Sodba I Ips 291/93

Jedro

V opisu dejanja, ki naj bi ga storil obsojenec, je le delno ponavljanje zakonskega opisa kaznivega dejanja, da je obsojenec šel v službo k okupatorju, glede tega, da je tudi pomagal pri izvajanju rekvizicije, odvzemanja hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov proti prebivalstvu FLRJ, pa ni navedeno nič konkretnega, zato obsojenčevo ravnanje ni mogoče opredeliti kot dejanje po 6. točki 3. člena ZKLD.

Ravnanje obtoženca, ko je v izreku opisano, da je zaslišal R.M.-ja in ga potem izpustil na prostost in ko zoper osumljeno R.D. ni bil začet kazenski postopek, samo po sebi še ne kaže na nikakršno zlorabo pooblastil. Zloraba uradnega položaja ali pooblastil vojaške osebe je podana, če taka oseba pooblastila uporablja vsebinsko nepravilno in v nasprotju z njihovim smotrom, ker pa v izreku sodbe ni razvidno, kakšna pooblastila je imel obsojenec, je nemogoče sprejeti kakršnokoli pravno oceno glede tega, ali je pooblastila prekoračil.

Izrek

Zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba vojaškega sodišča zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča spremeni tako, da se obs. L. Č. iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da naj bi zato:

1. ker je, ko ga je 10. ali 11. junija 1944 aretiral Gestapo zaradi suma sodelovanja z OF, sprejel ponujeno sodelovanje z Gestapom s strani šefa Gestapa K., ki ga je potem istega dne izpustil na prostost, da dela kot agent Gestapa, torej naj bi v času sovražne okupacije naše države stopil v službo okupatorjeve teroristične in policijske organizacije, s čemer je storil kaznivo dejanje iz 6. točke 3. člena ZKLD in 2. ker je po osvoboditvi naše države kot funkcionar OZN-e v K. zlorabil svoj položaj in dana pooblastila:

