<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 4/94

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1994:I.IPS.4.94
Evidenčna številka:VS20116
Datum odločbe:16.02.1994
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali razstrelilnih snovi - večja količina

Jedro

1. Določba 1. odst. 220. člena KZ RS je blanketna v dveh delih - v neupravičenosti storilčevega ravnanja, ki ga je tukaj treba razlagati tako, da promet z orožjem ni absolutno protipraven in da storitev pride v poštev samo, kolikor protipravnost ni izključena zato, ker ima storilec za svoje ravnanje ustrezno dovoljenje, v drugem delu pa se blanketna kazenskopravna norma sklicuje na normo samo v vprašanju, kakšno strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi so lahko predmet tega kaznivega dejanja, saj sama ne našteva podrobneje raznega izdelanega strelnega orožja, streliva ali razstrelilnih snovi, ki so pod takim režimom, da jih državljani ne smejo nakupiti, marveč se glede tega sklicuje na druge predpise.

2. 22,5 kg eksploziva pomeni večjo količino eksploziva po 2. odstavku 220. člena KZ RS.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je navedena v uvodu, je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odstavku 220. člena KZ RS in obsojen na zaporno kazen. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, je bilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodeno in je bila sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenjena tako, da se je obsojencu kazen znižala, v ostalem pa sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se sklicuje na razlog iz 1. točke 427. člena ZKP. Podrobneje navaja, da dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, sploh ni kaznivo dejanje, saj v opisu manjka blanketna norma, katera pa tudi že poprej v obtožbi ni bila navedena. Meni tudi, da večine razstreliva in orožja, ki je bila predmet kaznivega dejanja, ni moč šteti za večjo količino, zato tudi ne more biti podana hujša oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ RS. Podrejeno še uveljavlja, da je izrečena kazen glede na težo dejanja in olajševalne okoliščine še vedno izjemno visoka in da je bil kazenski zakon v določbah o odmeri kazni nepravilno uporabljen. Predlaga, naj se izpodbijana pravnomočna sodba ali spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe ali pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podrejeno predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni v odločbi o kazni tako, da se obsojencu izreče primerno nižja kazen.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sicer pravilno presodilo, da so v ravnanju obsojencev, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izraženi vsi znaki kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odstavkom 220. člena KZ RS, vendar pa sama obrazložitev te presoje v drugostopni sodbi ni povsem sprejemljiva. Predvsem se ni moč strinjati z razlago, da določba 1. odstavka 220. člena KZ RS naj ne bi imela lastnosti blanketne norme. Med kazenskopravnimi normami veljajo za blanketne vse tiste norme, ki same ne določajo v celoti zakonskega stanu kaznivega dejanja, marveč se glede posameznih znakov - izrecno ali konkludentno - sklicujejo na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Se pravi, da v teh primerih podrobnejša opredelitev znakov kaznivega dejanja ni prepuščena zgolj sodni razlagi, marveč se zahteva, da se njihov pomen ugotavlja po že sprejetih predpisih. Določba 1. odstavka 220. člena je pravzaprav blanketna v dveh delih - v tistem, ki se sklicuje na neupravičenost storilčevega ravnanja in v tistem, ki govori o strelnem orožju, strelivu ali razstrelilnih snoveh, katerih nakup občanom sploh ni dovoljen. Pojem neupravičenosti, ki je v kazenskem zakonu sicer uporabljen v različnih pomenih, je treba tukaj razlagati tako, da se čimbolj sklada z imenom samega kaznivega dejanja oziroma z izrazom nedovoljeno v tem imenu. S tega vidika je z izrazom neupravičeno pravzaprav povedano, da promet z orožjem ni absolutno protipraven in da storitev kaznivega dejanja pride v poštev samo, kolikor protipravnost ni izključena zato, ker ima storilec za svoje ravnanje ustrezno dovoljenje. V drugem delu, kjer je govor o strelnem orožju, strelivu ali razstrelilnih snoveh, katerih nakup občanom sploh ni dovoljen, pa se blanketna kazenskopravna norma sklicuje na normo samo v vprašanju, kakšno strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi so lahko predmet tega kaznivega dejanja. Iz same blanketne kazenskopravne norme se vidi, da je z njo predviden obstoj takšne pravne ureditve, pri kateri se strelno orožje, strelivo in razstrelilne snovi po svojih pravnih lastnosti delijo na takšne, ki jih občani smejo nakupiti in na takšne, ki jih ne smejo nakupiti, pri čemer se kot predmet kaznivega dejanja upošteva samo druga omenjena vrsta teh stvari. Blanketnost je v kazenskopravni normi izražena v tem obsegu, da sama ne našteva podrobneje raznega izdelanega strelnega orožja, streliva ali razstrelilnih snovi, ki so pod takim režimom, da jih državljani ne smejo nakupiti, marveč se glede tega sklicuje na druge predpise.

