Sodba I Ips 255/93

Jedro

Samo pripravljalno dejanje kot kaznivo dejanje po 339. členu KZ (l. 1951) ni bilo predvideno, saj je bilo kaznivo le kot izvršitveno ali poskušeno.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča v Beogradu, v obsodilnem delu pod točko 1) izreka sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se po 1. točki 350. člena ZKP oprostijo obtožbe, da je 1. obs. z namenom izogibanja služenja rednega vojaškega roka v stalnem kadru JLA po sprejemu vpoklica za služenje kadrovskega roka dne 25.9.1951 in dalje, pripravljal skupaj z drugoobtoženo, da ilegalno prebegneta v tujino, kar so z aretacijo preprečili organi ljudske oblasti dne 5. oktobra 1951, toda uspel je pobegniti organu ljudske oblasti in se je do 13. oktobra 1951 skrival, nakar je bil ponovno aretiran s strani organa ljudske oblasti, oziroma pripravljal pobeg v tujino z namenom izogibanja služenju vojaškega roka in se potem skrival;

2. obs. od polovice septembra 1951 in dalje, čeprav je vedela, da je prvoobtoženi prejel vpoklic za služenje kadrovskega roka v JLA, le-temu pomagala, da najde pota in načina, da ilegalno zbeži v tujino in se tako za vedno izogne službi v JLA, tako da je večkrat pisala nekemu M.N. v Trst, kateri je kot sovražni element že prej pobegnil iz FNRJ, da le-ta pošlje kurerja, ki bi njo in prvoobtoženega ilegalno prepeljal v tujino, oziroma je pomagala drugemu, da se s pobegom v tujino za vedno izogne služenju v stalnem kadru JLA;

3. obs. pomagala prvoobtoženemu, da se za vedno izogne vojaški službi v JLA s pobegom v tujino, tako da je v času njegovega bivanja od 5. do 13. oktobra 1951 iskala zvezo za ilegalen prehod čez mejo in zaradi tega odpotovala tudi v Solkan, medtem mu je pa nudila tudi drugo pomoč v obliki hrane in oblačil oziroma je pomagala drugemu, da se s pobegom v tujino za vedno izogne služenju v JLA;

4. obs. v času od 5. do 13. oktobra 1951, čeprav je vedel, da prvoobtoženi pripravlja storitev kaznivega dejanja, za katero se po zakonu lahko izreče pet let strogega zapora ali hujša kazen, to je, da le-ta s skrivanjem pred organi ljudske oblasti pripravlja storitev kaznivega dejanja neodzivanja v vojaško službo iz člena 339/II, njegovega dejanja ni preprečil, čeprav je zato imel možnost;

s čimer naj bi storili prvo obs. kaznivo dejanje neodzivanja h vpoklicu v vojaško službo s pobegom v tujino v poskusu iz člena 339/II KZ v zvezi s členom 16 KZ, drugo obs. kaznivo dejanje neodzivanja vpoklicu v vojaško službo s pobegom v tujino v poskusu s pomaganjem iz člena 339/II KZ v zvezi s členom 16 in 20 KZ, tretje obs. kaznivo dejanje neodzivanja vpoklicu v vojaško službo v poskusu s pomaganjem iz člena 339/II KZ v zvezi s členom 16 in 20 KZ, četrto obs. pa kaznivo dejanje neprijavljenja pripravljanja kaznivega dejanja iz člena 279/I KZ, stroški kazenskega postopka pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama Vojaškega sodišča v in Vrhovnega vojaškega sodišča so bili spoznani za krive obsojeni prvo obsojeni kaznivega dejanja neodzivanja vpoklicu v vojaško službo s pobegom v tujino v poskusu po 2. odstavku 339. člena KZ - 1951 v zvezi s 16. členom KZ - 1951, drugo obsojena in tretje obsojena vsaka kaznivega dejanja neodzivanja vpoklicu v vojaško službo v poskusu s pomaganjem po 2. odstavku 339. člena KZ - 1951 v zvezi s 16. in 20. členom KZ - 1951, četrtoobsojeni pa kaznivega dejanja neprijavljanja pripravljanja kaznivega dejanja po 1. odstavku 279. člena KZ - 1951. Prvo obsojenemu je bila izrečena kazen 3 leta strogega zapora, drugo obsojeni kazen 2 let strogega zapora, tretje obsojeni kazen 10 mesecev strogega zapora, obsojenemu pa kazen 1 leta in 8 mesecev zapora.

Zoper pravnomočni sodbi je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je predlagal, da se obsojeni po 1. točki 350. člena ZKP oprostijo obtožbe. Uveljavil je, da je bil s pravnomočno sodbo v škodo vseh štirih obsojencev prekršen kazenski zakon na način, kot ga ima v mislih določba 1. točke 365. člena ZKP, v času sojenja pa jo je predvidevala določba 1. točke 265. člena ZKP/1948. Po mnenju javnega tožilca opisi dejanj v izreku sodbe namreč nimajo znakov kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku 339. člena KZ - 1951 je storil tisti, ki je pobegnil v tujino ali se skrival, da bi se izmaknil naboru, odslužitvi obveznega vojaškega roka, vojaškim vajam ali kakšni drugi vojaški službi. Izvršitveno dejanje je bilo torej predvideno v dveh oblikah, kot pobeg v tujino ali kot skrivanje. Obsojenemu je bilo po opisu dejanja v izreku pravnomočne sodbe očitano, da je pripravljal skupaj z drugoobsojeno ilegalni pobeg v tujino. Dejanje naj bi ostalo pri poskusu, vendar v kazenskopravnem smislu predstavlja poskus pobega v tujino takšno dejanje, ko se dejansko začne izvrševati sam pobeg. Javni tožilec v zahtevi pravilno opozarja, da v opisu dejanja ni navedeno niti eno konkretno dejstvo, ki bi kazalo, da se je obsojenec usmeril proti državni meji, temveč je celo izrecno navedeno le to, da je obsojenec pripravljal pobeg v tujino. Pripravljalno dejanje seveda ne moremo enačiti s poskusom, kot je bil opredeljen v 16. členu KZ - 1951, samo pripravljalno dejanje kot kaznivo dejanje pa v 339. členu KZ - 1951 ni bilo posebej predvideno. V opisu dejanja obsojenega R. je sicer opisano tudi njegovo skrivanje pred organi ljudske oblasti, toda to njegovo dejanje ne predstavlja izvršitvenega dejanja "skrivanja" po 2. odstavku 339. člena KZ - 1951, saj to skrivanje ni bilo opisano kot skrivanje pred odslužitvijo obveznega vojaškega roka, temveč kot skrivanje pred organi ljudske oblasti, katerim je po aretaciji pobegnil obsojenec. Tudi sodišče v izpodbijanih sodbah ne šteje to ravnanje obsojenega kot skrivanje pred odslužitvijo obveznega vojaškega roka, saj bi sicer takšno skrivanje pravno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje po 2. odstavku 339. člena KZ - 1951. Iz takšne analize dejanja, opisanega pod točko I., 1. izreka prvostopne sodbe lahko ugotovimo, da dejanje obsojenega ne predstavlja kaznivega dejanja po 2. odstavku 339. člena v zvezi s 16. členom KZ - 1951.

Obsojeni sta bila glede na opise dejanj pod točko I/2 in I/3 krivdoreka spoznani za krivi, da sta obs. pomagali, da bi se za vedno izognil vojaški službi v JLA. Pomoč h kaznivemu dejanju izmikanja vojaški službi po 20. členu in 2. odstavku 339. člena KZ - 1951 je bilo glede na določbo 21. člena KZ - 1951 podano le tedaj, če je glavni storilec dokončal kaznivo dejanje ali ga vsaj začel izvrševati. Pri prvo obs. v opisu dejanja ni opisan poskus pobega, zato pri opisih kaznivih dejanj drugoobs. in tretjeobs. ni ustreznega konstitutivnega znaka pomoči h kaznivemu dejanju izmikanja vojaški službi. Določbe 20. člena in 2. odstavka 339. člena KZ - 1951 tudi ni možno uporabiti v obliki tkim. neuspele pomoči, prav tako pa ne pride v poštev uporaba določbe 1. odstavka 279. člena KZ - 1951 kot opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, v opisu dejanja pa tudi ni zazreti zakonskih znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Tudi opis kaznivega dejanja glede obs. naveden pod točko I/4 krivdoreka prvostopne sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja opustitve ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje po 1. odstavku 279. člena KZ - 1951. Za obstoj takšnega kaznivega dejanja bi moralo biti kaznivo dejanje, ki se je pripravljalo, poskušeno ali dokončano, kar pa ne pri opisu kaznivega dejanja za obs., ne pri opisu kaznivega dejanja glede obs. ni bilo navedeno. Opis kaznivega dejanja glede obs. tako nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 279. člena KZ - 1951, niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

Javni tožilec je torej utemeljeno uveljavljal zgoraj navedene kršitve kazenskega zakona iz leta 1951 v škodo obsojencev. Vrhovno sodišče je njegovi zahtevi ugodilo na ta način, da je pravnomočni sodbi spremenilo tako, da je vse štiri obsojence oprostilo obtožbe. Posledica oprostilne sodbe je po 1. odstavku 99. člena ZKP tudi odločba o stroških, ki bremenijo proračun.

Uporaba določb zakona o kazenskem postopku temelji na 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 26/94
• Sodba IV Ips 25/94
• Sodba I Ips 218/94