Sodba I Ips 41/94

Jedro

Določbe 29. člena ustave Republike Slovenije, po kateri mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja med drugimi pravicami tudi "zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist", nikakor ni mogoče razumeti tako, da bi bila ta pravica kršena v vsakem primeru, če sodišče ne bi brezpogojno sprejelo posameznega dokaznega predloga obrambe. Te pravice pač ni mogoče zagotavljati brez upoštevanja izvedljivosti in uporabnosti dokazov - nasploh ter v posamičnem primeru - za ugotavljanje odločilnih dejstev, razen tega pa s to pravico tudi še ne more biti odvzeto pooblastilo sodišču, da odloča, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obt. za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije in ga obsodilo na kazen 3 leta zapora, sočasno pa mu še z izrekom varnostnega ukrepa po 1. odstavku 69. člena KZ SFRJ odvzelo heroin. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, pritožbi obdolženčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji tako spremenilo, da je obdolžencu izrečeno kazen znižalo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavlja kršitve obdolženčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi in kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku. Ob sklicevanju na 15. člen ZKP in 29. člen ustave Republike Slovenije zatrjuje, da je bilo dokazovanje izvedeno enostransko v škodo obdolženca do take mere, da mu je bila obramba popolnoma onemogočena. V času, ko je bil obdolženec v priporu, so se opravljale hišne preiskave in zbirali dokazi v njegovo škodo, sam pa ni imel možnosti najti priče, ki bi lahko potrdile, da ni imel pri sebi kovčka. Ob tem pa je sodišče ves čas postopka tudi odklanjalo odvzem in analizo prstnih odtisov s kovčka, kar je obdolženec zahteval že ob prijetju, njegov zagovornik pa v preiskavi in tudi na glavni obravnavi. Takega odnosa do tega dokaza v obdolženčevo korist ni mogoče opravičevati s prosto presojo dokazov. Nezakonito in protiustavno je zavrniti dokaz na podlagi domneve, da ta dokaz ne bi ničesar spremenil. Nikakor ni na mestu apriorno zaupanje v ugotovitve policistov, še posebej takrat, kadar jih je mogoče zanesljivo preveriti. Čemu bi npr. policija po svetu zapravljala denar za naprave, ki merijo hitrost vozil in izdelajo fotografski posnetek, če bi se pričakovalo, da je treba policistom preprosto verjeti na besedo. Sledove je bilo mogoče fiksirati tudi z grobega usnja, o tem, ali so tudi uporabni za identifikacijo, pa naj bi se razpravljalo še potem, ko so na voljo in se o tem ne ugiba vnaprej. Sodbe sodišča druge stopnje pa sploh ni mogoče preizkusiti, ker se ni opredelila do nekaterih bistvenih okoliščin, deloma so njeni razlogi nerazumljivi. Drugostopna sodba ni ocenila predloga pritožbe za izvedbo rekonstrukcije, ni se opredelila do navedb v zvezi z opuščeno analizo prstnih odtisov, prikazane razlike med izpovedbami prič pa je minimalizirala in jih pavšalno ocenila kot nepomembne. Nerazumljivi so razlogi druge stopnje, ko navajajo, da so dokazi skladni med seboj in nekateri celo z obdolženčevim zagovorom ter da so verodostojne izpovedbe priče "še utrjene" z obdolžencu zaseženim kovčkom. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Stališče zahteve, da naj bi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi storilo kršitev pravic obrambe že s tem, ker ni izvedlo dokazovanja s posnetjem in primerjavo prstnih odtisov iz zaseženega kovčka, ni sprejemljivo. Potem, ko je zagovornik na glavni obravnavi - enako kot že prej v preiskavi - predlagal tako dokazovanje, je sodišče prve stopnje odločilo o tem predlogu s sklepom senata po 4. odstavku 232. člena ZKP, ter nato tudi v skladu z določbo 7. odstavka 357. člena ZKP v obrazložitvi svoje sodbe podrobno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu. Glede na to, da je senat sodišča prve stopnje na glavni obravnavi pred sprejetjem sklepa o dokaznem predlogu tudi preskrbel podatke in mnenje izvedene priče v zvezi z izvedljivostjo takega dokazovanja, s čemer je poskrbel, da je bil sklep ne samo formalno, ampak tudi vsebinsko pravilen, so očitki zahteve v tej smeri, da je bilo odločanje enostransko in apriorno v škodo obdolženca, neupravičeni.