Zahteva obsojenčeve zagovornice ob splošnem pravilnem stališču glede blanketne narave določbe 1. odstavka 220. člena KZ RS (v svojih obrazložitvah očitno pomotoma ne imenuje kot blanketno kazenskopravno normo, ampak tisto normo, ki jo dopolnjuje), nima prav, ko uveljavlja, da to kaznivo dejanje ne more biti podano, ker v opisu dejanja v izreku sodbe ni označena tudi dopolnilna norma. Namreč, obe normi, blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi na ugotovljeno dejansko stanje. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje ali ne, se presoja po tem, ali iz dejanja, opisanega v obtožbi, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja, navedeni v obeh omenjenih normah. Enako stališče je treba sprejeti tudi v zvezi z identiteto obtožbe in sodbe kot enega temeljnih postulatov kazenskega postopka, da se ugotavlja na podlagi opisanega konkretnega storilčevega dejanja, ne pa na podlagi citiranih pravnih predpisov. Kar zadeva uporabo prava, sodišče ni vezano na obtožbo, na drugi stopnji pa lahko višje sodišče ob istem opisu dejanja pravno oceno iz sodbe sodišča prve stopnje tudi spremeni, zato ni nujno, da bi se pravne norme morale pripisovati v izrek pravnomočne sodbe - in to velja tako za samo blanketno kazenskopravno normo, kakor tudi za dopolnilno normo. Trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme, torej ne drži. Opozoriti pa je treba, da dopolnilne norme pogosto vsebujejo zelo konkretne navedbe o načinu storitve kaznivega dejanja ali o drugih njegovih znakih, zato sestavljalci opisa dejanja iz obtožbe in sodbe pogosto ravnajo enako kot zakonodajalec, da pač namesto samostojnega opisovanja odločilnih dejstev raje kar napotujejo na ustrezen opis v predpisih (npr. pri prometnih deliktih, nepravih opustitvenih kaznivih dejanjih ipd.). Na dlani je, da v takih primerih, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, spreminjanje njene označbe lahko že pomeni spreminjanje opisa konkretnega dejanja iz obtožbe. V obravnavani zadevi po oceni sodišča pa ne gre za tak primer. Kar zadeva izraz neupravičeno, s katerim v bistvu zakon samo opozarja na možno izključitev protipravnosti, njegova konkretizacija v opisu dejanja ni potrebna. Glede nadaljnjega sklicevanja določbe na strelno orožje, strelivo ali razstrelilne snovi, katerih nakup občanov sploh ni dovoljen, pa je v opisu dejanja natančno navedeno, katere vrste in znamke strelnega orožja ter razstreliva je obsojenec prodajal in v kakšnih količinah, le-to pa pomeni, da so v opisu dejanja bila navedena vsa tista dejstva, ki so odločilna tudi za uporabo dopolnilne norme, podrobneje citirane v sami obrazložitvi sodbe. V izreku navedeni opis dejanja kot stvarnega dogajanja je torej popoln, dodatno navajanje dopolnilne pravne norme, po kateri se dejanje v povezavi z blanketno kazenskopravno normo opredeljuje kot kaznivo dejanje, pa samo po sebi ni nujna sestavina takega opisa. Tako se pokaže, da kršitev kazenskega zakona na način, kot ga skuša prikazati vložena zahteva, ni bila storjena.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi ni mogoče pritrditi glede očitkov, da naj bi bilo obsojenčevo dejanje nepravilno pravno opredeljeno kot hujša oblika kaznivega dejanja po 2. odstavku 220. člena KZ RS, ker pri strelnem orožju, strelivu in razstrelivu, najdenem pri obsojencu, naj ne bi šlo za večjo količino. Če že obstoji dvom, ali tri avtomatske puške pomenijo večjo količino strelnega orožja oziroma ali 75 nabojev pomeni večjo količino streliva, pa ni nobenega dvoma glede tega, da skupno 22,52 kg eksploziva Pentrit, Vitezit in TNT pomeni večjo količino eksploziva, saj se iz le-tega skupaj z 20 detonarji, ki so prav tako bili predmet kaznivega dejanja, lahko izdela kar 20 min s po 1 kg eksplozivnega polnjenja. Ob upoštevanju, da je že samo razstrelivo predstavljalo večjo količino, je temprej predstavljalo večjo količino predmetov kaznivega dejanja skupaj vse strelno orožje, strelivo in razstrelivo. Senat vrhovnega sodišča zaradi tega ni imel nobenih pomislekov o pravilnosti pravne ocene obsojenčevega dejanja kot kaznivega dejanja po 2. odstavku 220. člena KZ RS.

Z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni dovoljeno izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, ker ta v mejah, ki jih predpisuje zakon, naj ne bi bila pravilno odmerjena glede na težo dejanja ter obteževalne in olajševalne okoliščine. Izvajanja zahteve o tem, češ da je tudi nižja kazen, ki jo je izreklo sodišče druge stopnje, še vedno previsoka, so torej popolnoma brezpredmetna.

Glede na to, da zahteva obsojenčeve zagovornice ne navaja nobenega utemeljenega razloga za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbama 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.


Zveza:

KZS člen 220, 220/1, 220/2.ZKP člen 427, 427-1, 427-2, 427-3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjkxOA==