Sodba I Ips 81/93

Jedro

V napadeni sodbi ni zatrjevanih kršitev določb člena 28/II tč. 3 Uredbe o vojaških sodiščih, saj je obrazložitev ločena od dispozitivnega dela sodbe. V obrazložitvi so tudi natančno opredeljena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in se specifizirano nanašajo na vse dele obsodilnega izreka in dokazi za to (poslane knjige, priznanja obtožencev). V tistem delu, kjer obsojenci obtožbe niso priznali, pa je sodišče obrazloženo zavrnilo njihovo zanikanje. Tudi obrazložitev odločbe o kaznih je bila v skladu z uredbo o vojaških sodiščih, saj je sodišče kazen odmerilo tako, da jo je prilagodilo kazenski odgovornosti posameznikov.

Izrek

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili obsojenci:

1) R.B. kot predsednik izvršnega in upravnega odbora Zadružne zveze, r.z. z o.z., predsednik nadzorstvenega odbora Zadružne gosp. banke d.d. in predsednik upravnega odbora tovarne d.d. v Ljubljani,

2) B.J. kot ravnatelj Zadružne zveze, predsednik upravnega odbora Zadružne gosp. banke in član nadzorstva tovarne galvaničnih elementov in elektrotehnike d.d. z o.z. v Ljubljani,

3) C.K. kot podpredsednik upravnega in izvršnega odbora Zadružne zveze in član nadzorstva Zadružne gosp. banke,

4) Ž.S. kot član upravnega in izvršnega odbora Zadružne zveze in član nadzorstva Zadružne gosp. banke,

5) S.I. kot ravnatelj Zadružne gosp. banke, član nadzorstva in član uprave S.

6) L.F. kot glavni knjigovodja Zadružne zveze in poslovodja Z.

7) Z.V. kot podpredsednik upravnega in izvršnega odbora Zadružne zveze,

8) S. J. kot član upravnega odbora Zadružne zveze,

9) K.J. kot član upravnega in izvršnega odbora Zadružne zveze, 10) S. M. kot član nadzorstva Zadružne zveze, 11) C. M., 12) V. I., 13) Č. I. kot člani upravnega odbora Zadružne gospodarske zveze, 14) A. I., 15) Š. A. in 16) V. F. kot člani uprave S.

17) P. F. kot član nadzorstva in S.

18) E. F. kot poslovodja Z.

spoznani za krive, da so:

I. R. B., B.J., C. K., Ž. S., L. F., Z. V., S. J., K. J. in S. M. kot odgovorni predstavniki Zadružne zveze, za to zadrugo:

a) podpisali 1,000.000.- Lit italijanskih državnih zakladnih bonov (Buoni del Tesoro), namenjenih izključno le v oboroževalne svrhe fašističnih oboroženih sil;

b) izplačali domačim političnim in vojaškim izdajalskim organizacijam iz fingiranih računov v le delno ugotovljenem znesku 1,080.000.- Lit; c) prepustili v lastni zgradbi na T. cesti, brezplačno v najem 8 sob informacijskemu odseku šefa Pokrajinske uprave, prispevali 40.000.- Lit za sankcijo (prav: sanacijo) lista protikomunistične Kmečke zveze.

II. R. B., B.J., C.K., Ž.S., S. I., C. M., V. I.in Č. I. kot odgovorni predstavniki Zadružne gospodarske banke, prvi štirje in Z. V., pa kot odgovorni predstavniki Zadružne zveze, ki je 90 % lastnica Zadružne gospodarske banke, za ta zavod podpisali in obnovili za 5,000.000 Lit italijanskih državnih zakladnih bonov (Buoni del Tesoro), III. R. B., S. I., A. I., Š. A., V. F., P. F. kot odgovorni predstavniki S. tovarne d.d., - R.B., B. J., C. K., Ž. S., S.I., C. M., V. I. in Č. I.kot odgovorni predstavniki Zadružne gospodarske banke, ki je 62 % lastnica delnic S. - in R. B., B. J., C. K., L. F., Z. V., S. J., K. J.in S. M. kot odgovorni predstavniki Zadružne zveze, ki je 90 % lastnica Zadružne gospodarske banke; stavili to svoje podjetje okupatorju na razpolago in v gospodarsko izkoriščanje, na ta način, da so okupatorju dobavljali vso produkcijo svojih tovarn.

IV. B. J., S.I., L. F. in E. F. kot odgovorni predstavniki tovarne galvaničnih elementov in elektrotehnike, z. z o.z. v L., R. B., B. J., C. K., Ž. S., S. I., C. M., V. I., Č.I. kot odgovorni predstavniki Zadružne gospodarske banke, ki je izključno lastnica tvrdke K. d.d. v M. in v L., katera slednja je edina lastnica Z., končno obsojenci R. B., B. J., C. K., L. F., Z. V., S. J., K.J. in S. M. kot odgovorni predstavniki Zadružne zveze, ki je 90 % lastnica Zadružne gospodarske banke, tudi stavili to svoje podjetje na razpolago in izkoriščanje okupatorjem, s tem, da so jim dobavljali skoro celokupno produkcijo tovarne, s tem so torej izdali narodno borbo, bili v zvezi z okupatorjem in domačimi izdajalci, jim z gospodarskimi ukrepi pomagali in stavili gospodarska podjetja v službo in podporo.

S tem so kot narodni sovražniki zakrivili kazniva dejanja po čl. 14 Uredbe o vojaških sodiščih in so bili po čl. 16 te uredbe in po zakonu o vrstah kazni obsojeni.

