Sodba I Ips 281/93

Jedro

Ker iz opisa kaznivih dejanj ne izhaja, da je v obtoženčevem ravnanju šlo za agitacijo in propagando, ki vsebuje poziv za nasilno rušenje obstoječe družbene ureditve, temveč je šlo le za izjave, ki jih je mogoče po njihovi vsebini opredeliti kot prikazovanje stanja, torej v njem niso bili podani znaki očitanega kaznivega dejanja in je bil s tem kršen zakon.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča iz leta 1949 in Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani spremenita tako, da se A.B. iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da je v krogu svojih znancev, izražajoč svoj sovražni odnos do ljudske oblasti in nameri, da tudi pri drugih državljanih ustvari nezadovoljstvo in sovražno razpoloženje do naše družbene ureditve izjavljal, da bo prišlo do spremembe oblasti, da so nekateri predstavniki naše države z oziroma na nastalo politično situacijo, podali ostavke na svoj položaj, da se je maršal Tito nekje na otokih sestal z Anglo-američani z namenom sklepanja pogodb - tedaj vršil agitacijo in propagando, ki vsebuje poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve in točneje neugotovljenem času po osvoboditvi v L. v krogu svojih znancev, izražajoč svoj sovražni odnos do ljudske oblasti in v nameri, da tudi pri drugih državljanih ostvari nezadovoljstvo in sovražno razpoloženje do naše družbene ureditve, izjavljal, da so plače nameščencev prenizke, plače delavcev previsoke, da je nepravilno, ker obstoji racioniranje življenjskih potrebščin, da nekatere menze uživajo prednost, da dobijo mesa kolikor hočejo, dočim ga druge nimajo niti za svoje potrebe, da je torej tudi s temi izjavami vršil agitacijo in propagando, ki je vsebovala poziv na nasilno zrušenje obstoječe državne ureditve, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo, ki je navedena v uvodu, spoznalo A.B. za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ št. 59/46 - ZKLD) in ga obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom, v to kazen pa mu še vštelo pripor, sočasno pa ga je z isto sodbo v njenem oprostilnem delu oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD tudi s tem, da je v krogu svojih znancev, izražajoč svoj odnos do ljudske oblasti, po nameri, da tudi pri drugih državljanih ustavi nezadovoljstvo in sovražno razpoloženje do naše družbene ureditve izjavljal, da so plače nameščencev prenizke, plače delavcev pa previsoke, da je nepravilno, ker obstoji racioniranje življenjskih potrebščin, da nekatere menze uživajo to prednost, da dobivajo mesa kolikor hočejo, dočim ga druge nimajo niti za svoje potrebe, tedaj tudi s tem vršil agitacijo in propagando, katera je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je s sodbo ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 1.odstavku 9. člena ZKLD tudi v tistem delu obtožbe, v katerem ga je sodišče prve stopnje oprostilo storitve tega kaznivega dejanja, ter mu nato zvišalo kazen na 18 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom ter enega leta izgube državljanskih pravic.

Javni tožilec je proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje in sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP, ker dejanji, katerih je bil obsojenec obtožen, po navedenem zakonu nista kaznivi dejanji. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se obsojenec oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob preizkusu zadeve spoznalo, da iz opisa obsojenčevega ravnanja, kakršno je navedeno v izrekih sodb sodišč prve in druge stopnje, ne izhajajo znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 9. člena ZKLD (- kateri so sicer tudi prepisani v izrekih obeh sodb-), da je šlo za agitacijo in propagando, ki vsebuje poziv za nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Besedne izjave se lahko štejejo za agitacijo in propagando le takrat, če vsebujejo neko napotovanje drugih na izvršitev določenih sprememb v družbi. Obsojenčeve izjave, ki so opisane v izrekih sodb sodišč prve in druge stopnje, je mogoče po njihovi vsebini opredeliti le kot prikazovanje stanja, ne pa kot napotovanje drugih na neke dejavnosti. Tudi če se sprejme razlaga iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, da so obsojenčeve izjave vsebovale vsaj nekakšen posreden, prikrit poziv drugim, ta poziv še vedno ni bil takšen, da bi lahko pomenil kaznivo dejanje. V zakonskem opisu kaznivega dejanja je namreč poziv naveden v ožjem pomenu, da morajo biti drugi pozvani k nasilni spremembi državne ureditve. Tudi trditev v izrekih sodb sodišča prve in druge stopnje, da naj bi obsojenec s svojimi izjavami izražal svoj sovražni odnos do ljudske oblasti v nameri, da tudi pri drugih državljanih ustvari nezadovoljstvo in sovražno razpoloženje do naše družbene ureditve, še vedno ne izhaja, da naj bi obsojenec pozival druge k nasilni spremembi državne ureditve. Z izrazom sovražni odnos se lahko razume samo neka notranja negativna opredelitev do ureditve, vendar pa to še vedno ni isto kot nasilno rušenje, kar se lahko stori le z neko telesno dejavnostjo. Sicer pa v opisu dejanja tudi ni navedeno, da bi obsojenčevo dejanje bilo usmerjeno proti istemu objektu, kot ga navaja zakon. Namreč, po zakonu se kaznivo dejanje stori proti državni ureditvi, v opisu dejanja v izreku sodbe pa se navaja, da je obsojenec bil sovražno razpoložen do družbene ureditve. Običajna razlaga pojma družbene ureditve je, da je z njo zajeta vsa tista organizirana dejavnost ljudi, ki presega državno ureditev, zato se obe dejanji lahko razume tako, da obsojenčevo ravnanje sploh ni bilo usmerjeno proti tistemu objektu, ki naj bi bil varovan z določbo 9. člena ZKLD.

Glede na to, da po vsem povedanem iz ravnanja obsojenca ne izhajajo znaki kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil pravnomočno obsojen, vložena zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je bila z izrekom obsodilne sodbe kršena določba 1. odstavka 9. člena ZKLD. Utemeljeni zahtevi je bilo zato treba ugoditi in to tako, da se v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I) pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec za očitano kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 130/93
• Sodba I Ips 27/94
• Sodba I Ips 218/94