Sodba I Ips 128/93

Jedro

Nedovoljen prestop državne meje sam po sebi v letu 1949 ni bil predviden ne kot kaznivo dejanje, ne kot prekršek, bistveni element kaznivega dejanja iz 2. člena ZKLD pa je bil namen storilca, da pobegne zato, da se priključi pobeglim izdajalcem in deluje za nasilno zrušitev družbene ureditve FLRJ. Sodišče ni sprejelo zagovorov obtožencev, zakaj so poskusili pobegniti, ampak je enostavno štelo za dokazano, da so poskusili pobegniti zato, da bi se vključili v tabor tistih, ki jim je bil edini cilj delovanje proti FLRJ v smislu 2. člena ZKLD, za kar pa v dokaznem gradivu ni nobene podlage, zato je nastal precejšen dvom o resničnosti tega odločilnega dejstva.

Izrek

Ob reševanju zahteve Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se pravnomočna sodba okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS iz leta 1949 razveljavi in zadeva pošlje temeljnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo okrožnega sodišča so bili obsojeni spoznani za krive kaznivega dejanja poskusa bega prek državne meje po 2. členu ZKLD, obs. J. P. pa pomoč k temu kaznivemu dejanju ter so bili po 4. členu ZKLD obsojeni na odvzem prostosti s prisilnim delom, na izgube državljanskih pravic in na odvzem prostosti s prisilnim delom.

Na pritožbo okrožnega javnega tožilca je Vrhovno sodišče LRS nekaterim obsojencev zvišalo kazni odvzema prostosti s prisilnim delom na 5 let, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pritožbo enega od obsojencev.

Zoper uvodoma navedeni pravnomočni sodbi je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da Vrhovno sodišče po določbi 1. odstavka 422. člena ZKP pravnomočno sodbo okrožnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temeljnemu sodišču v novo sojenje. Zahtevo je obrazložil s tem, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, saj je nejasnost glede motivov obsojencev napravila izrek nerazumljiv do te mere, da je bila podana kršitev predpisov kazenskega postopka, kakršno je imela v smislu določba 3. točke 1. odstavka 264. člena ZKP/1948, zaradi katere bi bilo treba že takrat sodbo razveljaviti. Poleg tega je izrek sodbe glede ciljev za pobeg nasprotoval razlogom sodbe. V izreku sodbe se namreč vsem obsojencem pripisuje nejasen namen priključitve izdajalcem, v obrazložitvi sodbe na 6 strani pa le, da bi se morali zavedati, da bodo, čim bodo prestopili državno mejo, orodje inozemske reakcije v njihovi borbi in so tem potom na tako sodelovanje vsekakor pristali. Obe navedeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka se po stališču javnega tožilca ne razlikujeta od sedaj veljavnih določb 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, katerih kršitev se po svoji naravi da odpraviti le z razveljavitvijo sodbe v korist vseh obsojencev.

Iz izreka pravnomočne sodbe okrožnega sodišča je razvidno, da so obsojeni storili kaznivo dejanje s tem, da so poskušali pobegniti v inozemstvo v namenu, da se priključijo pobeglim izdajalcem in delujejo za nasilno zrušitev družbene ureditve FLRJ in se je v ta namen: M. G. v družbi F. M. dne 9.12.1948 v spremstvu vodiča A. M., ki je bil oborožen z vojaškim samokresom, približal državni meji na sektorju pod P., kjer je patrola KNOJ-a M. G. zajela, dočim se je F. M. posrečilo pobegniti in je bil zajet kasneje; sta se K.H. in M. M. dne 7.11.1948 približala državni meji na sektorju P., kjer ju je patrola KNOJ-a zajela; so R. Č., J. D., S.S. in B. R. skupno z J.D. iz P., ki se je pri poskusu prekoračenja državne meje smrtno ponesrečil, organizirali pobeg ter nameravali dne 25.2.1949 prekoračiti na sektorju L.-K. državno mejo, pa so zaradi nemožnosti prehoda prek pečin in nenadne smrti J. D. od poskusa pobega odstopili. Obsojeni J.P. je bil obsojen za kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju poskusa pobega prek državne meje po 2. členu ZKLD, ker je nudil R. Č., S. S., J. D., B. R. in kasneje smrtno ponesrečenemu J.D. naklepno pomoč pri kaznivem dejanju poskusa pobega prek državne meje s tem, da jih je spremljal do požganih hiš na K. in pokazal, kje je državna meja, za kar je prejel 500 din nagrade.

