Sodba I Ips 130/93

Jedro

V opisanem dejanju ni znakov kaznivega dejanja po 1. odst. 8. člena ZKLD, zato je vrhovno sodišče v odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oprostilo od obtožbe.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se tako ugodi, da se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča z dne 18.4.1951, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 15.5.1951, spremeni tako, da se obsojeni po 1. točki 350. člena ZKP oprosti od obtožbe, da sredi novembra 1950 ni obvestil državnih organov, potem ko je sredi novembra 1950 prišel na njegov dom pod točko VII) izreka prvostopne sodbe navedeni ilegalec, ki je član družbe, ki ji je namen vršiti zločine iz člena 2 ZKLD, niti ni obvestil državnih organov o tem, da je šel R.B. na zvezo v L.; da je torej vedel za pripravljanje ali izvršitev kaznivih dejanj, pa o tem ni prijavil državni oblasti, s čimer naj bi storil pod točko VIII. izreka prvostopne sodbe kaznivo dejanje po 1. odstavku 8. člena ZKLD, stroški kazenskega postopka pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča je bil obs. pod točko VIII. izreka sodbe spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 8. člena ZKLD, z uporabo 5. in 6. člena uvodnega zakona h kazenskem zakoniku - 1951 pa je bil obsojen na 6 mesecev odvzema prostosti. V izrečeno kazen mu je bil vštet preiskovalni zapor, oproščen pa je bil povračila stroškov kazenskega postopka. Obs. se zoper sodbo ni pritožil, medtem ko je pritožbe šestih soobsojencev Vrhovno sodišče LRS z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V korist obs. je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je predlagal, da vrhovno sodišče uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča glede obs. razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu Temeljnemu sodišču v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti javni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je opis dejanja, kakršen je bil povzet v izrek obsodilne sodbe glede obs., vseboval le prepis abstraktnega dejanskega stana kaznivega dejanja iz 1. odstavka 8. člena ZKLD. Iz opisa namreč ni jasno, kakšno kaznivo dejanje iz 2. člena ZKLD se je pripravljalo ali izvrševalo, o katerem bi moral obsojenec obvestiti državne organe. Povsem nedoločen je tudi opis, da obsojenec ni obvestil državnih organov o obisku ilegalca, navedenega pod točko VII. krivdoreka.

Iz VII. točke krivdoreka izhaja, da je bil soobs. spoznan za krivega, da se je sredi novembra 1950 sestal na svojem domu z neznanim ilegalcem, mu skušal nuditi zveze z M.P. iz K. ter je po naročilu onega (neznanega) ilegalca šel enkrat v Š., hoteč obvestiti upraviteljico doma, v katerem se je nahajala 4-letna K.O., katere oče živi ilegalno v A., naj pripelje otroka v Z. do nekega H. ter da je šel kasneje neko nedeljo v L. na telegramski poziv, ki sploh ni bil namenjen njemu, kjer se je zopet sestal z istim ilegalcem, nakar je šel po njegovem naročilu ponovno v S., da bi po že navedenem obvestilu, obvestil upravnico otroškega doma Z.B. V točki VII. in točki VIII. krivdoreka je torej omenjen le neznani ilegalec, pri čemer iz opisa dejanj pod navedenima točkama krivdoreka ostaja popolnoma nejasno, katere zločine iz 2. člena ZKLD je imel namen neznani ilegalec izvrševati in katere družbe član je bil. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko VII. glede obs. B.R. tudi sledi, da je ta obsojenec šel na zvezo v L. zaradi spravljanja 4-letne deklice k njenemu očetu v A., to dejanje pa nedvomno nima nobene zveze z zločini iz 2. člena ZKLD.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da dejanje obs. S.S., navedeno pod točko VIII. izreka pravnomočne sodbe nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 8. člena ZKLD. Nedvomno opis dejanja ni le nerazumljiv in nejasen, kot v zahtevi uveljavlja javni tožilec, temveč niti nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 8. člena ZKLD, kot je bilo že obrazloženo. Vrhovno sodišče zato predlogu javnega tožilca, da naj se glede obs. S.S. razveljavi pravnomočna sodba, ni sledilo, temveč je njegovi sicer utemeljeni zahtevi ugodilo na tak način, da je obsojenega S.S. na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oprostilo od obtožbe.

Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 1. odstavku 99. člena ZKP.

Uporaba določba zakona o kazenskem postopku temelji na 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 27/94
• Sodba I Ips 281/93
• Sodba I Ips 218/94