Sodba I Ips 183/93

Jedro

Samo navajanje zakonskih znakov kaznivega dejanja brez opisa konkretnega ravnanja, na katera bi se ti znaki lahko navezovali ni vsebovalo vseh znakov očitanega kaznivega dejanja po čl. 1 t. 1 in čl. 2 točka 12 ZTŠS in zato ni bilo kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vrhovnega sodišča LRS, posebnega senata za sojenje kaznivih dejanj po ZTŠS iz leta 1946 spremeni tako, da se obsojeni po čl. 350 točka 1 ZKP oprosti obtožbe, da je v času od osvoboditve do decembra 1945 v T. opustil prijavo pristojnim oblastem najmanj 1645,25 m različnega manufakturnega blaga, zlasti flanele, barhenta in najbolj iskanega volnenega blaga, nadalje 1432 omotov različnega sukanca in na drugi strani seznama I. v spisu navedenega blaga, zlasti flanelastih rjuh ter moškega in ženskega perila, držal to manufakturno blago skrito na podstrešju in prikrival pred strankami zlasti zimsko blago, po katerem se je najbolj povpraševalo, tudi od tiste zaloge, ki jo je bil prijavil ter prodajal to blago večinoma le svojim stalnim odjemalcem, torej postopal v nameri, da se z opustitvijo obvezne prijave, s prikrivanjem in kopičenjem ter omejevanjem prodaje odtegne blago iz prometa in se mu s tem cena zviša in da se prepreči normalni gospodarski promet s temi gospodarskimi dobrinami, pri čemer je namen tega njegovega gospodarskega delovanja bil ta, da se izkoristijo izredne razmere, nastale zaradi vojnega stanja in posledic fašistične okupacije in tako na škodo narodnih koristi doseže nesorazmerna imovinska korist in da se ovira, onemogoča in spravlja v nevarnost pravilno in hitro poslovanje, kar bi moglo škodovati koristim narodnega gospodarstva in državni gospodarski politiki, pri čemer je ravnal zoper ljudske koristi s posebno brezobzirnostjo, s čemer naj bi storil zločinstvo po čl. 1 točka 1 in čl. 2 točka 12 ZTŠS.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. spoznan za krivega zločinstva (=kaznivega dejanja) po čl. 1 točka 1 in čl. 2 točka 12 ZTŠS. Obsojen je bil na kazen 20 let prisilnega dela z odvzemom prostosti, v katero mu je bil vštet preiskovalni zapor, nadalje na izgubo državljanskih pravic za dobo 10 let po prestani kazni, na zaplembo celokupne imovine ter na povračilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni ter na plačilo povprečnine. Z odločbo Prezidija ljudske skupščine FLRJ je bilo obsojenčevi prošnji za pomilostitev delno ugodeno in mu je bila kazen odvzema prostosti znižana na dve leti, izrečena kazen izgube državljanskih pravic pa na tri leta.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je javni tožilec RS predlagal, naj se obsojenec po čl. 350 točka 1 ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje po čl. 1 točka 1 in čl. 2 točka 12 ZTŠS.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Javni tožilec RS v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na to, da je bil obs. obsojen hkrati zato, ker je opustil obvezno prijavo blaga in ker je to blago prikrival. Glede istega blaga pa kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno na oba načina, saj eden drugega izključujeta. Sicer pa v izreku napadene sodbe ni opisan nobeden od omenjenih načinov storitve kaznivega dejanja. Samo dejstvo, da je imel obsojenec del blaga shranjenega na podstrešju hiše, kjer je imel trgovino, brez dodatnih navedb, kako naj bi bilo skrito, še ne pomeni, da ga je skrival. Zaradi odsotnosti opisa obsojenčevega aktivnega ravnanja v zvezi s prikrivanjem, zatrjevani način storitve kaznivega dejanja ne pride v poštev. Še manj pa je konkretiziran opustitveni način izvršitve kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje, ki se izvrši na opustitveni način, je podano samo, če konkretno ravnanje storilca kaže, da ni spoštoval določene zapovedne norme. Izrek sodbe te norme ne vsebuje, če pa so bile pri tem mišljene okrožnice ljudskega odbora, kot bi to izhajalo iz obrazložitve sodbe, pa je treba povedati, da je bil obsojenec aretiran še preden je iztekel rok iz zadnje okrožnice, ki se je nanašala na popis blaga.

Povsem brez vsakršne konkretizacije pa so nadaljnje trditve v opisu dejanja v izreku o obsojenčevi "nameri, da se z opustitvijo obvezne prijave, s prikrivanjem in kopičenjem ter omejevanjem prodaje odtegne blago iz prometa in se mu s tem cena zviša in da se prepreči normalni gospodarski promet s temi gospodarskimi dobrinami" in prav tako ne o tem, da je imel namen izkoristiti izredne razmere, da se "tako na škodo narodnih koristi doseže nesorazmerna imovinska korist in da se ovira, onemogoča in spravlja v nevarnost pravilno in hitro poslovanje". Končno tudi ni konkretizirana navedba, da je obsojenec "ravnal zoper ljudske koristi s posebno brezobzirnostjo". Vse navedeno pomeni zgolj dobesedno ali po smislu navajanje zakonskih znakov kaznivih dejanj brez opisa konkretnega ravnanja, na katera bi se ti znaki lahko navezovali. Gole navedbe zakonskih znakov brez ustrezne konkretizacije pa pomenijo, da je bil obsojenec spoznan za krivega dejanja, ki ni bilo kaznivo dejanje.

Po obrazloženem je bilo treba utemeljeni zahtevi javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti ugoditi ter s spremembo pravnomočne sodbe obs. oprostiti obtožbe, saj dejanje, ki se mu je očitalo, ni vsebovalo vseh znakov kaznivega dejanja po čl. 1 točka 1 in čl. 2 točka 12 ZTŠS in zato ni bilo kaznivo dejanje.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi čl. 99/I ZKP. Določbe ZKP prejšnje Jugoslavije so bile v tej odločbi uporabljene v zvezi s čl. 4/I ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 57/93
• Sodba IV Ips 58/93
• Sodba IV Ips 48/93