Sodba I Ips 38/94

Jedro

1. Ne gre za kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu po 55. členu KZ RS v primeru, ko so se trije obdolženci fizično lotili oškodovanca, ki jim za to ni dal povoda in tudi z nobenim od njih ni obračunaval oziroma se niti ni branil in zato tega dogajanja ni mogoče označiti kot pretep, ampak gre za skupen napad več storilcev na telesno integriteto druge osebe.

2. Če dva storilca sočasno in na enak način telesno napadata tretjo osebo, ko se to njuno delovanje vzajemno dopolnjuje in je tudi delovanje vsakega od njih zmožno povzročiti nastalo posledico, obstoji sostorilstvo po 22. členu KZJ.

3. Zgolj možnost, da bi se obramba lahko vodila tudi drugače, če bi vsak od obtožencev imel svojega zagovornika, še ne dovoljuje ocene, da je bil uporabljen način obrambe skupnega zagovornika škodljiv za enega od obdolžencev.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. st. ml. A.B. in obs. B.C. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu, sta bila st. ml. A.B. in B.C. spoznana za kriva kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ (in 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije) ter obsojena st. ml. A.B. na mladoletni zapor, B.C. pa na zaporno kazen. S sodbo sodišča druge stopnje, ki je prav tako navedena v uvodu, sta bili pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. st. ml. A.B. v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe uveljavlja, da je bila storjena kršitev kazenskega zakona na način, kot je določen v 4. točki 365. člena ZKP. Glede na to, da se ni moglo ugotoviti, kdo je oškodovancu povzročil poškodbo na očesu, bi se dejanje obsojencev lahko pravno opredelilo le kot kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 55. členu KZ RS. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga še, naj se obsojencu izvršitev pravnomočno izrečene kazni odloži.

Zahteva zagovornika obs. B.C. pa se sklicuje na razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva po 3. točki 427. člena ZKP. Meni, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe zaradi tega, ker sta obsojenec in soobs. st. ml. A.B. na glavni obravnavi imela isto zagovornico, čeprav so bili njuni interesi glede obrambe v koliziji. Obramba, ki bi želela pomagati obsojencu, bi namreč lahko temeljila le na takem zagovoru tega obsojenca, ki pa bi škodoval soobsojencu, katerega je zagovarjala ista zagovornica. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, poleg tega pa naj se tudi odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe nista utemeljeni.

Uveljavljanju zahteve zagovornika obs. st. ml. A.B., da dejanje obsojencev pomeni kvečjemu kaznivo dejanje sodelovanja v pretepu po 55. členu KZ RS, ni mogoče priznati uspeha. Predvsem v danem primeru ne obstoji znak tega kaznivega dejanja, da bi bila oškodovancu poškodba povzročena v pretepu. Pretep po omenjeni določbi je podan pri medsebojnem fizičnem obračunu najmanj treh oseb. Obračun med temi osebami je lahko tak, da vsak obračunava z vsemi, lahko pa je tudi tak, da so razdeljeni v dve ali več skupin, odločilno je, da mora biti sodelovanje vsakega pri pretepu dejavno. V obravnavanem primeru, ko so se trije obdolženci fizično lotili oškodovanca, ki jim za to ni dal povoda in tudi z nobenim od njih ni obračunaval oziroma se niti ni branil, vsega tega dogajanja ni mogoče označiti kot pretep, pač pa ga je treba opredeliti kot skupen napad več storilcev na telesno integriteto druge osebe.

Stališče v prej omenjeni zahtevi, da obs. st. ml. A. B. ne bi smel biti spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker ni bilo ugotovljeno, da je bil prav on tisti, ki je povzročil oškodovancu poškodbo na očesu, ni sprejemljivo. Najprej je treba opozoriti, da se vprašanja, ali je bil kazenski zakon pravilno uporabljen, lahko presoja le na podlagi takšnega dejanskega stanja, kakršno je bilo opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Kolikor torej skuša obramba svojo pravno oceno uveljaviti s prikazovanjem drugačnega dejanskega stanja, s tem že izpodbija pravnomočno sodbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga, ki pri tem izrednem pravnem sredstvu ne pride v poštev. Na podlagi dejanskih ugotovitev iz pravnomočne sodbe, da sta obs. st. ml. A.B. in soobs. B.C. potem, ko je ml. C.D. ponovno udaril oškodovanca od zadaj z verigo po glavi, na tleh ležečega oškodovanca se lotila z brcami, pri čemer je ena od teh brc zadela oškodovanca v desno oko in je oškodovanec utrpel raztrganino desnega zrkla z izpadom očesne vsebine in manjše rane na koži trepalnic, pač ni bilo mogoče sprejeti take pravne ocene, da bi naj bil samo eden od obsojencev storilec, drugi pa bi moral biti oproščen. V takem primeru, ko dva storilca sočasno in na enak način telesno napadata tretjo osebo, ko se to njuno delovanje vzajemno dopolnjuje in ko je tudi delovanje vsakega od njiju zmožno povzročiti nastalo posledico, se zakon pravilno uporabi tako, da gre za skupno storitev kaznivega dejanja, se pravi, da obstoji sostorilstvo po 22. členu KZ SFRJ v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona. Pri ugotovitvah pravnomočne sodbe, da je pri vsakem od sostorilcev bil podan tudi eventualni naklep glede nastanka posebno hude telesne poškodbe, pomeni navajanje v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, češ da je tak naklep lahko bil podan le pri enem sostorilcu, ne pa tudi pri drugem, samo izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa, kot je že bilo povedano, ne more biti predmet izrednega preizkusa pravnomočne sodbe.