Ko je Vrhovno sodišče na podlagi zahteve javnega tožilca za varstvo zakonitosti ocenjevalo, ali je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi nerazumljivosti izreka sodbe in nasprotja med izrekom sodbe in razlogi sodbe, je ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v obsodilni sodbi, namreč ali je v dokaznem postopku pravilno ugotovljen bistven znak kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD in sicer cilj obsojencev, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Kot je razvidno iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe, jim le-ta očita, da so poskušali pobegniti v inozemstvo z namenom, da se priključijo pobeglim izdajalcem in delujejo za nasilno zrušitev družbene ureditve FLRJ, kar je sodišče v pravnomočni sodbi štelo za temelj pravne opredelitve kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD. Omenjen cilj kaznivega dejanja je tedaj temelj za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD in torej odločilno dejstvo glede krivde obsojencev. Dvom o resničnosti tega odločilnega dejstva izhaja iz ugotovitev dokaznega postopka, ki sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje. Obsojeni M. G. se je zagovarjal, da je poskusil ilegalno preiti mejo FLRJ, ker si je hotel v inozemstvu nabaviti zobotehnični material, ki mu je primanjkoval, obsojeni K. H. je v zagovor navedel, da je hotel pobegniti prek meje zato, ker je hotel iti za svojo ženo in otrokom, ki sta se legalno pred tem preselila v Nemčijo, obsojeni M. M. pa se je zagovarjal, da je poskusil pobegniti prek meje, ker je želel osebno pripeljati mater svojega otroka z otrokom vred iz inozemstva v FLRJ, ker jima inozemske oblasti niso dovolile prihoda v FLRJ. Teh treh zagovorov sodišče ni sprejelo, temveč je enostavno štelo za dokazano, da so poskusili pobegniti iz FLRJ zato, da bi se vključili v tabor tistih, ki jim je bil edini cilj delovanje proti FLRJ v smislu 2. člena ZKLD. Za takšno sklepanje o ciljih omenjenih treh obsojencev v dokaznem gradivu ni nikakršne podlage.

Sodišče enako ocenjuje ravnanje 18 do 21 letnih obsojencev R. Č., S. S., J. D. in B. R.. Vsi so se enako zagovarjali, da so imeli namen pobegniti preko meje, ker jih je J.D. v to silil in jim predočeval, da bodo v inozemstvu lahko postali poklicni šoferji oziroma se specializirali v svojih poklicih. Ko se je pri poskusu pobega čez državno mejo J. D. smrtno ponesrečil, so se omenjeni obsojenci sami spustili v dolino in javili prvi karavli, kjer so bili takoj priprti. Sodišče tudi tem obsojencem ni verjelo, zakaj so nameravali oditi v inozemstvo, temveč je že na podlagi okoliščine, da so obsojenci obvladali samo materin jezik in bi jim tudi strokovno usposabljanje v inozemstvu delalo zapreke, sklepalo, da so bili pripravljeni stopiti v krog tistih, ki imajo za cilj izvrševati dejanja, da bi se spravila v nevarnost obsoječa državna ureditev FLRJ v smislu 2. člena ZKLD. Prav noben izvedeni dokaz ne kaže na takšno sklepanje sodišča, temveč je ta zaključek izključno hipotetična ugotovitev sodišča. Sodišče tudi ni verjelo zagovoru obsojenega J. P., da je bilo njegovo spremstvo le družabnega značaja, temveč tudi zanj enostavno ugotavlja krivdo za pomoč h kaznivemu dejanju.

Nedovoljen prestop državne meje sam po sebi v letu 1949 ni bil predviden kot kaznivo dejanje ne po ZKLD, ne po kakem drugem zakonu, niti po kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, ki se je uporabljal tudi v tem časovnem obdobju. Prav tako prehod preko državne meje ni predstavljal prekrška po zakonu o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS, št. 16/1949). Pravilna ugotovitev o namenu storilca pri prestopu državne meje je torej bistven sestavni del kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, na podlagi omenjenega dvomljivega sklepanja sodišča prve in druge stopnje pa je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom o resničnosti tega odločilnega dejstva, spričo katerega ni bilo mogoče odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, saj bi Vrhovno sodišče lahko sklepalo o bistvenih kršitvah določb postopka šele potem, ko bi štelo vsa odločilna dejstva v obeh pravnomočnih sodbah kot resnična. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče na podlagi 423. člena ZKP razsodilo tako, da je pravnomočno sodbo okrožnega sodišča razveljavilo in odredilo novo sojenje pred temeljnim sodiščem. To sodišče je stvarno pristojno sodišče prve stopnje, saj je bila večina kaznivih dejanj storjenih na območju tega sodišča. V skladu z določilom 1. odstavka 423. člena ZKP bo torej po razveljavitvi izpodbijane pravnomočne sodbe Temeljno sodišče v Kranju opravilo novo glavno obravnavo.

S takšno odločitvijo Vrhovnega sodišča je bilo v skladu s 1. odstavkom 423. člena ZKP odločeno v korist obsojencev, tako kot je bila vložena tudi zahteva Javnega tožilca za varstvo zakonitosti, po razveljavitvi izpodbijane pravnomočne sodbe pa bo v novem postopku seveda potrebno upoštevati tudi vse tiste kršitve postopka, ki jih v svoji zahtevi uveljavlja javni tožilec.

Določbe zakona o kazenskem postopku so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 184/96
• Sodba I Ips 289/97
• Sodba I Ips 108/95