Sodba I Ips 27/94

Jedro

Golo napeljevanje in sodelovanje pri prestopu državne meje, ni predstavljalo kaznivega dejanja po 14. t. 3. člena ZKLD, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja, ki bi bilo kot takšno inkriminirano v letu 1948.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se tako ugodi, da se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS spremeni tako, da se obs. po 1. točki 350. člena ZKP oprostijo obtožbe, da so 1. R.K. naklepoma, proti obljubi nagrade, pomagala mehaniku U.N. iz I. in vojaškemu obvezniku P.L., pri pobegu iz FLRJ s tem, da ju je prepeljala preko državne meje v bližini K. v sežanskem okraju iz FLRJ v STO;

2. M.U. in A.P., prva kot žena pobeglega U.N., druga kot mati pobeglega P.L., omogočili imenovanima ilegalni prehod preko državne meje in pobeg iz FLRJ v STO s tem, da sta poiskali in navezali stike z obtoženo K.R. ter jo nasnovale z obljubo nagrade, da je prepeljala imenovana preko meje, kar so vse tri obtoženke storile vedoč, da se bosta U.N. in P.L. v inozemstvu pridružila izdajalski emigraciji in tuji reakciji, torej združbi s fašističnimi cilji zoper ustavni red FLRJ, s čimer so na opisani način združbo podprle, s čimer naj bi storile kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, stroški kazenskega postopka pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama so bile obsojene spoznane za krive kaznivih dejanj po 8. točki 3. člena zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ št. 59/46). Sodišče prve stopnje je prvoobs. izreklo kazen 8 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, drugoobs. 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom, tretjeobs. pa 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo na pritožbo javnega tožilca izreklo obsojenkam višje kazni, popolno zaplembo premoženja in izgubo državljanskih pravic iz 37. člena KZ točka a-d za določen čas.

Zoper navedeni pravnomočni sodbi je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da naj vrhovno sodišče pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča spremeni tako, da kaznivi dejanji, opisani v sodbi sodišča prve stopnje pod točko I) in II) opredeli kot kaznivi dejanji po 14. točki 3. člena ZKLD in temu prilagodi odločbo o kazni po 4. odstavku 4. člena istega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi javni tožilec pravilno uveljavlja, da je sodišče napačno kvalificiralo kazniva dejanja obsojenih, ko jih je obsodilo po 8. točki 3. člena ZKLD. Že iz samega opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je v obravnavani zadevi šlo za pomoč posameznim osebam, ne pa za pomoč združbi ali organizaciji iz 1. odstavka 2. člena ZKLD. Iz samega opisa kaznivega dejanja sledi, da so obsojenke storile dejanje vedoč, "da se bosta U.N. in P.L. v inozemstvu pridružila izdajalski emigraciji in tuji reakciji, torej združbi s fašističnimi cilji zoper ustavni red FLRJ, s čimer so na opisan način združbo podprle". Takšna trditev v opisu kaznivih dejanj v izreku pravnomočne sodbe ni v ničemer konkretizirana, tako da dejansko iz opisa dejanja izhaja le osebna pomoč s strani obsojenk napram N.U. in L.P. Po oceni vrhovnega sodišča torej opis kaznivega dejanja pod točko I) in II) izreka prvostopne sodbe ni takšen, da bi obsegal vse znake kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Javni tožilec je v zahtevi predlagal, da se dejanje vseh treh obsojenk opredeli kot kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, saj naj bi iz opisa kaznivih dejanj izhajala takšna pravna opredelitev. Kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD je storil tisti, ki je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, in služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi. Za opredelitev kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD je torej potrebno ugotoviti, da je storilec kaznivega dejanja podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastvi. V obravnavani zadevi bi bilo torej potrebno ugotoviti, da sta N.U. in L.P. pobegnila pred oblastmi, obsojenke pa naj bi jim po takšnem pobegu pomagale v obliki ene od alternativnih oblik storitve kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Niti v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje pri opisu kaznivih dejanj ni razvidno, da bi že v času pomoči bila N.U. in L.P. pobegli osebi, niti takšna ugotovitev ne izhaja iz obrazložitve prvostopne in drugostopne sodbe. Obs. N.U. je bil leta 1947 z odločbo Vrhovnega sodišča LRS v Ljubljani odpuščen z nadaljnjega prestajanja kazni, ker je bil deležen pomilostitve in se je vrnil domov. Iz obrazložitve te sodbe je tudi razvidno, da je L.P. pobegnil v inozemstvo zato, da bi se izognil vojaški obveznosti, ki ga je čakala. Iz tega je torej razvidno, da niti N.U. niti L.P. v času, ko ju je prvoobs. prepeljala iz FLRJ v STO nista bila osebi, ki bi jih oblast iskala oziroma bi pred oblastjo pobegnila. To pomeni, da niti napeljevanje M.U. in A.P. napram R.K., niti njeno dejanje, ko je L.P. in N.U. prepeljala prek državne meje, ne predstavlja kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, temveč golo napeljevanje in nato sodelovanje pri prestopu državne meje. Slednje ne predstavlja kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, niti kakega drugega kaznivega dejanja, ki bi bilo kot takšno v letu 1948 inkriminirano.

Vrhovno sodišče je torej odločilo drugače, kot je v zahtevi predlagal javni tožilec, saj je glede na ugotovitev, da dejanje obsojenih sploh ne predstavlja kaznivega dejanja, vse navedene obsojenke na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oprostil od obtožbe.

Odločba o stroških temelji na določbi 1. odstavka 99. člena ZKP.

Določbe zakona o kazenskem postopku so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 130/93
• Sodba I Ips 281/93
• Sodba I Ips 218/94