpliva mnogo oseb interniranih in aretiranih ter da je tudi sam ovajal pristaše OF, marveč je tudi docela konkretno navedeno, da je osebno interveniral pri Italijanih za aretacijo M.M. Opisano obsojenčevo ravnanje ima po spoznanju senata Vrhovnega sodišča RS vse znake kaznivega dejanja po členu 3 točka 3 ZKND, saj je v času okupacije izvrševal ovajanja, ki so imela za posledico aretacije, zapor in odgon prebivalcev Jugoslavije v koncentracijska taborišča. Tak zaključek je le še potrjen z ugotovitvami napadene sodbe v obrazložitvi, da je dokazno gradivo pokazalo, da je obsojenec konkretno povzročil aretacije oziroma internacije petih oseb, ki so poimensko navedene in ugotovljene.

Javni tožilec RS tudi neutemeljeno uveljavlja, da dejanje pod točko 8.) izreka napadene sodbe nima znakov kaznivega dejanja. Dejanje je namreč dovolj konkretno opisano, sicer res ne v delu, da je bil navzoč pri zaslišanju ujetega partizana, saj ni naveden pri tem noben znak kaznivega dejanja, pač pa v zvezi z zaslišanjem M.. Tega je namreč z grožnjami silil, naj prizna in mu smiselno grozil celo s smrtjo, češ da ga bo v "slučaju nepriznanja povohala Matilda", kar je vsekakor treba šteti kot pomoč sovražniku pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalstvo (člen 3 točka 6 ZKND).

Glede na to, da je ob delni ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti od prvotnih osem dejanj napadene sodbe, ostal v veljavi izrek o krivdi le za dve dejanji (pod točko 3.) in 8.), je bilo treba zanju na novo odmeriti kazen. Pri tem meni senat Vrhovnega sodišča RS, da je omiljena kazen dveh let odvzema prostosti, glede na vse ugotovljene okoliščina primera, zlasti pa glede na izrazito zmanjšan obseg kaznivih dejanj, za katera je ostal izrek o krivdi v veljavi, primerna.

Stranske kazni izgube vseh političnih in državljanskih pravic ter zaplembe premoženja pa ob ponovnem odmerjanju glavne kazni ni bilo več mogoče izreči, saj nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije, določenem v njenih, na ustavnih temeljih osnovani kazenski zakonodaji. To velja tudi za izgubo pravice do državne ali druge službe (čl. 8 tč. 1 c v zvezi s čl. 22 tč. 9 zakona o vrstah kazni, Ur. list FLRJ št. 6/46), saj v tej zvezi niso podani niti formalni, niti vsebinski pogoji za izrek varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 26/94
• Sodba IV Ips 25/94
• Sodba I Ips 130/93