Sodba I Ips 287/93

Jedro

V določbi 8. točke 3. člena ZKLD je veljal za storilca kaznivega dejanja tisti, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bil cilj vršiti zločine iz 2. člena ZKLD ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v FLRJ ali kdor je postal član takega društva ali ga je na kakršenkoli način podprl. V konkretnem primeru je šlo za delovanje dveh kanalov, po katerih je več osebam uspelo pobegniti iz države v tujino, vendar pa iz opisa dejanja ni konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajal cilj vršiti cilje iz 2. člena ZKLD ali da bi šlo za fašistične cilje.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS tako spremeni, da se obsojenca A.B. in A.C. iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostita obtožbe, da sta se skupaj z več drugimi osebami na pobudo agenta tuje obveščevalne službe L.T. in drugih protiljudskih elementov - zločincev, vključila v združbe, katerih namen je bila nasilna sprememba ustavne ureditve FLRJ ter so te združbe nato organizirale večje število ilegalnih kanalov za prehod državne meje v Avstrijo, potom katerih je pobegnilo v Avstrijo večje število sovražnikov FLRJ, v namenu, da v inozemstvu rovarijo proti njej, pri čemer sta posamič izvršila sledeča dejanja:

A. R.:

1. da je skrival na svojem domu vojnega zločinca - člana KB - P.F. od osvoboditve do oktobra 1945 pred oblastmi ter nato organiziral preko družine K. ilegalen pobeg P. v Avstrijo 2. da je vzdrževal ilegalne veze s pobeglim P. F. potom kurirja V.V., 3. da je T. I. koncem leta 1946 dal priporočilno pismo za O.V. in nato pripomogel k pobegu P.J. v Avstrijo in da je kasneje s svojim prigovarjanjem dovedel T. do tega, da je hranil dalj časa denar in zlatnino, last pobeglega P., 4. da se je sestal z dr. M. in L.P. neugotovljenega dne na svojem stanovanju v C., kjer mu je dr. M. povedal svojo namero glede pobega v Avstrijo in da je nato napisal priporočilno pismo za O. V., ki naj bi organizirala ilegalni pobeg, in A.R.

1. da je skupno z R.A. skrivala na svojem domu vojnega zločinca P. F. od osvoboditve do oktobra 1945 pred oblastmi, ter nato organizirala preko družine K. ilegalen pobeg P. v Avstrijo, 2. da je vzdrževala ilegalne zveze s pobeglim P.F. potom kurirja V.V. 3. da je bila prisotna pri dogovarjanju in vedela:

a) da je njen mož R.A. pomagal pri pobegu P.J. v Avstrijo, s tem, da je dal priporočilno pismo za O. V., b) da namerava dr. M. s pomočjo O. V. pobegniti v Avstrijo, s čemer naj bi storila kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, sta bila spoznana za kriva A. B. v izreku pod točko I/D/1, 2, 3 in 4, A.C. pa v izreku pod točko I/F/1, 2, 3 a in b kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD. Obsojena sta bila A.B. po 1. odstavku 4. člena ZKLD v zvezi s 66. členom KZ na 9 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za dobo 3 let in na zaplembo celotne imovine, A.C. pa po 1. odstavku 4. člena ZKLD v zvezi s 66. in 62. členom KZ na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic za dobo 2 let in na zaplembo celotne imovine. Plačila stroškov kazenskega postopka sta bila enako kot soobsojenci oproščena.

