Sodba I Ips 47/94

Jedro

1. Sodba sodišča druge stopnje pravilno razlaga, da je v danem primeru, ko imenovana priča dvakrat ni prišla na glavno obravnavo, čeprav je bila v redu povabljena, ko je drugič celo vrnila vabilo s pripombo, da vztraja pri svojem že podanem pričevanju in ko sodišče glede na njeno bivanje v tujini ni moglo zagotoviti navzočnosti te priče na glavni obravnavi, podan tak položaj, kot je predviden v 2. točki 1. odstavka 333. člena ZKP, ko priča noče izpovedati na glavni obravnavi in se zato sme njena izpovedba po odločbi senata prebrati. 2. Pri kaznivem dejanju po členu 246/1 KZ SFRJ sam izostanek plačila kupnine za mamilo, ki je bila dogovorjena, ne izključuje pojma prodaje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obs. za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije) in mu za to dejanje določilo kazen 9 mesecev zapora, sočasno pa mu je tudi preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 246. člena KZ SFRJ ob določeni kazni 6 mesecev zapora in preizkusni dobi treh let, nato pa mu je z upoštevanjem obeh določenih kazni izreklo enotno kazen 1 leto in 2 meseca zapora. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik se v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uvodoma pavšalno sklicuje na vse razloge za vložitev takega izrednega pravnega sredstva po 427. členu ZKP, v nadaljnjih izvajanjih pa uveljavlja samo kršitve določb kazenskega zakona, ker sodišče na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo priče iz Italije, marveč je kljub nasprotovanju obrambe samo prečitalo zapisnik o prejšnjem zaslišanju te priče, pri čemer pa pri sami izvedbi dokaza s čitanjem zapisnika ni odločil senat, ampak sama predsednica senata. Meni torej, da so bile kršene določbe 2. odstavka 362. člena, 2. točke 333. člena, 347. člena in 16. člena ZKP, poleg tega pa so bile kršene tudi temeljne pravice iz 3. alinee 1. odstavka 29. člena ustave Republike Slovenije. Uveljavlja tudi, da sploh ni dokazano, da je obdolženec hotel mamilo prodati in da je ravnal z direktnim naklepom. Meni, da je zaradi tega bila kršena določba 365. člena ZKP. Predlaga, naj se pravnomočna sodba ali spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, ali pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Predlaga še, naj se obsojencu prekine prestajanje kazni zapora do pravnomočne odločitve.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Sodišče lahko ob reševanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe presoja le posamezne kršitve kazenskega zakona, določb kazenskega postopka ali pravic obrambe, ki se izrecno in določno uveljavljajo, zato je sklicevanje zahteve obsojenčevega zagovornika na vse razloge po 427. členu ZKP brez vsake vrednosti.

V zvezi z branjem zapisnika o izpovedbi priče na glavni obravnavi ni moč ugotoviti nobene take kršitve določb kazenskega postopka, ki jo prikazuje vložena zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Sodba sodišča druge stopnje pravilno razlaga, da je v danem primeru, ko imenovana priča dvakrat ni prišla na glavno obravnavo, čeprav je bila v redu povabljena, ko je drugič celo vrnila vabilo s pripombo, da vztraja pri svojem že podanem pričevanju in ko sodišče glede na njeno bivanje v tujini ni moglo zagotoviti navzočnosti te priče na glavni obravnavi, podan tak položaj, kot je predviden v 2. točki 1. odstavka 333. člena ZKP, ko priča noče izpovedati na glavni obravnavi in se zato sme njena izpovedba po odločbi senata prebrati. Sklep senata po omenjeni določbi ni vezan na soglasje strank, zato je poudarjanje obsojenčevega zagovornika, da je branju zapisnika nasprotoval, nepomembno. Trditve v zahtevi, češ da o prebranju zapisnika o zaslišanju imenovane priče ni odločal na glavni obravnavi senat, marveč sama predsednica senata, glede na navedbe zapisnika o glavni obravnavi ne držijo. Kolikor je predsednica senata sprejeti sklep sama razglasila strankam in drugim navzočim osebam, je tako ravnanje treba potrditi kot popolnoma pravilen način vodenja glavne obravnave.

Zakaj se zagovornik v zahtevi v zvezi s prebranjem zapisnika imenovane priče na glavni obravnavi sklicuje na določbo 16. člena, ki prepoveduje dokazna pravila v kazenskem postopku, ni znano, saj v danem primeru ni šlo za izvajanje nobenega dokaznega pravila.

Tudi navajanje določbe iz 3. alinee 29. člena ustave Republike Slovenije, po kateri morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, je popolnoma odveč, saj se iz zapisnika o glavni obravnavi vidi, da po vseh izvedenih dokazih tudi obramba ni imela še kakšnega dodatnega dokaznega predloga. Kolikor pa vlagatelj zahteve meni, da je bilo prebranje zapisnika o zaslišanju imenovane priče obsojencu v škodo, medtem ko bi bilo njeno neposredno zaslišanje obsojencu v korist, pa tako mnenje nima nobene realne podlage. Opozoriti je treba, da je obsojenec sam na glavni obravnavi izjavil, da se z vsebino prebrane izpovedbe priče ne strinja le v tem, da priča trdi, da mu je za heroin plačala 50.000 lir. To njegovo pripombo pa je seveda treba tudi povezovati z njegovim siceršnjim zagovorom, da je priča že prej pri njem dobivala mamilo, ne da bi ga mu plačala in mu zato dolguje že več zneskov, da je tudi zadnjič pri njem hotela kupiti mamilo za 50.000 lir in da je tisto mamilo, ki mu ga je brez plačila odnesla, tudi bilo toliko vredno. Vse te navedbe o neplačanem mamilu pa seveda ne nasprotujejo navedbam v opisu dejanja v izreku sodbe, da je obsojenec priči prodal mamilo, kajti sam izostanek plačila kupnine, ki je pa sicer bila dogovorjena, ne izključuje pojma prodaje.

Z izvajanjem v vloženi zahtevi, da obsojencu glede na njegov zagovor in njegove okoliščine ni mogoče pripisovati direktnega naklepa, obsojenčev zagovornik smiselno izpodbija dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno, le-to pa ni razlog, iz katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Sklepna navedba v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, da je sodišče kršilo določbo 365. člena ZKP, je nerazumljiva. Če je vlagatelj zahteve menil, da naj bi bila podana katera izmed kršitev kazenskega zakona, ki so navedena v omenjeni določbi pod točko 1-5, tega ni mogoče šteti kot dovoljeno uveljavljanje razlogov za zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Namreč, takih razlogov ni mogoče uveljavljati zgolj z okvirnim označevanjem neke določbe iz zakona, ampak z navajanjem konkretne kršitve zakona, do kakršne je prišlo v danem primeru. Sodišče ob reševanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe kršitev kazenskega zakona ne presoja po uradni dolžnosti, zato je tudi pavšalno sklicevanje na omenjeno določbo brez vsake vrednosti.

Glede na to, da zagovornikova zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenega utemeljenega razloga po 1. do 3. točki 427. člena ZKP za vložitev takega izrednega pravnega sredstva, jo je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 222/93
• Sodba I Ips 39/94
• Sodba I Ips 33/94