Sodba I Ips 49/94

Jedro

Ni podana kršitev zakona, ker je bil tujcu v dveh različnih kazenskih sodbah dvakrat izrečen varnostni ukrep izgon tujca po 70. členu KZ SFRJ.

Samo zaradi tega, ker je obsojenec s pepelnikom zadel spis na mizi, ne pa oškodovanca, ki se je sklanjal za njim, poskušeno dejanje ni mogoče opredeliti kot neprimeren poskus, saj je poskus neprimeren le, če je predmet, s katerim je bilo dejanje storjeno ali proti kateremu se dejanje stori, nima takih lastnosti, ki so potrebne, da lahko pride do prepovedane posledice.

Izrek

Zahtevi obs. in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu, je bil obs. spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po 1. odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 19. členom in 2. odstavkom 12. člena KZ SFRJ (in 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije) ter obsojen na kazen 1 leto in 7 mesecev zapora. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bilo pritožbi javnega tožilca delno ugodeno in je bila obsojencu kazen zvišana, v ostalem pa sta bili ta pritožba in pritožba obsojenčevega zagovornika zavrnjeni kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v svoji zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavlja, da so bile v prejšnjem kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega pred Temeljnim sodiščem zaradi kaznivega dejanja po 100. členu KZ RS, kršene njegove pravice iz ustave iz evropske konvencije. V kasnejšem kazenskem postopku pa tudi niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi in tudi niso bila upoštevana dejstva, da je bil v času storitve kaznivega dejanja uklenjen v lisice, kar pri izrekanju sodbe ne bi smel biti, da je takrat zaradi emocionalne prizadetosti in globoke pretresenosti odreagiral v nasprotju s svojimi normalnimi načeli in ni ogrozil sodnika pri izvrševanju funkcije. Sodišče je sicer štelo, da je s svojim ravnanjem uresničil objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja poskusa umora, vendar pa vse to ni dokazano. Smiselno predlaga, naj se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe ob sklicevanju na "vse razloge po 427. členu ZKP" najprej uveljavlja, da je bila odredba o tiralici zoper obsojenca v nasprotju s 551. členom ZKP. Glede sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja, da je opis dejanja v njenem izreku pomanjkljiv, nesklepčen in neadekvaten z določbo 2. točke 1. odstavka 262. člena ZKP. Vprašljivo je, ali je bila obsojenčeva prištevnost pravilno ocenjena, saj ni bilo upoštevano, da je obsojenec po lastnih navedbah pred storitvijo kaznivega dejanja zaužil zdravila. Sam obsojenčev subjektivni odnos do posledice tudi ni bil pravilno ocenjen. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotovilo obsojenčevo krivdo v obliki eventuealnega naklepa, čeprav ga je obtožba obremenjevala za direkten naklep, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Nepravilna je tudi ocena glede dejstva, da je vrženi pepelnik zadel v spis, s tem v zvezi bi moral biti zaslišan še izvedenec balistične stroke. Ob upoštevanju, da je spis preprečil nadaljnje posledice, bi obsojenčevo ravnanje bilo treba pravno opredeliti kot neprimeren poskus. Prekršeno je bilo tudi načelo "ne bis in idem" in sicer zato, ker je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep izgona tujca potem, ko mu je bil tak ukrep že izrečen s poprejšnjo sodbo. Pred sodiščem druge stopnje so bile kršene določbe kazenskega postopka zato, ker obsojenec ni bil vabljen na sejo senata. Kljub temu, da je bil na begu, bi ga bilo sodišče moralo povabiti. Predlaga, naj se pravnomočna sodba ali spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe ali pa razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje, pri čemer naj se obsojencu prekine prestajanje kazni in se mu omogoči zagovarjanje s prostosti, poleg tega pa naj se oprosti plačila stroškov postopka. Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe je dovoljeno vložiti le zoper sodbo, ne pa tudi zoper druge odločbe. Navajanje v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da naj bi bil z odredbo o tiralici kršen zakon, je brezpredmetno, saj v tem delu sploh ne gre za izpodbijanje pravnomočne sodbe.

Glede na to, da se ob reševanju zahteve preizkušajo samo tiste kršitve zakona, ki se izrecno in konkretno uveljavljajo s tem izrednim pravnim sredstvom, ima pavšalno uvodno sklicevanje v zahtevi obsojenčevega zagovornika na "vse razloge po 427. členu ZKP" enak pomen, kakor da ne bi bil naveden noben razlog. Preizkus pravnomočne sodbe je tako bilo mogoče opraviti le v zvezi s tistimi deli zahteve, v katerih so navedene konkretne pripombe k sodbama sodišč prve in druge stopnje.