Javno tožilstvo Republike Slovenije je zoper pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da dejanje imenovanih nima znakov kaznivega dejanja in je zato podana kršitev materialnega kazenskega zakona. Predlaga, naj se imenovana obsojenca iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostita obtožbe za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V določbi 8. točke 3. člena zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD - Uradni list FLRJ št. 59/46) je bilo predpisano, da velja za storilca kaznivega dejanja tisti, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena istega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira. Kar zadeva obsojenca A.B. in A.C., zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da noben od njiju ni organiziral oziroma bil član društva take vrste. Tudi če bi se štelo, da naj bi povezave imenovanih obsojencev z drugimi soobsojenci v isti zadevi pri takem delovanju, da so skupaj tvorili dva kanala, po katerih je več osebam uspelo pobegniti iz države v tujino, pomenile nekako združbo, take združbe ni mogoče enačiti z društvom iz navedene zakonske določbe. Namreč, iz opisa dejanja obsojencev v izreku ni mogoče povzeti nobenih takih konkretnih dejstev, iz katerih bi izhajal zakoniti znak, ki je v sodbi sicer dobesedno prepisan iz zakona, da naj bi društvo imelo za cilj vršiti zločine iz 2. člena istega zakona ali da bi bili njegovi cilji fašistični.

V razmerju do ostalih kaznivih dejanj iz 3. člena ZKLD je kaznivo dejanje iz 8. točke tega člena le pripravljalno dejanje, le-to pa pomeni, da se z njim ta kazniva dejanja še ne izvršujejo, pač pa se ustvarjajo pogoji za neposredno njihovo izvršitev. V tem pomenu je pripravljalno dejanje samo po sebi možno storiti le kot neposredno pripravljanje izvršitve drugega kaznivega dejanja, pri čemer se seveda pri tem misli drugo kaznivo dejanje kot pojav v zunanjem svetu, ne pa kot abstraktna pravna določba. S tem, ko se v izreku sodbe sodišča prve stopnje samo omenja, da bi osebe, ki sta jim obsojenca pomagala pobegniti preko meje, lahko rovarile v tujini proti FLRJ, kakor tudi s tem, da so v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje navedene nekatere podrobnejše pravne opredelitve dejanj, ki bi jih lahko pobegle osebe storile, dejanja obsojencev še ni moč označiti kot pripravljanje nekih drugih kaznivih dejanj. Tako pripravljanje bi se lahko zatrjevalo samo takrat, če bi se vedelo za stvarne okoliščine dejanj, ki so jih pobegle osebe storile in bi jih po prihodu v tujino tudi lahko uresničile. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi upravičeno opozarja, da nekatera ravnanja obsojencev, ki so opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, sploh ne morejo pomeniti nobeno kaznivo dejanje, npr. prigovarjanje obs. A.B. soobsojenemu T., da hrani dalj časa denar in zlatnino, last pobeglega P. (točka 3 izreka) ali prisotnost obsojene A.C. in njeno vedenje za tuja ravnanja ter namene (točka 3 izreka).

Kot vsako pripravljalno dejanje je tudi kaznivo dejanje iz 8. točke le subsidiarne narave. Za tako kaznivo dejanje bi lahko bil kaznovan le tisti organizator ali član združbe, ki ni storil nobenega izmed kaznivih dejanj, zajetih v ciljih, zaradi katerih je bila združba ustanovljena. Na podlagi opisov dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje je bila združba, v katero sta se vključila obsojenca, ustanovljena le zaradi pomaganja drugim osebam pri pobegu preko državne meje in za vzdrževanje osebnih stikov z njimi po nastanitvi v tujini. Glede na to, da samo pomaganje drugim osebam pri ilegalnem prehodu čez državno mejo in vzdrževanje stikov, v zakonu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje, je tem manj moglo veljati kot kaznivo dejanje pripravljanje na taka dejanja. V celoti torej drži ocena, izražena v zahtevi za varstvo zakonitosti, da tako dejanje, za kakršno sta bila obsojenca spoznana za kriva, v zakonu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje.

Ob spoznanju, da je zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti utemeljena, je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije tej zahtevi tudi ugodil in sodbo sodišča prve stopnje spremenil tako, da se obsojenca iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprostita obtožbe za vsa kazniva dejanja iz izpodbijane pravnomočne sodbe.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba III Kp 12698/2018
• Sodba I Ips 179/93
• Sodba I Ips 217/93