Določbe 29. člena ustave Republike Slovenije, po kateri mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja med drugimi pravicami tudi "zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist", nikakor ni mogoče razumeti tako, da bi bila ta pravica kršena v vsakem primeru, če sodišče ne bi brezpogojno sprejelo posameznega dokaznega predloga obrambe. Te pravice pač ni mogoče zagotavljati brez upoštevanja izvedljivosti in uporabnosti dokazov - nasploh ter v posamičnem primeru - za ugotavljanje odločilnih dejstev, razen tega pa s to pravico tudi še ne more biti odvzeto pooblastilo sodišču, da odloča, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi. Sicer pa tudi kršitev te ustavne pravice v danem primeru v zahtevi ni prikazana v pravi luči. Dokazovanje s posnetjem in primerjavo prstnih odtisov bi utegnilo biti obdolžencu v korist toliko, kolikor bi se po tej poti lahko ugotovilo dejstvo, da na zaseženem kovčku ni njegovega prstnega odtisa, nato pa bi se iz tega dejstva - indica lahko še sklepalo naprej o obstoju oziroma neobstoju odločilnega dejstva, navedenega v opisu dejanja v izreku sodbe, da je obdolženec ob času storitve kaznivega dejanja v kovčku prenašal heroin. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe obširno pojasnjuje, da predlagano dokazovanje glede na potek časa, neustrezne površine kovčka za nastanek in izvanje prstnih odtisov ter preprijetost tega predmeta, od izvedbe po obrambi predlaganega dokaza ni pričakovati kakšnega uporabnega rezultata, sočasno pa je še razložilo svojo presojo: "Dejstvo je torej, da sodišče ni razpolagalo z nobenimi prstnimi odtisi na kovčku, vendar pa to še ne pomeni, da ni dokazov, da bi obtoženec kovček prenašal." Se pravi, da je sodišče prve stopnje v položaju, ko z dokazovanjem ne bi bilo mogoče niti potrditi niti ovreči dejstva, da na kovčku ni obdolženčevih prstnih odtisov, po načelu in dubio proreo štelo, da to dejstvo obstoji. V takem primeru, ko se je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo po dokaznem predlogu obrambe, štelo za dokazano brez izvedbe predlaganega dokaza, pač ni moč trditi, da je bila s tem kršena pravica obdolženca. Seveda pa to ne pomeni, da bi sodišče moralo iz dejstva - indica, ki ga je štelo za dokazanega, nujno najprej sklepati o obstoju odločilnih dejstev tako, kot si je zamislila obramba. Z ustavo zagotovljena pravica ne seže tako daleč, da bi se z njo tudi sodišču nalagala obvezna razlaga dokaza, saj bi v takem primeru sojenje izgubilo vsakršen pomen.

Zahteva ob uveljavljanju, da so bile kršene tudi določbe pritožbenega postopka, podrobneje ne označuje, za katere določbe pritožbenega postopka naj bi šlo. Iz širšega izvajanja zahteve se razbere, da je vlagatelj bržkone mislil na kršitev določbe 1. odstavka 388. člena ZKP, s katero je sodišču druge stopnje naložena dolžnost, da v obrazložitvi svoje sodbe "presodi navedbe pritožbe". Vsekakor bi bilo v nasprotju z resnico, če bi se pri razmeroma daljši obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, v kateri podrobno pojasnjuje svojo oceno v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tej sodbi očitalo, da iz nje ni moč razbrati, kako so bile navedbe pritožbe ocenjene. Tudi sodba sodišča druge stopnje ni odgovarjala prav na vse detajlne navedbe pritožbe, to še ne pomeni, da jih ni presodila, kajti ta presoja je lahko izražena tudi v bolj strnjeni obliki. Nikakor se tudi ni moč strinjati z zahtevo, da so razlogi sodbe nerazumljivi, ker navajajo, da se izpovedbe prič deloma skladajo z zagovorom obdolženca in da so "potrjene" še z obdolžencu zaseženim diplomatskim kovčkom. Kolikor vlagatelj zahteve misli, da vse tiste okoliščine, v katerih se po presoji sodišča izpovedbe prič in zagovor obdolženca deloma skladajo, niso posebej pomembne, to še ne more biti upravičen razlog za trditev o nerazumljivosti obrazložitve v drugostopni sodbi. Ni mogoče sprejeti očitkov o nerazumljivosti glede take presoje v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, da s tem, ko je hkrati s prijetjem obdolženca bil zasežen tudi kovček, imajo pač tudi izpovedbe o dogajanju v zvezi s tem predmetom večjo verodostojnost, kot bi jo imele, če bi ta predmet ne bil na razpolago oziroma bi bil le z besedami opisan. Glede na to, da v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje ni najti nerazumljivosti, je tudi odveč sklepanje o tem, kakšna kršitev določb pritožbenega postopka naj bi bila s tem storjena. Iz vseh izvajanj zahteve se sme povzeti, da ta pod videzom zatrjevanja formalnih kršitev želi uveljaviti svoje nestrinjanje z vsebino ocene sodišč prve in druge stopnje o ugotovljenem dejanskem stanju. Po tej plati pa zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more pričakovati, da bi lahko bila spoznana za utemeljeno, saj po določbah 1. do 3. točke 427. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Glede na to, da uveljavljanje razloga iz 3. točke 427. člena ZKP ni utemeljeno, je bilo treba to zahtevo v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 121/93
• Sodba I Ips 97/94
• Sodba I Ips 55/93