Izvajanja zahteve zagovornika obs. B.C., da naj bi bile kršene pravice tega obsojenca do obrambe na glavni obravnavi, ker sta imela s soobdolžencem skupno zagovornico, niso sprejemljive. Po 1. odstavku 68. člena ZKP sme več obdolžencev imeti skupnega zagovornika, vendar samo tedaj, če to ne škoduje njihovi obrambi. Na dlani je, da po tej določbi pri koliziji interesov dva ali več obdolžencev ne morejo imeti istega zagovornika, vendar pa o tem, kdaj takšna kolizija interesov obstoji in kdaj ne, ni mogoče sprejemati nekih splošnih pravil. Tako tudi pri sostorilcih ni izključeno, da skupni zagovornik lahko vodi obrambo več obdolžencev uspešneje kot če bi vsak izmed njih imel lastnega zagovornika. Seveda pa se lahko, tako kot prikazuje zagovornik v zahtevi, obramba enega obdolženca izvaja z razbremenjevanjem le-tega na račun obremenjevanja soobdolženca, v takem primeru pa skupni zagovornik ne more biti dovoljen. O tem, ali so si interesi obrambe več soobdolžencev skladni ali pa se razhajajo, presojajo najprej obdolženci sami in njihov zagovornik. Še posebej v takem primeru, kot je bil izražen v tej zadevi, ko sta soobdolženca sodišču pred začetkom glavne obravnave sporočila, da sta izdala pooblastilo isti zagovornici, sodišče ni imelo razloga, da bi nasprotovalo skupnemu zagovorniku, posebej še zato, ker oba obdolženca niti v zagovorih v preiskavi niti pri drugih obrambnih dejanjih nista pokazala, da se njuni interesi glede obrambe razhajajo. V takem primeru bi pravzaprav prepoved sodišča, da imata obdolženca skupnega zagovornika, lahko pomenila kršitev pravice do obrambe. Torej, sodišče ima podlago za nasprotovanje skupnemu zagovorniku šele takrat, ko se že pokaže, da je obramba po skupnem zagovorniku v škodo posameznemu obdolžencu. Edino v takem primeru bi se od sodišča lahko zahtevalo ukrepanje, da tistega obdolženca, katerega obrambi skupni zagovornik škoduje, obravnava tako, kakor da sploh nima zagovornika. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni opaziti ničesar takega, kar bi kazalo na to, da je skupna zagovornica po pooblastilih ravnala v škodo katerega od obdolžencev. Tega pravzaprav tudi sedanji zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe konkretno ne navaja, marveč samo uveljavlja, da bi se obramba lahko vodila tudi na drugačen način in sicer tako, da bi obdolženec s prikazovanjem svoje nedolžnosti obremenjeval soobdolženca kot edinega storilca kaznivega dejanja. Zgolj možnost, da bi se obramba lahko vodila tudi drugače, še ne dovoljuje ocene, da je bil uporabljeni način obrambe skupnega zagovornika škodljiv za enega od obdolžencev. Se pravi, da v danem primeru ne obstoji nobena podlaga za očitek, da naj bi bila pravica do obrambe na glavni obravnavi prekršena. Toda, tudi če bi obstajala kršitev obrambe v tem pomenu, da je sodišče spregledalo delovanje skupnega zagovornika v škodo enemu od soobdolžencev, bi bil razlog za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 3. točki 427. člena ZKP izpolnjen šele, če bi se tudi ugotovilo, da je taka kršitev vplivala, da ni bila izdana pravilna sodba. Iz zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe kakšnih argumentiranih navedb o sami nepravilnosti sodbe in o vplivanju danega načina obrambe na te nepravilnosti ni mogoče razbrati, zato je očitno, da so vsa izvajanja o kršitvi pravice obrambe le hipotetična konstrukcija, ki z izvedenim kazenskim postopkom nima nobene stvarne povezave.

Glede na to, da zahtevi zagovornikov za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navajata nobenih utemeljenih razlogov iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, ju je bilo treba v skladu z določbama 421. in 429. člena ZKP zavrniti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 187/93, 196/93, 198/93
• Sodba I Ips 224/93
• Sodba I Ips 100/93