a) avgusta meseca 1945 je preprečil preiskavo v zvezi z izdajo organizacije OF v K., ki je bila izvršena julija 1944, tako da je o tem samo zaslišal soobtoženega M. R. in ga potem izpustil na prostost in b) v drugi polovici 1945 preprečil začetek kazenskega postopka zoper D. P., ki je bila osumljena, da je v času sovražne okupacije storila zločin zoper narod in državo, s čemer naj bi dvakrat storil kaznivo dejanje zlorabe službenega položaja in pooblastil, predvideno in kaznivo po 2. odstavku 17. člena ZVKD.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu, je bil L. Č. v obsodilnem delu spoznan za krivega v izreku pod tč. I/1, da je storil kaznivo dejanje po 6. točki 3. člena ZKLD, pod tč. I/2 a) in b) pa, da je storil dve kaznivi dejanji zlorabe službenega položaja in pooblastil po 2. odstavku 17. člena ZKVD. Za vsa ta dejanja mu je bila izrečena ena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v času 10 let in odvzema vseh državljanskih pravic za 3 leta. Z isto sodbo pa je bil v njenem oprostilnem delu imenovani oproščen obtožbe, da je po izpustu iz zapora Gestapa v K. od junija 1944 do sredine meseca julija istega leta, kot gestapovski agent odhajal na kontakt in poročal šefu Gestapa, pridobil za sodelavca Gestapa obt. M. R. in izdal Gestapu večje število sodelavcev OF, med drugimi: B. A., H. N., G.I., P. Š., B.I., M. R. in P. M., s čemer naj bi v času sovražne okupacije naše države izdal, kar je imelo za posledico, da je okupator naše države izvajal nasilje nad Slovenci, ter tako storil kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKLD. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bila pritožba obtoženca zavrnjena kot neutemeljena in v celoti potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Javni tožilec Republike Slovenije je dne 27.12.1993 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona, predvidena v 1. točki 365. člena ZKP, ker dejanja, za katera je bil L. Č. obtožen, po zakonu niso kazniva dejanja. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec za dejanja pod tč. I/1 ter tč. I/2 a) in b) oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Izpodbijana pravnomočna sodba o pravni opredelitvi dejanja iz tč. I/1 izreka kot kaznivega dejanja po 6. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD - Uradni list FLRJ, št. 59/46) tudi ponavlja zakonski opis kaznivega dejanja, vendar v nepopolnem obsegu. Kaznivo dejanje po omenjeni določbi lahko stori v takšni obliki, v kakršni se je očitala obs. L. Č., tisti, ki gre okupatorju v službo in mu pomaga pri izvajanju rekvizicije, odvzemanja hrane in drugih dobrin, ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov proti prebivalstvu FLRJ. Ob takem, samo delnem, prenašanju zakonskega opisa kaznivega dejanja v izrek sodbe sodišča prve stopnje pa je tudi samo obsojenčevo konkretno ravnanje prikazano tako, da iz njega ni mogoče pripoznati vseh znakov kaznivega dejanja. Iz navedb, da je obsojenec "sprejel ponujeno sodelovanje z Gestapom s strani šefa Gestapa", bi kvečjemu izhajal samo znak kaznivega dejanja, da je šel v službo okupatorju. Glede tega, da je tudi pomagal pri izvajanju rekvizicije, odvzemanju hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov proti prebivalstvu SFRJ, pa ni navedeno nič konkretnega. Se pravi, da v izreku ni konkretno prikazan prav tisti del zakonskega opisa izvršitvenega dejanja, ki je bil pri prenašanju besedila zakona v sodbo izpuščen. Obsojenec, ki je storil samo del tistega, kar je v zakonu določeno kot kaznivo dejanje, seveda ne bi smel biti obravnavan kot storilec kaznivega dejanja. S tem v zvezi je treba opozoriti, da je sodišče prve stopnje, sodeč po obrazložitvi njegove sodbe, v celoti verjelo obsojencu, da je sprejel ponujeno sodelovanje z Gestapom ne zato, da bi izvrševal njegove ukaze, ampak zato, da bi prodrl v to organizacijo in jo nevtraliziral. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe bilo nekoliko bolj kritično in mu je kot nepravilno očitalo predvsem ravnanje, da v stikih z Gestapom ni predhodno obvestil svojih nadrejenih in si ni od njih vnaprej pridobil dovoljenja. Ne glede na to, ali se upošteva prvostopna ali drugostopna sodba, v nobenem primeru se na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja obsojencu ne more pripisati, da bi bil imel v naklepu pomaganje sovražniku pri izvajanju rekvizicije, odvzemanju hrane in drugih dobrin ali pri izvajanju kakršnihkoli prisilnih ukrepov proti prebivalstvu SFRJ. Se pravi, da ne pride v poštev niti možnost, da bi se obsojenčevo dejanje iz tč. I/1 izreka lahko pravno opredelilo kot poskus kaznivega dejanja po 6. točki 3. člena ZKLD. Kar zadeva dejanji pod tč. I/2 a) in b), je njuna pravna opredelitev po določbi 2. odstavka 17. člena Zakona o vojaških kaznivih dejanjih (ZVKD - Uradni list FLRJ, št. 107/48) napačna že zato, ker se ta določba nanaša na hujšo obliko kaznivega dejanja, katera je podana zaradi nastanka ali vsaj nevarnosti za nastanek hujših posledic, take posledice oz. nevarnosti njihovega nastanka pa se pri obeh dejanjih ne zatrjujejo. Zahtevi za varstvo zakonitosti je treba pritrditi tudi v tistem delu, ko uveljavlja, da iz dejanj obsojenca, opisanih pod tč. 1 in 2, ne izhajajo niti znaki temeljne oblike kaznivega dejanja po 1. odstavku 17. člena ZVKD, storjenih z zlorabo uradnega položaja ali pooblastil vojaške osebe, ne glede na to, ali je zaradi tega nastala kakšna škodljiva posledica oz. je obstajala nevarnost za tako posledico. Zloraba položaja ali pooblastil vojaške osebe je podana, če taka oseba vsa ali nekatera pooblastila, ki ji sicer gredo, uporablja vsebinsko nepravilno in v nasprotju z njihovim smotrom. Glede na to, da v izreku sodbe ni nikjer prikazano, kakšna pooblastila naj bi obsojenec imel, je tudi nemogoče sprejeti kakršnokoli pravno oceno glede tega, ali je obsojenec pooblastila zlorabil. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno meni, da v izreku opisano ravnanje obsojenca, ko je samo zaslišal R. M. in ga potem izpustil na prostost in ko zoper osumljeno P. D. ni bil začet kazenski postopek, samo po sebi še ne kaže na nikakršno zlorabo pooblastil. Sicer se v obeh primerih tudi zatrjuje, da naj bi obsojenec preprečil preiskavo oz. kazenski postopek, vendar pa je navajanje izraza preprečenje v obeh primerih dokaj nejasno in prej izključuje kot podpira možnost, da naj bi šlo za zlorabo pooblastil. Če gre za to, da naj bi obsojenec samemu sebi preprečil nadaljnje ukrepanje, potem je z omenjenim izrazom smiselno samo ponovljena navedba zakonskih znakov, da gre za zlorabo položaja in pooblastil, le-to pa pomeni, da se s tem izrazom ne navaja dejanje, ampak se samo izraža abstraktna označba učinkov nekih nekonkretiziranih dejanj. Preprečenje bi bilo mogoče seveda razumeti tudi tako, da je obsojenec drugim onemogočil vodenje kazenskega postopka, vendar pa se v tem primeru seveda takoj postavi vprašanje, ali je obsojenec sploh deloval v mejah svojih pooblastil. Preprečevanje uradnega delovanja pristojnemu organu s strani kogarkoli pa s kaznivim dejanjem iz 1. odstavka 17. člena ZVKD ni zajeto. Možno je sicer, da nadrejeni v mejah svojih pooblastil do podrejenega le-temu prepreči njegovo delovanje, toda tak primer v tej zadevi ni opisan. Sicer je pa navajanje vseh možnih razlag izraza preprečenje v danem primeru odveč, ker iz dejanskega stanja, ugotovljenega z isto sodbo, izhaja, da sploh nikomur nič ni bilo preprečeno, saj je vendar bil z isto sodbo tudi R. M. obsojen zaradi kaznivih dejanj iz 3. in 6. točke 3. člena ZKLD, za P.

D. pa se v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je kasneje nihče ni klical na odgovornost in je nato cela njena zadeva "padla v pozabo". Se pravi, da uporabljeni izraz preprečenje v izreku sodbe ne more imeti nobenega takega pomena, da bi bili z njim izraženi znaki kaznivega dejanja iz 1. odstavka 17. člena ZVKD, še manj pa seveda znaki hujše oblike kaznivega dejanja iz 2. odstavka istega člena v istem zakonu.

Glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je dejanje, ki je navedeno v obtožbi, kaznivo dejanje, je senat Vrhovnega sodišča z uporabo določbe 1. odstavka 422. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije) pravnomočno sodbo spremenil in izrekel, da se obsojenec za kazniva dejanja iz obsodilnega dela izreka oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 350. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 179/93
• Sodba I Ips 217/93
• Sodba I Ips 70/93