<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 199/93

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1994:I.IPS.199.93
Evidenčna številka:VS20120
Datum odločbe:09.03.1994
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev materialnega zakona - goljufija (prevara)

Jedro

Ni šlo za kaznivo dejanje prevare po 1. odstavku 334. člena KZ/1929, saj je bilo sodišče pred izdajo sklepa o ugotovitvi lastništva dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je stranka, to je obdolženec, v resnici lastnik premoženja, glede katerega uveljavlja lastninsko pravico.

Obsojenec je zgolj uveljavljal lastništvo tovarne, zato ni šlo za nikakršno podobnost z dejanji iz 1. do 14. točke 2. odstavka 5. člena ZTSŠ, v katerih so bila inkriminirana dejanja, ki so bila naperjena zoper gospodarsko ureditev države.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča LRS, posebnega senata za sojenje kaznivih dejanj nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže spremeni tako, da se obs. po čl. 350 točka 1 ZKP oprosti obtožbe, da se je v letu 1945 pred okrajnim ljudskim sodiščem izdajal kot imetnik vseh delnic tvrdke za lastnika tega podjetja in predlagal, da se mu to podjetje, ki je bilo dotlej v upravi države, vrne v prosto razpolaganje in je s tem izposloval sklep navedenega sodišča, s katerim mu je bilo podjetje vrnjeno "kot izkazanemu edinemu lastniku vseh delnic navedene družbe v posest in last brez kakršnihkoli omejitev" ter je podjetje na podlagi tega sklepa tudi dejansko prevzel, dasi je vedel za okolnosti, na podlagi katerih je bil prepričan, da je bilo podjetje, katere solastnik je bil do polovice A.B., čigar celokupno premoženje pa je bilo s sodbo vojaškega sodišča vojnega področja iz leta 1945, zaplenjeno in je bil s tem zaplenjen tudi njegov delež pri podjetju, a je obtoženec vse to sodniku zamolčal, da je torej z namero, da bi si pridobil protipravno imovinsko korist, dovedel z lažnim predstavljanjem in s prikrivanjem činjenic sodnika okrajnega ljudskega sodišča v zmoto in ga zavedel, da je izdal zgoraj navedeni sklep, s katerim bi utegnila biti oškodovana ljudska imovina, ter je obenem storil dejanja, ki so imela za cilj ogrožanje državne gospodarske politike, podobna onim dejanjem, ki so našteta v čl. 5 odst. 2 pod tč. 1-14 zak. o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS), s čemer naj bi storil kaznivo dejanje prevare po splošnem kazenskem pravu in kaznivo dejanje gospodarske sabotaže po čl. 5/II točka 15 ZTŠS.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Vrhovnega sodišča LRS, posebnega senata za sojenje kaznivih dejanj po zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže je bil obs. spoznan za krivega:

da je, izdajajoč se kot imetnik vseh 20.000 komadov delnic družbe za lastnika te družbe, podal pred tam. okrajnim narodnim sodiščem predlog, da se mu to podjetje, ki je bilo dotlej v upravi države, vrne v prosto razpolaganje in s tem izposloval sklep tega sodišča, s katerim mu je bilo podjetje vrnjeno "kot izkazanemu edinemu lastniku vseh delnic navedene družbe v posest in last brez vsake kakršnekoli omejitve", ter podjetje na podlagi tega sklepa tudi dejanski prevzel, da si je prišel v posest teh delnic samolastno in je v resnici bilo podjetje, katerega solastnik do polovice pa je bil A.B. in je le-temu bila s sodbo vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja zaplenjena celotna imovina, s tem pa tudi njegov delež na tvrdki, da je torej imel kot zasebnik na nedopusten način in brez zakonite osnove v rokah zaplenjeno imovino, in sicer polovico od celokupnega števila 20.000 delnic tvrdke in ni te imovine vrnil državi, obenem z namero, da bi si pridobil protipravno imovinsko korist, dovedel z lažnim predstavljanjem in s prikrivanjem činjenic v zmoto okrajno ljudsko sodišče in ga s tem zavedel, da je na škodo ljudske imovine izdalo zgoraj navedeni sklep, pri čemer znaša ljudski imovini povzročena škoda z ozirom na obratno vrednost podjetja, katera se pa ni dala točno ugotoviti, vsekakor več milijonov, z obema dejanjema pa obenem storil dejanja in opustitve, ki bi mogle škodovati državni gospodarski politiki, podobna onim, ki so našteta v točkah 1 do 16 čl. 2 zak. o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže, pri čemer je ravnal zoper ljudske koristi s posebno brezobzirnostjo.

