Sodba IV Ips 25/94

Jedro

V pravnomočni odločbi o prekršku je bil kršen materialni zakon, ker dispozitiv odločbe ni vseboval dejanskega stanu prekrška.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna odločba o prekršku spremeni tako, da se postopek zoper J. R. po čl. 167/I točka 1 zakona o prekrških ustavi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo o prekršku iz leta 1952 je bil izrečen varstveni (v odločbi napačno: varnostni) ukrep, da se za dobo 20 mesecev pošlje v drug kraj. Čas varstvenega ukrepa se je računal od 16.7.1952 dalje. Iz spisa ni razvidno, do kdaj je kaznovani ta ukrep prestajal.

Zoper to pravnomočno odločbo o varstvenem ukrepu, izrečenem po zakonu o prekrških zoper javni red in mir, je javni tožilec RS dne 6.4.1994 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da sta bila z njo kršena tako procesni kot materialni zakon.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Napadena odločba temelji na določbi čl. 2 točka VII d zakona o izravnavi posebnih predpisov o prekrških v zakonih Ljudske republike Slovenije z določbami temeljnega zakona o prekrških (Uradni list LRS, št. 40/51), ki je v novem členu 5 določal, da "če preiskovalni organ v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj ogrožanja državne celote in neodvisnosti, sodelovanja pri sovražnem delovanju proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, združevanja zoper ljudstvo in državo ali sovražne propagande ugotovi, da storilčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, da pa so za storilca potrebni vzgojni ukrepi, ker se mora preprečiti njegov škodljiv vpliv na druge, pošlje spis senatu za prekrške pri ministrstvu za notranje zadeve, ki zoper tako osebo lahko izreče kot varstveni ukrep, da se pošlje na prebivanje v določenem kraju za čas od 6 mesecev do 2 let". V zvezi s tem ima javni tožilec RS prav, ko trdi, da bi odločba morala vsebovati tudi opis oziroma dejanski stan prekrška. Varstveni ukrep, s katerim je bil poslan v drug kraj (to je na Goli otok), je bil namreč izrečen po zakonu o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS, št. 16/49 in 40/51). Za postopek o prekrških pa je bilo s spremembami in dopolnitvami temeljnega zakona o prekrških, uveljavljenimi s 17.11.1951 (prečiščeno besedilo, Uradni list FLRJ, št. 46/51) v čl. 127/I točka a izrecno določeno, da dispozitiv odločbe o prekršku obsega med drugim dejanski stan prekrška, za katerega se obdolženec kaznuje in predpis o prekršku. Skratka, pogoj za kaznovanje ali pa za izrek varstvenega ukrepa je bil obstoj prekrška, ugotovljenega z odločbo o prekršku.

Glede na to, da je bila v pravnomočni odločbi o prekršku pri tem zagrešena kršitev materialnega zakona, saj sploh ne moremo govoriti o prekršku, če le-ta ni izrecno opisan v dispozitivu odločbe o prekršku, bi se pravzaprav ne bilo treba ukvarjati z nadaljnjimi trditvami v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki zadevajo obrazložitev napadene odločbe. Ker pa je v tej zvezi uveljavljanje kršitve formalnega zakona vendarle tudi povezano z vsebinskim vprašanjem, ali je dejanje kaznovanega, kot je opisano v utemeljitvi (po prejšnjem temeljnem zakonu o prekrških, Uradni list FLRJ, št. 107/47 - 11/50, ki je veljal pred uveljavitvijo temeljnega zakona o prekrških iz leta 1951, po katerem je treba razsoditi obravnavano zadevo, je bilo namreč treba opis prekrška navesti v obrazložitvi) sploh prekršek, ne bo odveč, če se obravnava napadena odločba tudi s tega vidika. Tu pa ima javni tožilec RS najprej prav, ko trdi, da odločba v svoji utemeljitvi ne navaja dokazov, na podlagi katerih veljajo posamezne okoliščine za dokazane, ker je v nasprotju z določbo čl. 129 že navedenega temeljnega zakona o prekrških iz leta 1951. V utemeljitvi se namreč ne navaja niti tega, česar je bil kaznovani obdolžen v ustavljenem kazenskem postopku, niti kako se je zagovarjal pred senatom za prekrške, čeprav se utemeljitev sicer, zgolj pavšalno, na ta zagovor sklicuje. Taka utemeljitev nima vsebine, predpisane z zakonom, saj postavlja le neke trditve, za katere ne navaja nikakršnih dokazov in argumentiranih sklepov. Opisan je le potek postopka, brez sklepa o tem, v čem je obdolženčeva družbena nevarnost in škodljivost za okolico.

Kršitve materialnega in formalnega zakona, ki jih uveljavlja javni tožilec RS, so torej podane. Zato je bilo treba utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in s spremembo pravnomočne odločbe o izrečenem varstvenem ukrepu, postopek o prekršku zoper J.R. ustaviti (čl. 167/I točka 1 zakona o prekrških).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 26/94
• Sodba I Ips 255/93
• Sodba I Ips 218/94