Na podlagi zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe sme sodišče ocenjevati le uporabo zakona v izpodbijanih sodbah, ne da bi pri tem posegalo v dejansko stanje. Kolikor torej zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika uveljavljata, da naj bi bila subjektivna plat obsojenčevega ravnanja nepravilno ovrednotena, da naj bi se še podrobneje razjasnil vpliv zaužitih zdravil na obsojenčevo prištevnost in nasploh ugotavljala še druga dejstva ter da naj bi se zaslišalo še izvedenca balista ter izvedlo še nekatere dodatne dokaze, s tem napadata le dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno, le-to pa po določbi 427. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev takega izrednega pravnega sredstva.

Navajanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da je opis dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv, "nesklepčen" in "neadekvaten z določbo 2. točke 1. odstavka 262. člena ZKP", je mogoče razumeti samo kot zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa ni ena tistih, ki po 2. točki 427. člena ZKP pomenijo razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, zato senat vrhovnega sodišča tudi preizkusa v zvezi s tem delom zahteve ni mogel opraviti.

Izvajanja v zahtevi obsojenčevega zagovornika, da naj bi bila s tem, ko je sodišče pri obdolžencu ugotovilo le obstoj eventualnega naklepa, čeprav ga je obtožba obremenjevala za direktni naklep, obtožba prekoračena in zato storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, so nesprejemljiva. V takem primeru, ko se kaznivo dejanje oziroma poskus stori bodisi z direktnim bodisi z eventualnim naklepom, drugačna opredelitev stopnje naklepa v sodbi kot v obtožbi pač ne more pomeniti, da naj bi bil storilec obsojen za drugo dejanje, kakor je bil zanj obtožen in da naj bi bila zato obtožba prekoračena. Glede na to, da sta v eventualnem naklepu izraženi temeljni sestavini naklepnega ravnanja - zavest in volja - v manjši intenziteti kakor pri direktnem naklepu, bi se v danem primeru v zvezi z upoštevanjem eventualnega naklepa v sodbi lahko postavilo le vprašanje, ali je bila obtožba, v kateri je bila omenjena storitev dejanja z direktnim naklepom, v celoti rešena. Skratka, nakazovala bi se lahko kvečjemu bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, taka bistvena kršitev pa se more uveljavljati le v škodo obdolženca in zato tudi v 2. točki 427. člena ZKP sploh ni navedena kot možni razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Sklicevanje zahteve obsojenčevega zagovornika na kršitev načela "ne bis in idem" je očitno samo posledica nepoznavanja vsebine tega načela. S tem načelom se prepoveduje, da naj ne bo razsojeno dvakrat (ne bis) v isti zadevi (in idem), pri čemer se v kazenskem postopku mora šteti kot ista taka zadeva, v kateri gre za isto dejanje in istega obdolženca. Takšen položaj, kakor ga omenja zahteva, da je bila obsojencu s sodbama v dveh različnih zadevah izrečena dvakrat enaka kazenska sankcija - varnostni ukrep izgona tujca po 70. členu KZ SFRJ, z omenjenim načelom pač ni zajet in zato tudi v tej smeri ni videti nobene kršitve zakona.

Zahteva obsojenčevega zagovornika tudi nepravilno navaja zakon, ko trdi, da bi obsojenec moral biti povabljen na javno sejo senata sodišča druge stopnje, pa čeprav je bil na begu. V 4. odstavku 371. člena ZKP je namreč določeno drugače: "Če obtoženec ni sporočil sodišču spremembe prebivališča ali stanovanja, ima senat lahko sejo, čeprav obtoženec o njej ni bil obveščen". Ni dvoma, da z izvedbo javne seje brez predhodne obvestitve obsojenca niso bile kršene nobene določbe pritožbenega postopka.

Zagovornikovi zahtevi tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko uveljavlja, da naj bi bil kršen kazenski zakon zato, ker obsojenčevo ravnanje ni bilo pravno opredeljeno kot neprimeren poskus kaznivega dejanja. Samo zaradi tega, ker je obsojenec s pepelnikom zadel spis na mizi, ne pa oškodovanca, ki se je sklanjal za spis, poskušeno dejanje še ni mogoče razglasiti kot neprimeren poskus. Kolikor vlagatelj zahteve meni, da poskus ne bi bil neprimeren le, če bi bil oškodovanec tudi zadet, je tako mnenje seveda napačno, kajti izostanek posledice se pojavlja nasploh pri vsakem poskusu. Poskus je neprimeren samo, če predmet, s katerim se dejanje stori ali proti kateremu se dejanje stori, nima takih lastnosti, ki so potrebne, da lahko pride do prepovedane posledice, vse to pa v danem primeru ni obstajalo oziroma je sodišče s sodelovanjem izvedenca določno ugotovilo, da bi vrženi pepelnik ob zadetju oškodovanca v glavo lahko povzročil posledico iz 1. odstavka 46. člena, to je njegovo smrt.

Po spoznanju, da v zahtevah obsojenca in njegovega zagovornika ni naveden noben utemeljen razlog iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, je senat vrhovnega sodišča v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zahtevi zavrnil kot neutemeljeni.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 236/93
• Sodba I Ips 149/93
• Sodba I Ips 263/93