S tem je storil prestopek po čl. 32/I zakona o zaplembi imovine in o upravljanju zaplembe, prestopek prevare po splošnem kazenskem pravu in obenem zločinstvo po čl. 2 točka 17 v zvezi s čl. 4/IV zakona o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Obsojen je bil na smrtno kazen z ustrelitvijo, na zaplembo celokupne imovine, na trajno izgubo državljanskih pravic, na povrnitev stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine. Prošnji za pomilostitev je Prezidij ljudske skupščine FLRJ ugodil ter zamenjal izrečeno smrtno kazen s kaznijo 10 let odvzema prostosti s prisilnim delom, izrečeno trajno izgubo državljanskih pravic pa s to kaznijo v trajanju petih let.

Predlogu zagovornika za obnovo postopka je bilo nato z uvodoma navedeno sodbo ugodeno v toliko, da je bila sodba Vrhovnega sodišča LRS v celoti razveljavljena in glede odločbe o krivdi na novo razsojeno tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe Vrhovnega sodišča RS. Obs. je bil v tem ponovljenem postopku obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo dveh let, na izgubo vseh političnih pravic iz čl. 8 točka 1 a-č zakona o vrstah kazni za dobo enega leta ter na popolno zaplembo premoženja z zakonitimi omejitvami, na povračilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine. V izrečeno kazen so mu bili všteti prestani pripor, preiskovalni zapor in že prestana kazen. Z isto sodbo pa je bil oproščen obtožbe za kaznivo dejanje po čl. 32/I zakona o konfiskaciji in o izvajanju konfiskacije, ki naj bi ga storil s tem, da je imel kot zasebnik na nedopusten način in brez zakonite osnove v rokah zaplenjeno imovino in sicer polovico od celokupnega števila 20.000 delnic in te imovine ni vrnil državi.

Pomilostitvena prošnja obsojenca zoper obsodilno sodbo izrečeno v ponovljenem postopku, je bila z odločbo Prezidija ljudske skupščine FLRJ zavrnjena, obsojenec pa je prestajal izrečeno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom do leta 1947, ko je bil pogojno odpuščen. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper obsodilni del sodbe Vrhovnega sodišča LRS, vložil javni tožilec RS, je predlagal, naj se obsojenec po čl. 350 točka 1 ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje prevare po splošnem kazenskem pravu in kaznivo dejanje gospodarske sabotaže po čl. 5/II točka 15 ZTŠS.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ob reševanju zahteve javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti se je senatu Vrhovnega sodišča RS porodil precejšen dvom o resničnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejstva, da naj bi bil A.B. do ene polovice solastnik podjetja, kar je vsekakor odločilno dejstvo, saj na njem temelji vsa obsodilna sodba. Obsojenčev zagovor, da je bil on edini lastnik omenjenih delnic, je namreč glede na dokaze, zbrane v spisu (izpovedbe prič ter predlagane priče v predlogu za obnovo postopka, ki pa jih Vrhovno sodišče LRS v obravnavanem postopku ni zaslišalo, nadalje dejstvo, da nemške okupacijske oblasti, kljub izrecni zahtevi niso priznale svojemu pristašu A.B. njegovega solastništva, marveč so podjetje zaplenile prav obsojencu in končno tudi trditve obsojenčeve ločene žene, ki ni izpodbijala lastništva omenjenih delnic le obsojencu, marveč tudi A.B.) je namreč dosti bolj prepričljiv kot ugotovitve napadene sodbe, ki se je premalo ukvarjala z zapletenimi pravnimi in dejanskimi razmerji med obsojencem in A.B., podrobno opisanimi v izjavi priče, ki je postala sestavni del njegovega zaslišanja.