Z isto sodbo so bili že navedeni obsojenci ter 21 nadaljnjih obtožencev oproščeni obtožbe, da so storili še nadaljnja kazniva dejanja po čl. 14 Uredbe o vojaških sodiščih.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bila z njo kršena čl. 28/II točka 3 Uredbe o vojaških sodiščih ter predlagal, naj se napadena sodba v obsodilnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu pošlje temeljnemu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V čl. 28/II točka 3 Uredbe o vojaških sodiščih je bilo določeno, da mora pismeno sestavljena sodba vsebovati obrazložitev, ločeno od dispozitivnega dela sodbe. V obrazložitvi je bilo treba natančno navesti dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in dokaze, na katere je oprlo svojo oceno o resničnosti dejstev, npr. priznanje obtoženega, izpovedbe prič (določenih poimensko), dokumente, izvedence itd. Posebej je bilo treba obrazložiti, kateri razlogi so bili odločilni pri oceni dokazov ter pri odmeri kazni in varnostnih ukrepov (obteževalne in olajševalne okoliščine).

Senat Vrhovnega sodišča RS v nasprotju z zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da v napadeni sodbi ni zaslediti zatrjevanih kršitev določb čl. 28/II točka 3 Uredbe o vojaških sodiščih. V napadeni sodbi je obrazložitev ločena od dispozitivnega dela sodbe. V obrazložitvi so tudi natančno opredeljena dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in ki se specificirano nanašajo na vse dele obsodilnega dela izreka (to je točk I. a, b, c, II., III. in IV) in dokazi za to (poslovne knjige, finančni računi, priznanja obtoženih, posebej obd. F. L. glede dejanja pod točko I. a). V tistem delu pa, kjer obsojenci obtožbe niso priznali (točka I. b izreka) pa je sodišče obrazloženo zavrnilo njihovo zanikanje, češ da je šel navedeni znesek 1,080.000 Lit za begunce v S., Z. in v S. in sicer s tem, da so te vsote iz posebnih računov prejeli "le bolj zagrizeni idejni nasprotniki naše borbe, kot so R., B.itd.". Prav tako sodišče ob dejstvu, da so obsojenci podpisali italijanske državne zakladne bone, ni verjelo obtoženemu K.C., ki ni hotel o tem ničesar vedeti. Z vsem povedanim je sodišče tako tudi navedlo, kateri razlogi so bili odločilni pri oceni dokazov. Končno pa je tudi obrazložitev odločbe o kazni, čeprav res skopa, vendarle v skladu z omenjeno določbo Uredbe o vojaških sodiščih, saj je sodišče odmero kazni kot je navedeno na koncu obrazložitve, prilagodilo kazenski odgovornosti posameznikov, kar se vidi tudi iz kazni, izrečenih posameznim obsojencem.

Po povedanem ne držijo navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da so razlogi napadene sodbe popolnoma nejasni, ker da je v obrazložitvi le pavšalno navedeno, da so znatna prostovoljna posojila okupatorju v oborožitvene namene, vzpostavitev in razširitev poslovanja z okupatorjevimi bančnimi zavodi, dobave blaga okupatorju, razvidna iz poslovnih knjig Zadružne gospodarske banke in Zadružne zveze. Kot že povedano, temeljijo razlogi sodbe glede teh dejanj na podatkih poslovnih knjig in priznanju obsojencev, zaradi česar ni mogoče govoriti, da so razlogi popolnoma nejasni. Podobno velja glede financiranja domačih izdajalcev - belogardistov, pri čemer velja še pripomniti, da v napadeni sodbi tudi ni protislovja, ki ga še navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ko se namreč v obrazložitvi sodbe hkrati navaja, da ni iz računov razvidno, v kakšne namene je šel ta denar, ker nosijo ti računi ime "conto separato". Že zgoraj je namreč povzet zaključek sodišča, iz katerega je razvidno, da sodišče ni verjelo obsojencem, da je šel ta denar za pomoč beguncem, marveč je iz imen prejemnikov denarja zaključilo, da je šel ta denar v prid domobrancem.

Javni tožilec RS tudi nima prav, ko meni, da bi moralo biti v obrazložitvi poimensko navedeno, kateri od obsojencev je dejanje priznal in kakšna je bila vsebina priznanja. Kdo so bili obsojenci, je razvidno v obsodilnem delu izreka pri opisu vsakega od inkriminiranih dejanj in če so dejanja vsi priznali, obrazložitvi ni mogoče očitati popolne nejasnosti razlogov, če ne imenuje vsakega posebej, marveč le skupaj. Tam pa, kjer je šlo za specifično priznanje, ko se je F. L. posojila (dejanje pod točko I. a) dobro spominjal, ali pa, ko K. C. o svojem dejanju, ni hotel ničesar vedeti, pa je sodišče to tudi posebej obrazložilo.

Po povedanem je bilo treba zahtevo javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala le kršitev procesnega zakona in sicer pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, njihovo popolno nejasnost ter protislovnost (čl. 28/II točka 3 Uredbe o vojaških sodiščih v zvezi s čl. 364/II točka 11 ZKP) zavrniti kot neutemeljeno, saj senat Vrhovnega sodišča RS teh kršitev v napadeni sodbi ni našel (čl. 421 ZKP).

Glede na določbo čl. 420/I ZKP se je moral senat Vrhovnega sodišča RS pri tem omejiti le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se je skliceval javni tožilec RS v svoji zahtevi in se zato ni mogel ukvarjati z vprašanjem, ali so omenjena dejanja oziroma nekatera med njimi, sploh bila kazniva dejanja po čl. 14 Uredbe o vojaških sodiščih ter ali so bile kazenske sankcije izrečene v skladu z določbami zakona o vrstah kazni (Uradni DFJ št. 48/45).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1015/93-7
• Sodba IV Ips 34/94
• Sodba U 96/93-2