Ne glede na gornje vprašanje, ki ga bo treba reševati v morebitnem sporu med upravičenci za vrnitev zaplenjenega premoženja po čl. 145 ZIKS, pa je bistveno za odločitev v tem postopku to, da ima javni tožilec RS v zahtevi za varstvo zakonitosti prav, da obsojencu očitano dejanje sploh ni kaznivo dejanje. Ko javni tožilec RS pri tem pravilno poudarja, da obsojenčevo dejanje ni imelo znakov kaznivega dejanja prevare po 1. odstavku par. 334 KZ/1929, saj je bilo sodišče pred izdajo sklepa o ugotovitvi lastništva dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je stranka, to je obsojeni, v resnici lastnik premoženja, glede katerega uveljavlja lastninsko pravico, se očitno opira na stališča naše povojne sodne prakse (npr. odločba Vrhovnega sodišča NRH št. Kž 1464/57, navedena v komentarju mr. Mitje Deisingerja: Kazenski zakon SRS s pojasnili in sodno prakso, Gospodarski vestnik, Lj. 1985, stran 744, odločba št. 24 ali še prej:

dr. Bogdan Zlatari†: Krivični zakonik u praktičnoj primjeni, II. zv., NN 1958, stran 442 zgoraj). Veljalo pa je tako pravno stališče že v predvojni Jugoslaviji (rešenje stola sedmorice, odd. B z dne 10.2.1926, štev. Kl 429/25, objavljeno v knjigi: Odločbe stola sedmorice, odd. B v kazenskih stvareh, I. knjiga, Pravnik, Lj. 1929, stran 204). Zato je treba pritegniti mnenju javnega tožilca RS, da v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje prevare (danes bi rekli: goljufije).

Prav pa ima javni tožilec RS tudi, ko trdi, da obravnavano dejanje nima niti znakov kaznivega dejanja po čl. 5/II točka 15 ZTŠS (Uradni list FLRJ, št. 56/46). Javni tožilec RS pri tem pravilno opozarja na to, da izpodbijana sodba ne pove, kateremu kaznivemu dejanju iz čl. 5/II točka 1-14 je podobno obsojenčevo dejanje. Tega pa niti ni mogla povedati, saj je iz opisa inkriminiranega dejanja očitno, da ne gre za nikakršno podobnost z nobenim dejanjem iz prvih štirinajstih točk omenjenega člena ZTŠS. V njih so bila namreč inkriminirana dejanja, ki so bila naperjena zoper gospodarsko ureditev države, to je zoper interese narodnega gospodarstva in državne gospodarske politike, zlasti v proizvodnji blaga in obrambi države (Zbirka kazenskih zakonov s pojasnili, Uradni list FLRJ, Bgd. 1947, stran 55), obsojenec pa je zgolj uveljavljal, da je v celoti lastnik tvrdke. Da ne gre za kaznivo dejanje po ZTŠS, je s podobnimi razlogi opozoril že tedanji predsednik Vrhovnega sodišča LRS, ki se sicer glede na uzakonjenje ustave ni hotel poslužiti svoje pravice do nadzorstvene pritožbe po čl. 10 zakona o ureditvi narodnih sodišč (Uradni list DFJ, št. 67/45 in ki je bila podobna sedanji zahtevi za varstvo zakonitosti), v svojem dopisu javnemu tožilcu Slovenije, ki se je nanašal še na prvotno sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena smrtna kazen.

Po povedanem dejanje, za katero je bil v napadeni pravnomočni sodbi obsojenec, nima znakov očitanih mu kaznivega dejanja prevare po splošnem kazenskem pravu in kaznivega dejanja gospodarske sabotaže po čl. 5/II točka 15 ZTŠS. To kršitev materialnih zakonov je senat Vrhovnega sodišča RS odpravil tako, da je ob ugoditvi zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti, obsojenca po čl. 350 točka 1 ZKP oprostil obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi čl. 99/I ZKP. Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).


Zveza:

Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, člen 5, 5/2, 5/2-15. KZ (1929) člen 334/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjkyMg==